VIKEND + 6. DAN

V soboto zjutraj smo se odpravili v Bonn, zrihtat še par rezervacij za naše nadaljnje potepanje. Dež in močan veter sta nam preprečila šetanje po mestu in morebitno raziskovanje širše okolice, smo pa zato dve dobri uri preživeli v Beethovnovi hiši. Tam se lahko hitro zamotiš z vsemi interaktivnimi zadevami povezanimi z njegovimi deli. V AKNZ smo se vrnili v poznih popoldanskih urah in preostanek dneva preživeli ob branju knjige in gledanju filmov. 

V nedeljo smo se zbudili v sončno jutro, ki je kmalu zvabilo ven iz sob večino študentov, ki so se kot mi odločili čez vikend ostati kar na posestvu AKNZ. Od 10:00 do 13:30 je bila odprta jedilnica in vse tri ure in pol je bila na voljo vedno nova in frišna hrana. Sem opazila (medtem, ko sem hodila po nove doze obarvane vode takozvanega kafeta), da jih je veliko tam ostalo kar vse tri ure in pol in so si znova in znova polnili krožnike z novo hrano. Popoldne je ob druženju zunaj na soncu minilo zelo hitro. Pozno popoldne se je spet pooblačilo (ja, vreme se tu zelo hitro spreminja) in začelo deževati, tako, da sem bila v postelji že ob 22:00 (tu je ob 22:00 še precej svetlo).

Ura 22:15

Zjutraj je še vedno deževalo in bilo je kar težko dvigniti rit iz postelje. Čakalo nas je predavanje na temo: Supporting and advising goverment and non-goverment organizations humanitarian assistance and disaster relief on technology usage and deployment. Predaval nam je Doug Hanchard iz Toronta, direktor Rapid response consulting. Možakarja sem imela možnost spoznati že dan prej, ko sem na sončku brala knjigo s par drugimi študenti in se je odločil prit predstavit. Že v prvo mi ni bil všeč. Preveč samohvale. Preveč nevšečne napovedi za prihodnost. Preveč vsiljiv s svojimi mnenji. Ampak se je na srečo med predavanji bolj ali manj temu izogibal in je bilo pravzaprav njegovo predavanje precej zanimivo. Zadnje minute pa le ni mogel ven iz svoje kože in je začel spet o tem, kako bosta facebook in twitter spremenila svet, kako smo vsi že zamudili vlak, ker ju ne uporabljamo vsako minuto in preko njiju ne delimo vseh možnih podatkov, kako moramo vsem govorit o svoji preteklosti na glas, ker če si tisti ta tih in v ozadju, ne boš nikoli uspel v tem poklicu…blabla in pri tem smo morali vsi stat in ga poslušat, ker baje nismo vajeni stat, in ker sede v tem poklicu spet nimamo kaj delat. Za konec pa je  sledila še10-minutna samohvala o tem, kako je on sam (glih da ni reku, da lastnoročno) popravil 10.000 podrtih električnih drogov med zadnjo hujšo nevihto v Kanadi. Ah… vseh sort nas je. Še dobri smo...

Sledila so enourna predavanja o korporacijski varnosti. Predaval nam je šefe za varnost pri DHL. Zanimivo in poučno predavanje polno filmčkov.

Za finiš smo dobili še totalno neuporabna 15 minutna navodila, kako se išče literaturo v informacijskem sistemu civilne zaščite. Isto, kot da bi nam govorili, kako se uporablja Google. Booooooring!

Po kosilu pa smo imeli našo drugo tabel top vajo. Oziroma, kot smo kasneje izvedeli, je bil to samo začetek vaje, ki se bo jutri nadaljevala cel dan. Naši skupini je bila zopet dodeljena informacijska soba Bravo. Ko smo bili vsi zbrani in ko smo dobili vso potrebno literaturo za novo vajo, pa je Richard (trener, ki skrbi za našo skupino že od začetka) izmed 18 študentov v skupini, študentov, ki se non stop izpostavljajosz svojimi zgodbami, izkušnjami, vprašanji, in študentov, za katere vem, da bi se brez problema, brez vprašanj sami javili na tako funkcijo, izbral MENE za vodjo ekipe!!! Waw. In ko je vprašal, če se vsi strinjajo, so vsi potrdili. Še zdaj ne vem točno, s čim sem si to zaslužila. Tako me je čakalo 4 ure vodenje mojega osebja. Tokrat smo bili zaposleni v firmi, ki se ukvarja s proizvodnjo in distribucijo energije (tokrat brez opisa, ker sem pustila vse papirje v učilnici, ker me baje jutri čaka ista vloga). Prvi izziv, s katerim smo se morali spopasti, je bil ta, da smo imeli dva pogrešana sodelavca na področju Maroka (izvajala sta raziskovalna dela), za katera nismo vedeli, če sta pogrešana zaradi peščenega viharja ali sta bila morda celo ugrabljena. Medtem ko smo se ukvarjali s tem problemom, se je Nemčiji približevalo hudo neurje. To nam je kasneje tudi povzročilo precejšno škodo na naši električni infrastrukturi, zaradi česar je bil velik del Nemčije brez elektrike. Hkrati smo se torej ukvarjali z dvema večjima krizama. Po štirih urah smo delo zaključili, baje da jutri nadaljujemo z isto vajo, baje da bom tudi obdržala mesto vodje ekipe. Očitno se je moje častniško izobraževanje pri gasilcih vendarle obrestovalo. Vam pa povem, da sem bla po štirih urah zbranega poslušanja vseh poročil in dajanja novih nalog čisto izmučena. Jutri moram zdržati 8 ur. Uf…Što ne ubija, jača.

rdeča lica...

Pa to sploh še ni vse. Takoj po večerji smo šli v Ahrweiler na pokušino vina. Šlo nas je kar precej. Vinska klet je bila ogromna in res lepo zrihtana. Poskusili naj bi sedem vin, a smo (mi trije) po petem vinu pobegnili nazaj v AKNZ. Priznam, bila je moja ideja. Ampak se mi res ni dalo več čakat še pokušine zadnjih dveh vin. Že za prvih pet smo namreč porabili skoraj 3 ure in večina jih je bila že kar lepo opitih in posledično neposlušljivih.

Aja, pa še za zaključek...uprašte kej Štempeta, kaj se zgodi, ku če automat na železniški postaji imet 5 euru in mu daš 10 euru in ti vrne razliko v 20 in 5 centu :D :D

Stay tuned! 

;)