DANES JEMAM GOD!

                                       Soj cajt so bli ljudje bolj lepi an bolj debeli

ka so radi kej dobrega spili an kej dobrega pojeli.

An ne tko ku dans k človk je slabš ku miš,

an se zdi sam sebi lep, samo če je suh ko štekviš.

Soj cajt dragi moji aaa ja blo pej tako,

so te meli za bolanga, če si jih jemu menj ku sto.

Taprav dec je mogu met narmanj studvejsti kilu,

an je lohkor, ma ne da b`se silu pojeu pol prasca tako po čres. 

Ej, če se jaz zmislim rancga Franca Frančeščkina 

kolko smo mi u kop pojeli, kolko smo mi v kop spili vina 

e se zmislim ko h meni v hišo pršu je en bot, 

me udaru na glih po rami an reku :Danes jemam god! 

Sem reku Posluš me dobro, Franc Frančeščkin,

te gleda danes tisti, če ne daš za en kvartin!

En kvartin, kej govoriš, ma dej ma sej si mona,

dereta v hram nas dva kaštrona gremo sprazent en buč po črez...

...In taku naprej poje Iztok Mlakar. Medvej nejsmo sprazenle celga hrama...ma smo končnu obiskale slaščičarno Brumbey's, kjer se vsak dan nabere kolona ljudi, ki čakajo na dobrote in si privoščle en dvojno čokoladni muffin:

Finu je blu!

In Jerneja mi je kupla TIKIja (hvalaaaa Jerneja ;) )- v maorski mitologiji je Tiki prvi moški. In (kot se za prvega moškega spodobi), je našel (ustvaril) prvo žensko, ki ga je zapeljala in tako je Tiki postal oče Hine-kau-ataata. 

Here is one story of Tiki among the many variants: Tiki was lonely and craved company. One day, seeing his reflection in a pool, he thought he had found a companion, and dived into the pool to seize it. The image shattered and Tiki was disappointed. He fell asleep and when he awoke he saw the reflection again. He covered the pool with earth and it gave birth to a woman. Tiki lived with her in innocence, until one day the woman was excited by an eel. Her excitement passed to Tiki and the first procreative act resulted (Reed 1963:52). (Wikipedia)

KAM GRE VSE TO VINO?

Še malo pa bo en mesec v Blenheimu mimo. Prihajam v fazo, ko se začenjam navezovat na ta kraj in mi ni do tega da bi kaj kmalu šla. Tudi če se v tem mestecu ne dogaja dosti. Pa tudi v hostlu težko rečem da me privlači žuranje Nemcev (jih je toliko na Novi Zelandiji, da se začenjam spraševat, če je sploh še kakšen nemec v Nemčiji). Ampak počasi bo treba odpeketat. Bližajo se božični prazniki. Naša wine bottlers factory bo imela kolektivni dopust, kar pomeni, da nas dva tedna ne bodo potrebovali. Desetega decembra se bo sicer sprostilo eno delovno mesto za nočno izmeno, ampak ga Greg ni ponudil nam (kar je skrajno sumljivo). Dobila ga je punca, ki je zadnja prišla v tovarno. Mogoče nas želijo imet v dnevni izmeni. Mogoče rabijo majhne, nizke punce za pakiranje (nazadnje ko smo medve to delale, smo morale najprej odstraniti vse podstavke, ki si jih naštimajo Kitajke, da lahko sploh dosežejo steklenice. In še smo bile previsoke). Mogoče vedo, da si ne želimo vezat na to tovarno še za dodatne 3 mesece. Mogoče so samo ponudili službo ta prvi punci, ki je šla mimo. Ali pa nas Hobbson res ne more videt na kraj očesa in se naju komaj čaka znebit. Hobbson je tisti ta lušen, za katerega se je izkazalo da je šef proizvodnje. Tip preživi vsak dan povprečno 16 ur v tej tovarni. Včasih ko končamo 12 urni šiht ob 7-8 zvečer in ko zjutraj spet pridemo in že šraufa po strojih se vprašam, če sploh ima dom. Noben ne ve točno njegovega imena. Bi rekel Mario (from Estonia): You know Hobbson, he is like MacGyver, you don't know his name. Zasmejal pa se tudi še ni. Je rekel Mark (from America), ki je tu že tri mesce: First two months I was sure he doesn't like me. And then he smiled to me ... for a second. In pravijo da je iz Brazilije, ne vem no, ni nič podoben Ronaldotu in Ronaldinhotu. :)

Drugače, kot sem že rekla, smo se specializirale za dnevno izmeno. Z Tamey-em (supervisor) smo se kar fajn ujeli. Najina in njegova polomljena angleščina se super dopolnjujejo: You two are long, you know, you can go high! I like you!  In ko se lotimo kaj same od sebe pospravljat ima nasmešek čez cel obraz: I like this! You two are great! In drži palce v zrak. Ne mara pa Kitajk. Mislim, da je bil on tisti, ki je odpustil Suki (eno od Kitajk. In neč ne rečem, jast bi jo tudi, kaj je imela samu eno brzino). 

Večerne šihte še vedno vodi Ramon. Se mi zdi da nam ne zaupa ma prou NEČ! Kar čez dan komot delamo same, moramo zvečer delat pod nadzorom enega iz njegovega nočnega dream team. Še vedno divja z viličarjem po celi tovarni in če te vidi, da stojiš in nimaš dela kriči (v še malo bolj polomljeni angleščini): Go clean something! Tudi če je že vse čistu ku solza. Ali pa ko končamo z eno serijo steklenic in kriči iz viličarja: Go into machine! Clean the machine! (dragi moj, ti kr pejdi v mašin, jast se bom rajši držala na varni razdalji). Ima pa še vedno momente, ko se odloči, da se ti bo malo nasmehnil, prišel k tebi in ti kaj rekel: Are you two sisters? You look like sisters! In v isti sekundi postane spet resen, pokaže na škatle in zakriči: Go, packing! (sej moreš bit cel zmeden, tudi če nječeš bit).

Sprememba od zadnjič je ena ženska. Jo kličemo zmaj. Se dere ku zmešana: So much work and you are standing here! Nobody understands me! Nobodey wants dirty boxes!, Why are they sending us only girls! (Draga moja, tu boš pa mogla Hobbsona uprašat!)… Najboljše pa je bilo, ko nam je Tamey dal za zlagat napačne škatle (no, jaz še vedno trdim da je Hobbson to ukazal) in se je drla: It's NO, NO! In sm jo uprašala: what is wrong? In ona še zmirej: It's NO, NO! It's NO, NO! In čez par sekund: It's NO, NO! Ma da bi povedala kaj je NO, NO. Je rabla ene 15 minut, da je prišla k sebi.

Korejka "žabu". (Druge slike se bodo v roku parih ur/parih dni pojavile na: Jernejinem blogu)

En dan so nas poslali delat v skladišče, ker je baje ful folka zbolelo, kar je bilo super, ker tam ni ropotanja strojev in trobljenja viličarjev. In imele smo radio! Morale smo odpret 7 palet škatel in v vsaki preverit DIVAJDER (to je una kartonasta zadeva med steklenicami) in jih nazaj zapret. S čim si dajo opravka, a? Vmes smo našle eno razbito steklenico in sem šla vprašat strica kaj naj naredim z njo. In je rekel: Ooooo you have a very good eye…..put it back in the box and pretend you didn't see it!

Ko smo že pri nesmiselnih delih. Naslednji dan smo morale pri 400 steklenicah pregledat koliko visoka je gladina vina. Če je bila 2 centimetra pod zamaškom je bilo ok. Če je bilo 1 centimeter pod zamaškom, smo jo morale izločit in so jo ponovno natočili. Baje da so šparali na vinu. A pri vseh razbitih steklenicah pa ne bomo šparali, al kaj?

In tako naprej. Vsak dan nekaj novega. Janina, Air, Ajabu, Rinka in medve smo že kar utečena skupina. In potem so tu še vsi ta redno zaposleni v dnevnem šihtu (ma oni so malu previsoki, da bi se z nami družli) – Pablo, Sian, Ramona. In Mark from America in Mario from Estonia. Ma kaj ku sta ta teden končala z delom in gresta naprej. Ta dva sta bila najbolj uporabna. Eni gredo, drugi pridejo. Smo muhe enodnevnice tu v tovarni. Mogoče zato nobenega dosti ne briga za nas.

Drugi dan so imeli tu v Blenheimu ognjemet. Smo šle cele navdušene gledat to čudo. Se je izkazalo, da so imeli osnovnošolci neko dobrodelno prireditev. Je na vratih na veliko pisalo: NO ALCOHOL - si člouk niti pive ne more privoščit, ma kam smo pršli?! In ognjemet je bil uni iz kartonastih škatel. Ne vem če je letelo 5 metru v zrak. Vse je vedno bolj božično. Prvega decembra je maraton. Bomo šli navijat. Imam občutek da bo Jessie (eden izmed zaposlenih v tovarni) tudi laufou, ker tip hodi z nekimi zapestnicami okoli gležnja, pa bom rajši verjela, da so uteži, kot da so elektronske zapestnice za kaznjence. ;) 

Nedeljsko kosilo.

Wither hills.

In kupila sem si parfum. Da se bolj ujamem z vsemi preveč nadišavljenimi zaposlenimi v tovarni. Če me zdaj ne zaposlijo, pa tudi ne vem kaj še lahko naredim. :D

BOTTLES, BOTTLES AND MORE BOOTLES...

..bi rekel majster, ki ima čez tekoči trak na katerem sem med drugim delala prejšnje tri dni. Spet sem bila v botllers factory (http://www.winebottlers.co.nz/) - tokrat 3 dni. Prvi dan 9 ur, drugi dan 14 ur in tretji dan 4 ure. Smo pa tudi že na seznamu za naslednji teden. Se obeta še 3 x 10 do 11 ur. Se sploh ne bom pritoževala, še posebej ne nad dejstvom, da dela notri eno lepo število zelo všečnih fantov. ;)

Torej da vas malo bolj podrobno seznanim z mojim delom. Poleg tega kar sem že zadnjič napisala (stavimo polne ali prazne flajše na tekoči trak), se zelo rado zgodi, da nekdo od šefu zajebe. In pol je treba stavit flajše dol iz tekočega traka. Ali pa še boljše – nalepijo napačne nalepke na 400 (ali tudi več) flajš. In potem je treba te nalepke zdrgnit dol in spucat flajše in jih še enkrat dat na tekoči trak (v upanju, da bodo tokrat nalepili gor ta prave – kar ni sigurno da bodo). Definitivno fajn telovadba. Bom imela veliike mišice. Še posebej, ker z mano delajo 2 kitajki, ena malezijka in ena korejka, ki so vse po meter petdestet in vsaka ima po 45 kilogramov. In seveda pol jast najebem za delo ob vseh visokih paletah in za dvigovanje vseh težjih škatel. Ampak je tudi dobra stran pri tem – delam s fanti! ;)

Za vmes ko tekoči traki stojijo zlagamo škatle, sestavljamo tiste kartonaste pregrade med steklenicami v škatli, pometamo, pomivamo po tleh, lepimo nalepke na škatle, ujamemo kakšno minuto za pogovor,...

Naše delo nadzoruje supervisor. Vsak v enem šihtu (se pravi, če delamo 12 ur, smo deležni pozornosti obeh). V dopoldanskem je to naloga enega malega mehičana, v popoldanskem je to Ramon (ki je jaku ušeč Jerneji ;)), katerega najprej zavohaš, šele potem zagledaš. Se fant mende polije vsakič s parfumom pred šihtom. Skratka. Oba sta hiperaktivna. Nekako pričakujeta da boš na treh mestih istočasno. In tekata gor in dol in vmes kričita navodila. Ma se vsako toliko tudi malo nasmehneta vsakemu, da nimaš občutka, da si totalen idiot, ker česa ne razumeš. In 15 minutne pavze imenujeta smoke break, tako da vsake dve ure kričita: you, go on smoke! Now! (tudi če imamo na jopičih na veliko napisana svoja imena). In potem je tam še en kupec drugih, ki ti vsak da vmes še kaj za delat in en kupec stricu, ki so mehaniki in se zelo radi zafrkavajo z nami. In vozniki viličarju, ki so mi najbolj fajn. Ti so najbolj uporabni in najbolj radi pomagajo. Vsi so flegma in jih ne briga dosti kaj supervisorji kričijo. Eni nam vse zaupajo, eni nam bolj malo zaupajo, eni pričakujejo, da bomo vse znali brez vsake razlage. 

Iiiiiiin potem je tukaj supervisor od supervisorju (vsaj zdi se, da je tu njegova služba. V bistvi je njegova glavna vloga, da zgleda ful zajeban in resen  J). Da mi je danu gledat njegove rjave oči vsak dan. Kaku nej se človk pritožuje nad 14 urnimi šihti, če imaš taku dober razgled. Njegova služba je šetanje med tekočimi traki, strmenje v njih, globoko razmišljanje in vsake par ur malo pošraufat po vsakmi. S tem povečuje verjetnost, da kšna flajša zgrmi dol iz tekočega traka, ker privabi marsikateri pogled. Mogoče ga ravno zato ni v proizvodnji cel čas. ;)

Vmes imamo od 3 do 4 petnajst minutne pavze in eno pol urno pavzo za kosilo. Kar je najbolj pomembno - kafje časti firma. Se pravi...imamo vse kar rabimo! 

Mi - casual workers smo oblečeni v rumenih jopičih. Vsi ostali so v oranžnih. Da se ve, koga moraš vikat in koga lahko tikaš ;)

Moj prvi naučeni maorski stavek: Horoia o ringaringa.

Bi še kej napisala, ma se je denu en nemc zraven mene in se jouku na glas pogovarja in reži po skypi in mi dviguje pritisk. Grem rajši ven iz knjienice prej ku mu kej rečem. ;)

WINE TASTING IN MARLBOROUGH REGION IS A MUST...

...in zato smo na Martinovo (kot se spodobi in je pravično) šli v 5 lokalnih vinarn, sprobat 26 vin. Našo vinsko turo smo zaključili v čokoladnici. Boljše skoraj nebi moralo biti.

80% vse proizvodnje vin v tej regiji je Savignon Blanc. Jasno so nam v vseh vinarnah najprej ponudili to vino (zelo pitna zadeva). Nato so sledili: Riesling, Pinot Gris, Gewurztraminer, Chardonnay, Pinot Noir, Etincelle Cuvee, Breidecker, Merlot in mnoga druga vina (le kdo bi si lahko vse zapomnil). 

Turo smo dale skozi skupaj z prijetnim, starejšim angleškim parom. Možakar je bil edini, ki je dejansko kaj vedel o vinih, kar je bilo fajn, ker smo njemu prepustili izbiro vseh vin, ki smo jih poskušali. Vodič David pa nam je dal novo dozo informacij o tej regiji. 

Prva vinarna. Devet vin. 

Druga vinarna. Cloudy Bay. Vinograde je leta 2003 kupil Louis Vuitton (in je bila tudi najbolj fensi-šmensi, seveda ;))

Logo na levi in hribi ki so na logo-tu na desni.

Tudi škrti so bli. So nam dali samo 2 vina za probat.

Tretji butik. Pet vin.

Jernejo že malu prijemle...:P

Tudi šampanjce smo pili.

Nas tri ;)

Cajt za kosilo (milkshake in chocolat fudge)! ;)

Testiranje omak.

Naš kombić.

Četrta vinarna. Pet vin.

Vinsko utrujena...;)

Oblačno vreme ni pokvarilo našega dneva.

In še ta peta vinarna. Še pet vin.

... ;)

Čokoladnica Makana.

Jerneja je kupila knjigo z recepti. Je obljubila da bo v stilu Julie (Julie & Julia) spekla vseh 500 receptov v 1000ih dneh. Jo bom kr držala za to obljubo! ;)

Seveda smo kupili nekaj tudi za domov, da bo branje Georga R. R. Martina še bolj sladko. (Ma smo jo polovico že rešle)

:D

BLENHEIM

Prvi teden v tem res lepem mestecu je mimo. Je urihtano, kot se šika (verjetno k temu pripomorejo tudi vsi bogataši, katerih ogromne hiše se raztezajo na velikih posestih na obrobju mesta). Okrog mesta je speljana sprehajalna pot in urejene imajo pohodniške poti na bližnje hribe (ali bolje rečeno griče). Tudi sonček je začel sodelovati z nami (kar je zelo lepo razvidno tudi iz mojih opeklin po hrbtu – ja mama, vem, se ni glih za hvalit, ma me je mimogrede opeklu). Center mesta je poln malih trgovinic, ki so večinoma že polne božičnih stvari in  tudi zaradi tega se je fajn sprehajat med njihovimi policami. Dolgčas mi ni. Če se ni ne ljubi šetat, si čas krajšam z George R. R Martinom (Krapež, a si že končal s prvo knjigo???). In s kuhanjem. Delanje krompirjevih njokov je idealna zaposlitev za dobro uro. Če ne z delanjem in pacanjem njokov, pa s pucanjem vseh loncev, ki jih pri tem umažem. :D In en dan smo z Jernejo in danko Christino udarle na en kratek popoldanski hike na enega od gričev. 

Včasih me začne malo preganjat slaba vest, ker še zdaj nisva začeli z delom. Še posebej ko opazim koliko čakajočih nas je tu v hostlu. Ker navsezadnje bi ta čas lahko porabila za odkrivanje novih kotičkov južnega otoka. Ampak tudi to je del potovanja.

Priznam, da si v takih primerih večkrat prikličem v misli Črtova »navodila za življenje« in se vprašam: Kaj bi Črt naredil v takem primeru? Nič. Črt bi bil flegma in se ne bi sekiral in se najverjetneje niti približno nebi ubadal s podobnimi vprašanji, predvsem pa bi izkoristil vsako minuto tega brezdelja. Če zmore on, zmorem tudi jaz. Pač, čakam na službo, berem knjigo, se šetam po mestu, pijem jagodni šejk iz McDonaldsa in nič mi ne manjka. Kdo je pa rekel da bomo cel cajt samo delali (tudi če bi lahko malo stisnili zobe in ostali v Mountain Valleyu še kakšen teden). 

No, smo pa vseeno dobili tudi en kratek šihtek – 12 urna nočna izmena v vinarni. Začeli smo ob 6 zvečer in smo: postavljali flajše na tekoči trak, sestavljali škatle, stavli flajše iz tekočega traka, limali nalepke…do 6 ure zjutraj. Čas je kar precej hitro minil. Malezijka Rinka in Danka Christina so bile kar zgovorna družba. Pa tudi šefi niso bili ravno redkobesedni (in so oddajali sumljiv vonj po vinu). V 12 urah je šlo gotovo ene 1000 flajš beuca skozi moje roke. Bi se reklu, vino teče v potokih (mi pa smo podpisali, da ne bomo pili na delovnem mestu – ironija). Ma smo si pa vsaj odplačali najemnino za en teden. In zdaj lahko mirne vesti tu ostanemo še en teden.

Jaz res upam, da se bo ta teden začelo kakšno dolgotrajno delo. Ta sonček bi lahko malo prebudil vse te okoliške sadjarje in vinogradnike, da nam dajo kaj za delat. Stay tuned! ;)