Od Franca sem šla drito v Wanako. Iz dežja na sonce. Tam sem
bila samo en dan, ki sem ga izkoristila za kofetkanje, sončenje, šetanje po
trgovinah in šla sem v puzzling world. Vreme je bilo idelano za pohod, ampak če
sem iskrena, se mi ni hodilo kaj preveč. Poleg tega sem hodila več kot preveč v
velikem labirintu v puzzling svetu, kjer sem 10 minut hodila v krogu in sem to
ugotovila šele ko sem šestkrat srečala istega delavca, ki je popravljal del
labirinta in se mi je fajn nasmejal. Po tem sem se odločila, da je dovolj
zgubljanja in sem uporabila zasilni izhod (našla sem vse štiri kote,
čeprav moram priznat, da sem enega našla po naključju).
Odkrila sem tudi čokoladnico Patagonia (po nasvetu Marisol,
ker je šefe iz Argentine in se poznata) in uživala v poskušanju čokolad ter
pitju ledene kave.
Odhod iz Franza. Keeley, Ceri in Richard.
Ko sem že mislila, da sem se dokončno rešila Scenic personala, sem v Wanaki prvo srečala Aeneasa.
jezero Wanaka
jezero Wanaka
Naslednji
dan me je čakala sedem urna vožnja do Christchurca. Kot vedno, tudi tokrat, z
izjemnim razgledom. Veliko jezer, veliko rek, veliko hribov in planot.
jezero Pukaki (voda je bila smargadno zele barve, ma moj fotoapratič ni zmogu tega zabeležit)
jezero Tekapo
V Christchurcu me je pričakal John in sledila je 30 minutna vožnja do posestva
Darjon. Možakar se je v prvih minutah izkazal za izjemno komunikativnega in
zanimivega. Moram priznati, da sem si kar oddahnila, posebej zato, ker je njegov
novozelandski naglas zelo dobro razumljiv (mogoče tudi zato, ker je do svojega
20ega leta živel v Angliji). Zaskrbljenost se je vrnila ob prihodu na 8
hektarjev veliko posestvo in ugotovitvi, da sem edina, ki bo tam živela z njim.
Prvo vprašanje ki me je zadelo je bilo: Kaj pr bogi bom jast tle delala? Vem,
da je skrajni cajt, da začnem z branjem mojega mikrobiološkega gradiva za
izpite, ki me čakajo takoj ko pridem domov. Ampak kaj bom počela potem ko
končam s tem? Dobro, saj sem tu le 14 dni in center Christchurca je le 30 minut
proč, avtobusna postaja je par minut proč in pripadajo mi dva dneva off vsak
teden.
Torej,
ko sem se nastanila v svoji novi sobici je sledilo pripravljanje večerje. Če bo
možakar iz vsakega obroka delal celo znanost, bo to še ekstra zelo dolgih 14
dni. Povprečna gospodinja uspe skuhati pašto z mesnimi kroglicami v 20ih mogoče
25ih minutah. Midva sva to jed pripravljala 2 (!!!) uri. Vse skupaj se je
začelo z poskušanjem enega njegovih rizlingov in z učno lekcijo, kako se
pravilno pije vino. Sedaj znam ocenit vino po mednarodnih standardih. Nato sva
naredila načrt, kako bova zadevo skuhala. In končno sva se lotila kuhanja, ki
je vsebovalo veliko tehtanja sestavin, nastavljanja časa za kuhanje, pečenje,
skratka, vse je bilo zelo precizno in natančno časovno usklajeno. Notri sem
zmetala začimbe katere še v življenju nisem uporabljala (in med drugim vrgla
notri preveč čilija in je bil zadeva rahlo zelo pekoča in se mi zdi, da mu to
ni bilo glih všeč). In končno sva na koncu servirala pašto v fensi šmesi
posode, ki doma ponavadi stojijo v stekleni vitrini in čakajo na posebno
priložnost, da jih bo mati uporabila. In potem pride najboljši del. Ste
gledali kdaj filme, ko v jedilnici stoji velika miza, z popolnim pogrinjkom na
vsaki strani mize in v ozadju igra klasična muzika? Jap, točno tako je zgledalo
vse skupaj. Zanimivo. Nimam kej rečt. In definitivno bom izboljšala svoje
kuharske sposobnosti. Da ne govorim o svojih manirah. Ampak če bo treba vsako
večerjo dat celoten proces skozi, hmmm…
Na
velikonočno nedeljo pride celotna njegova družina, vključno z bivšo ženo in jaz
bom kuhala za njih. Ahahahaha...to bo še zeloooo zanimivo!
Aja,
zakaj sem sploh tukaj? Možakar se je odločil prodati to ogromno 8 hektarsko
posestvo in ker pričakuje v naslednjih denh veliko nepremičninskih agentov, si
želi posestvo spravit v najboljše možno stanje. Ker je sam, bo zato potreboval
pomoč. Se pravi da me v prihodnje čaka pucanje, košenje trave, grabljenje listja,…
Ta zadeva mi je zelo všeč na vrtu. Ampak je sonce sijalo drito na rožce in je malo slabše vidno vse skupaj.
Danes
sem začela s pomivanjem oknem in je bilo kar fajn, ker se je možakar že zjutraj
nekam zgubil in sem imela mir. Potem je prišel nazaj in mi najprej povedal
zgodbo o tem kako je enkrat jedel ribo z balzamičnem kisom (kao uvod v
pripravljanje kosila) in potem mi je pripravil tuno z svežim česnom iz vrta in
paradižnikom na popečenem kruhu. In miso župo (ki sem jo sprejela samo zato,
ker je del mojega učnega mikrobiološkega gradiva (nejki v zvezi z fermetacijo) in bom lahko zdaj Rasporju na ustnem izpitu povedala, da vem kako nagravžnega okusa je).
Kosilo sva jedla na vrtu. Po popoldanskem počitku je sledilo grabljenje listja.
In ob šestih popoldne se je najavil nepremičninski agent, kar je pomenilo, da
sva midva mogla za dve uri izginit iz hiše. Sva šla v sosednje mesto - Rangiora.
Je v fast foodu kupil fish and chips. In potem smo šli v park in je privlekel
ven steklene kozarce na pecljih in rizlig in vse ostale piknik pripomočke. In smo večerjala v parku.
piknik v parku
Si
predstavljate, da je vaše življenje tako organizirano? Mene je zmatralo že po
enem dnevu. ;)
Ampak
dobro, možakar je poln zelo zanimivih zgodb in ga ni težko poslušat. Nikoli mu
ne zmanjka tem za pogovor. Če ne drugo delam vsaj na mojih manirah in obnašanju
v družbi. Mogoče pa se bo vse skupaj izkazalo za zelo fajn izkušnjo in mi ne bo
potrebno bežat po enem tednu. ;)
