HIKING THE HILLS OF SAN FRANCISCO

Po precej težkem slovesu od Drakesbada sva z Nickom šla v Reno, od kjer sva zjutraj krenila vsak v svojo smer. Nick v Missouri, jaz v San Francisco. Potovala sem z Greyhoundom, ki ga močno odsvetujem, če ste rahlih živcev. Vsi kričeči črnci in mehičani te znajo hitro spraviti na obrate.

San Francisco. Saj ni mesto krivo, da sem prišla tja vsa žalostna in potrta in mu nisem dala niti priložnosti, da bi me očaralo. Pa tudi megla in mraz nista dosti pripomogla k temu. Šele ko sem odhajala od tam in je bilo zjutraj lepo in sončno in sem pila kavo na pomolu ter čakala Amtrak bus za v LA se je mesto pokazalo v drugačni - mnogo lepši luči. Mogoče tudi zato, ker sem dan prej govorila z vsemi z ranča. Pa vseeno, kot v večini ameriških mest, nimaš v njih nič posebenga za videt. Razen kupa visokih stolpnic, ogromnega števila brezdomcev in če so vsa mesta v filmih čista, naj vam povem, da so v resnici daleč od tega.


Ampak... bodimo pošteni do San Francisca.... je lepo mesto, a ga vseeno nebi zamenjala za divjino na severu!

 Golden gate bridge.. .res ne vem kaj vidijo zlatega na temu kupcu železa.

 Alcatraz... trajekti zasedeni za en teden vnaprej.

 To je najverjetneje zadnji blog iz Drakesbada. Spremenila sem datum odhoda, odhajam 22. septembra in danes je moj zadnji off dan. Dvomim, da bom imela še priložnost priti v mesto na internet. Na ranč je prišla jesen. Za razmere na tej nadmorski višini lahko rečem, da je tu že zima. Temperature so se krepko spustile. Ponoči se spet zelo približamo minusu. Vedno več je dežja, ampak ta je po treh mesecih sonca zelo dobrodošel. Po dežju je vse sveže in še lepše kot je bilo. Čeprav imamo še vedno zasedene skoraj vse sobe, je na ranču dosti tišje. Otrok ni več in skupine ljudi so manjše. Večinoma so tu sami pari (zadnje čase skoraj več kot polovica istospolnih parov). Edina zanimiva zadeva so sedaj nevihte, ker nam redno poplavi kuhinjo in jedilnico in nas vsaj zaposli z nečim za preostanek dneva. Ekipa delavcev se manjša. Zajtrki so vedno bolj tihi, na kosilo redko pride več kot 5 ljudi hkrati in isto je z večerjo. Dela je vedno manj in težko si nabereš 8 ur. Zdi se kot da kuhamo, pospravljamo in popravljamo za navidezne ljudi.

Gunter je odšel na operacijo rame. V kuhinji je sedaj šefovsko mesto prevzel David. Hkrati sta se Michaela in Matija naučila sama pripravljati zajtrke in pomagati pri vseh drugih obrokih. Povišali so jima plačo, ampak reveža delata cele dneve. Gunter je sedaj že boljši. Skoraj vsak dan ga gre nekdo obiskat v Chester in pred dvema dnevoma nas je prišel obiskat na ranč. Brez njega je v kuhinji precej bolj tiho.

Odšli so Olga, Mateja, Kimmie, Peter in Helena, prišla sta Colby in Špela iz Slovenije.  Naslednja odhajam jaz in priznam, da ne bo glih najbolj fajn iti proč od tu. Ponudili so nam službo za naslednje leto. Ker je letos zadnja sezona za Eda in Billie, si drugo leto (ko bosta morala uvajat nove ljudi) želita sigurno ekipo, ki že vse obvlada. Vsi bi radi prišli nazaj, ampak dvomim, da nas bo veliko dejasnko prišlo. V treh mesecih smo vsi postali res dobri prijatelji in res me zanima, če je sploh možnost, da se še kdaj (sploh z američani) spet vidimo.

Robin mi je prejšni teden v Lassen clubu pripravila goodbye party, ki smo jo potem preimenovali v »I change my mind and I'm staying longer« party. Cel club je okrasila z baloni in zrihtala hot doge za vse in apple pie z sladoledom. Šli smo vsi z ranča in se imeli noro dobro.

 Kings creek falls. Čeprav nam ni dovoljeno it tja z konji, smo šli vseeno. Ed je valda vedel kam gremo, pa ni nič rekel. Itak bi on naredil isto. :)

 Matija tretjič na konju in uspešno preživel 4 urno ježno na Sifford lake. Ponosna na njega zelo! :)

 Teden dni nazaj smo imeli reševalno akcijo za enega izmed naših gostov. Zdelo se je, da je večina dala več pozornosti helikopterju, kot ubogemu možakarju, ki je precenil svoje moči pri 60 letih in dehidriran obležal približno uro proč od ranča.

RENO!!!

Prejšni teden sta dva PCT-hikerja potrebovala prevoz do Reno-ta. Ponudila sta nam, da sam plačata gorivo in ker sva z Nickom bila oba off, sva seveda ponudbo sprejela. Po dveh urah vožnje smo prispeli v Reno in se nastanili v istem hotelu kot PCT hikerja, ki sta se odločila, da nam plačata tudi sobo v hotelu. Ker nisva imela nobenih stroškov do takrat, sva se odločila preverit srečo v Casinoju, ki je bil v isti stavbi kot hotel. Skupaj sva zaigrala 120 dolarjev (od tega 20 dolarjev, ki nam jih je dala Billie in 1 dolar, ki nam ga je dal Gunter). Čez dan v Reno-tu nimaš dosti drugega za počet kot zapravljati denar v igralnicah. Tako sva obiskala samo boot barn, kjer sem si kupila nov fensi šmensi par kavbojskih škornjev, ter nakupovalni center, kjer sem vse skupaj zapravila 300 dolarjev za cunje. Moj prvi zapravljen denar od vseh plač.