10. DAN

Priznam, da si pred akademijo nisem postavljala nekih velikih pričakovanj, sem pa tja sem malo posanjarila, da bi bilo fajn imet kakšno večjo vajo na terenu, to je bilo pa tudi vse. Bila sem samo zelo srečna in zadovoljna, da sem bila izbrana v to skupino 80ih študentov in bila sem trdno odločena, da bom iz te izkušnje izvlekla največ, kar se da. Mogoče me je tudi zato celotna zadeva in celotna organizacija tako zelo pozitivno presenetila. Bilo je nepredstavljivo dobro. Predavanja so bila koristna, vaje so bile odlično zorganizirane, z nami je delalo ogromno ljudi, ki so nam bili na voljo 24 ur na dan. Richard, ki je spremljal našo ekipo skozi dva tedna, nam je nudil vse kar nam je lahko, od prevozov do mesta, nosil nam je kavo, Michaelu je zrihtal vso pomoč (tako zdravstveno, kot pri organizaciji letala domov), ko si je med plesom na Taylor Swift zlomil nogo, vedno je bil na voljo za pomoč, za pogovor.  Jan, ki je bil tu v vlogi pomočnika Richarda, je bil vedno z nami. Čista 10ka, za vse!

Tudi tega, da bo tu toliko različnih študentov iz toliko različnih držav, celo različnih celin, nisem pričakovala. Nisem si predstavljala, da bo z nami delalo toliko različnih ljudi in strokovnjakov. Nisem verjela, da bom na koncu dobila toliko pohval in toliko vzpodbudnih besed za naprej. Mogoče je to tudi eden izmed mojih največjih problemov, na katerem bi morala delat v prihodnje. Mogla bom začeti bolj verjeti vase. Ker če nek tip iz Kanade lahko le po enem tednu oceni, da imam vse lastnosti dobrega vodja in mi ponudi pomoč pri iskanju možnosti za naprej, in če mi trenerji v naši skupini dajejo njihove vizitke in elektronske naslove, potem si mogoče le ne domišljam vsega. Moram le delati na tem. Tako, kot mi je rekel Doug, ko mi je danes v slovo stisnil roko: imaš vse kar potrebuješ v tem poklicu, samo začni uporabljat.

Pa tudi tega, da bom med vsemi 80imi študenti v dveh tednih uspela splesti toliko prijateljstev in dobrih odnosov, nisem verjela. To, da na začetku zelo težko spustim nove ljudi v mojo »komfortno cono« in da ponavadi rabi malo več kot dva tedna, da se z nekom lahko začnem popolnoma sproščeno pogovarjat, to že dolgo vem in že zdavnaj sem opustila tisto taktiko, da bi se začela že prvi dan vsem predstavljat in z njimi na dolgo in široko razpravljat o moji in njihovi zgodovini. Pač to ni moja stvar. To me ne zanima. To mi preprosto ne gre. Zato sem bila ves čas hvaležna za Jako in Anžeta (ki jima je že zdavnaj uspelo prit v moj »komfortni krog«) in ki sta bila vedno moj (zelo dober) izgovor, da se mi ni bilo potrebno čisto vedno družiti z drugimi. Pa je tistih 15 študentov še vedno našlo pot do mene (največ skozi različne vaje) in očitno sem jim lahko tudi jaz s svojimi izkušnjami iz civilne zaščite in reševanja lahko pomagala in jim dala nekaj novega. Na koncu sva se tudi z Ahmedom objela, čeprav sva bila (se mi zdi, da predvsem zato, ker imava oba lastnosti vodje in noben ni hotel nikoli popustit) ves čas v nekem konfliktu. Na kratko: dobra ekipa smo bili. Veliko sem se naučila od njih. Vesela sem, da sem se lahko učila skupaj z njimi. Upam, da jih enkrat nekje spet vidim.

In še najpomembnejše dejstvo je, da sem se naučila veliko. Pridobila sem vpogled v to, kako zadeva deluje v primerih največjih nesreč, in to od ljudi, ki te stvari počnejo že celo njihovo profesionalno življenje. In nenazadnje - še enkrat znova sem si potrdila, da me to delo veseli in da si želim še naprej delati tudi na tem področju.

Predsednik AKNZja

Zaključne besede Douga za našo skupino.

Tudi mi smo nekaj malega pripravili za Richarda in Jana. Smo razvili sliko in jima napisali par besed v zahvalo.

Zaključne besede Jana za našo skupino.

... in še Richard...

... Richardova vizitka...

Zaključne besede 1. skupine za vse...

... 4.skupine...

... 2. skupine...

... in naše skupine (v bistvu jih je Rasched izrabil za reklamo njihovega družinskega biznisa (hotel) v Tuniziji).

Podelitev certifikatov.

Danes imamo cel popoldne fraj. Planiramo jih preživet v Ahrweilerju. Jutri bomo dan začeli že zelo zgodaj, treba bo ujet vlak ob 7:28, zvečer pa se vam bomo (če bo šlo vse po planih) že javili iz Pariza! Stay tuned!

Še zadnji pozdrav iz Ahrweilerja!

9. DAN

Pa smo zaključili. Jutri imamo samo še podelitev certifikatov, verjetno kakšen zaključni govor in to je to (tudi moj zaključni govor oz. zapis dobite jutri. Aleš, vodja naše ekipe prve pomoči bi rekel - evalvacija mora bit).

Današnja vaja je, kot sem že včeraj napovedala, potekala v informacijski sobi Echo, ki so jo uporabljali v času hladne vojne (se pravi niti ta prve, niti ta druge svetovne). Vaja je bila sestavljena enako kot prvi dve, le da so tokrat pričakovali, da bomo večino rešitev pogruntali sami (mhm…).

Zunanjost info sobe Echo

Za vodjo skupine smo soglasno izvolili Ahmeda. Ta si je za namestnika izbral Christopherja. Danes smo delo razdelili po sistemu nemške civilne zaščite za vodenje kriznih situacij. Sistem predvideva šest štabov.

 1. Personal - skrb za vse osebje na terenu, zamenjave,…

 2. Kartografija in vizualizacija - zbiranje in prikaz podatkov
 3. Operativni manager - načrtovanje (najpomembnejši)

 4. Logistika

 5. Stiki z javnostjo

 6. Komunikacija z zunanjim svetom (v našem primeru z gasilci, policaji, bolnicami, reševalci,…)

Ahmed in Christopher

Na začetku smo se še malo lovili, predvsem štabu 1 in štabu 6 so se prekrivale naloge, štab 3 se je lovil z namestnikom vodje, štab 4 smo preveč zasuvali z delom, ma smo se veliko prej ujeli kot prejšnje dni.

Scenarij je bil naslednji. Enemu delu Nemčije se je približevalo neurje, ki je odkrivalo strehe, podiralo drevesa in seveda poskrbelo za blackout (do tu so nam pošiljali iste vremenske napovedi kot prejšnja dva dni). No, potem pa so se začele poplave, na avtocesti je prišlo do prometne nesreče, v bolnišnicah jim je zmanjkovalo goriva za agregate, v živalskem vrtu so potrebovali agregat, ker so morali pitona držat na toplem, na avtocesti so potrebovali 50-tonski žerjav za dvig avta, pa banko so oropali in oboroženi roparji so bežali po avtocesti, ljudje so nam ves čas pošiljali vprašanja kdaj bo prišla elektrika, medtem pa smo morali rihtat nove gasilce in nove reševalce, ker so bili prejšnji utrujeni,…

Bila sem v štabu 6 skupaj s Farzano in večino časa sem preživela na telefonu v pogovoru z gasilci, reševalci in policaji. Fidel je bil v štabu 2. Štempeti smo zaradi bolezni dns dali fraj ;)

Napredek je bil viden, bili smo bolj uigrani, boljše smo komunicirali med sabo, imeli smo boljše rešitve in bolj jasne cilje. Če bi še ene trikrat ponovili, bi nas po mojem lahko kar zaposlili. Mene je tokrat ves čas nadzoroval predavatelj iz Kanade – Doug. Mi je na koncu rekel, da imam vodenje v DNA, in da mi gre vse zelo dobro od rok. Sm kr malu zrastla, priznam.

Zaključili smo ob petih, po kratki analizi. Zvečer nas je čakala še poslovilna roštiljada (tudi če nas bo večina tu ostala do sobote).

Soba v zakulisju, danes smo jim dali kar precej dela.

Fidlovi izračuni, koliko pump rabimo ;)

Skupinska z Richardom (skrajno levo) in Janom (skrajno desno).

Pa še skupinska z Dougom...(čepi spredaj) ;)

8. DAN

Danes bom kratka. Je bil bolj tih in miren dan. Zjutraj ne vem če nas je bilo pol na predavanjih. Pa tudi težko rečem, da so tisti, ki so manjkali, kaj dosti zamudili. Tema predavanja so bila socialna omrežja. V glavnem se je beseda vrtela okoli facebooka in twiteerja, je bilo pa vse skupaj eno samo odkrivanje tople vode. Govorili so nam o tem, da socialna omrežja uporabljajo bolj mladi kot stari (a bejž), da se ga da uporabljat kot orodje za obveščanje ljudi (mi smo to s skupino VKV že zdavnaj sprobali), da lahko preko socialnih omrežij razne organizacije in novinarji pridejo do uporabnih informacij (rejs?!), da so včasih tam tudi lažne informacije (drugače niti ne bi bilo zanimivo, a ne?!), da se lahko preko facebooka organizirajo prostovoljne skupine za pomoč drugim v katastrofah (ma smo v Knežaku dokazali, da se to bolj težko naredi, ko ti žled vso optiko vrže po tleh),… Za zaključek so nam pokazali par programov, s katerimi lahko slediš tweetom, in tako dobiš uporabne informacije v primeru katastrof ter nas še enkrat pozvali k uporabi vseh možnih socialnih omrežij, ker bodo ta baje kmalu spremenila svet (o hoho lala).

Popoldne smo imeli predavanja o kartografiranju, še posebej z uporabo quatrokopterjev, in nam pokazali par filmov, ki so jih z njimi posneli v Nepalu po potresu, ter nam kasneje predstavili aplikacijo Collector for ArcGIS. Po začetni predstavitvi smo morali spet v 4 skupine, vsaka skupina je dobila svoje območje na posestvu AKNZ, potem pa smo morali s to aplikacijo mapirat vse uporabne objekte in površine v primeru katastrofe. Potem so nam obljubili, da bomo lahko vsi poskusili pilotirati quadrokopterje, pa je vse skupaj padlo v vodo zaradi premočnega vetra (eden od quadrokopterjev je nesrečno strmoglavil v prvem poskusu). Tako nas je čakala samo še kratka analiza, ki pa sem jo brez slabe vesti prešpricala.

Quadrokopterji.

Zaslužen počitek naše skupine po kartografiranju.

Zanimiva analiza s strani našega člana Michaela.

Jutri pa nas čaka še zadnja vaja. Se mi zdi, da jo vsi komaj čakamo. Naša skupina jo bo imela v informacijski sobi Echo. Ta se nahaja v starem objektu še iz časa ene izmed dveh svetovnih vojn (sem pozabila katere) in po besedah študentov drugih skupin je notri zares zanimivo. Več jutri. Stay tuned.

7. DAN

Danes smo nadaljevali z vajo kjer smo včeraj zaključili. Vsi smo obdržali svoje funkcije. Evo, da povzamem od včeraj in opišem kako je šlo naprej:

Ime našega podjetja je HCV – High Voltage Company. Sedež firme je v Ahrweilerju. Smo drugi največji proizvajalec energije v Nemčiji. Direktor firme je g. Manfred Untermeier (ime sem si zelo dobro zapomnila, ker sem kot vodja personala, imela večino opravka z njim). V lasti imamo kar precej nukleark in termoelektrarn, par plinskih terminalov in hidroelektrane, vse razsejano po celi Nemčiji. Seveda imamo v lasti tudi precej cevovodov in dratov, po katerih vse to potuje. Pa še par vlakov (za prevažat premog), pa par industrij, povezanih s premogom, pa mislim da je bilo še par rudnikov premoga. Skratka - celi carji smo!

Poleg tega iščemo nove »priložnosti« tudi v Maroku, zato smo tja poslali dva naša zaposlena in kot sem že včeraj napisala, smo z njima izgubili vse kontakte in sta uradno pogrešana.

Kot da to ni dovolj, se nam je približevalo hudo neurje, ki nas je v tem času tudi doseglo in podrlo 80 km električne napeljave, rezultat tega pa je bil »blackout« v enem delu Nemčije. Seveda smo imeli v tistem delu največji odstotek vseh naših strateških infrastruktur. Toliko od včeraj.

Danes smo se ob 8:00 vsi polni energije zagnali v delo. Prva skupina je ocenjevala število prizadetih zaradi nevihte, spremljala vremensko napoved, pisala poročila za javnost, iskali pravne rešitve za vsa vprašanja korporacijskih firm, računali smo izgube in delali finančne ocene za krizno obdobje ter delali varnostne načrte v primeru poslabšanja situacije. Druga skupina je aktivno poskušala najti pogrešani osebi v Maroku, kjer je še vedno divjala peščena nevihta, ko smo dobili elektronsko sporočilo ene izmed skrajnih islamskih skupin, da so ugrabili naša dva sodelavca. Zahtevali so takojšno ukinitev vseh naših poslov v Maroku, dali so nam tri ure, da skličemo tiskovno konferenco in to javno potrdimo ali pa bodo do večera oba možakarja ubili. Super. Če sem pri nevihti še imela vsaj nekaj izkušenj, težko rečem, da jih imam kaj z ugrabljanjem ljudi. Če smo se do tistega momenta vsi osredotočali na električni blackout, smo se sedaj vsi začeli ubadati s potencialno ugrabitvijo. Hvala bogu so imeli tunizijci in egipčani precej znanja in precej dobrih idej, tako, da sem preprosto sledila njihovim besedam.

Sledili so številni sestanki, številne nove informacije tako glede nevihte in novonastale škode, kot glede strani ugrabitve. Skoraj vsake pol ure me je čakal sestanek z direktorjem, večino sestankov se je tip drl name, da ne delamo nič, da nas bo vse odpustil, da bi mogla jaz odpustit celoten oddelek za varnost,… Priznam da je bilo včasih težko zadrževat smeh. Ker, ko je odigral vlogo direktorja, je z roko pokazal »timeout«, potem sva se usedla in pogovorila o opcijah in delo je normalno steklo naprej. Tudi na druge so izvajali konstanten pritisk. Vedno je bilo treba nekomu nekaj poročat, dajat izjave za javnost, klicat svojce, iskat nove strokovnjake, ki bi nam lahko svetovali na vseh možnih področjih. Obe krizi sta se nonstop prekrivali in bilo je zelooooo težko držat vse informacije v glavi.

Skratka, na koncu je nevihta prešla Nemčijo, še vedno je bilo okrog 1.000.000 ljudi brez elektrike, a smo vsaj delali na problemu. Pri ugrabitvi se je izkazalo, da je skrajna islamska skupina le blefirala, in da sta imela sodelavca »le« prometno nesrečo, ko sta poskušala pobegniti peščeni nevihti. Bila sta živa in nepoškodovana, tako da smo jima morali le zorganizirati prevoz domov. Za finiš se nam je sicer smrtno ponesrečil en delavec, ki je popravljal podrte električne droge, in verjetno je tudi utrujenost vseh v skupini botrovala temu, da smo naredili veliko napako, in povedali to novico medijem prej kot smo povedali svojcem preminulega. Lesson learned...

Proti koncu me je Richard za pol ure potegnil iz igre. Je prišel ukaz, da moram nujno na službeno pot v Maroko, in da moram takoj na pot. Vsa moja opravila je za ta čas prevzel moj namestnik Heidi. V teh pol ure me je peljal predstavit direktorju AKNZja in predstavil me je z besedami: »one of our best leaders«. In potem smo se menli o pomoči THW v času žleda (mislim, da so bili stacionirani v Postojni). Sem bla Richardu prou hvaležna za te pol ure pavze. 

Ko sem se vrnila iz Maroka, je vse skupaj trajalo še slabe pole ure, potem pa je sledila analiza celotnega dela.

Ocenili smo, da smo se precej izboljšali od prejšnjič, smo pa še vedno našli precej stvari, na katerih bomo morali še delat. Zadnja celodnevna vaja bo v četrtek.

Ob 17:15 smo zaključili, ob 18:00 je bila večerja, ob 19:00 smo šli v bunker blizu Ahrweilerja, zgrajen v času 1. svetovne vojne, namenjen nemški vladi v primeru jedrskega napada.

VIKEND + 6. DAN

V soboto zjutraj smo se odpravili v Bonn, zrihtat še par rezervacij za naše nadaljnje potepanje. Dež in močan veter sta nam preprečila šetanje po mestu in morebitno raziskovanje širše okolice, smo pa zato dve dobri uri preživeli v Beethovnovi hiši. Tam se lahko hitro zamotiš z vsemi interaktivnimi zadevami povezanimi z njegovimi deli. V AKNZ smo se vrnili v poznih popoldanskih urah in preostanek dneva preživeli ob branju knjige in gledanju filmov. 

V nedeljo smo se zbudili v sončno jutro, ki je kmalu zvabilo ven iz sob večino študentov, ki so se kot mi odločili čez vikend ostati kar na posestvu AKNZ. Od 10:00 do 13:30 je bila odprta jedilnica in vse tri ure in pol je bila na voljo vedno nova in frišna hrana. Sem opazila (medtem, ko sem hodila po nove doze obarvane vode takozvanega kafeta), da jih je veliko tam ostalo kar vse tri ure in pol in so si znova in znova polnili krožnike z novo hrano. Popoldne je ob druženju zunaj na soncu minilo zelo hitro. Pozno popoldne se je spet pooblačilo (ja, vreme se tu zelo hitro spreminja) in začelo deževati, tako, da sem bila v postelji že ob 22:00 (tu je ob 22:00 še precej svetlo).

Ura 22:15

Zjutraj je še vedno deževalo in bilo je kar težko dvigniti rit iz postelje. Čakalo nas je predavanje na temo: Supporting and advising goverment and non-goverment organizations humanitarian assistance and disaster relief on technology usage and deployment. Predaval nam je Doug Hanchard iz Toronta, direktor Rapid response consulting. Možakarja sem imela možnost spoznati že dan prej, ko sem na sončku brala knjigo s par drugimi študenti in se je odločil prit predstavit. Že v prvo mi ni bil všeč. Preveč samohvale. Preveč nevšečne napovedi za prihodnost. Preveč vsiljiv s svojimi mnenji. Ampak se je na srečo med predavanji bolj ali manj temu izogibal in je bilo pravzaprav njegovo predavanje precej zanimivo. Zadnje minute pa le ni mogel ven iz svoje kože in je začel spet o tem, kako bosta facebook in twitter spremenila svet, kako smo vsi že zamudili vlak, ker ju ne uporabljamo vsako minuto in preko njiju ne delimo vseh možnih podatkov, kako moramo vsem govorit o svoji preteklosti na glas, ker če si tisti ta tih in v ozadju, ne boš nikoli uspel v tem poklicu…blabla in pri tem smo morali vsi stat in ga poslušat, ker baje nismo vajeni stat, in ker sede v tem poklicu spet nimamo kaj delat. Za konec pa je  sledila še10-minutna samohvala o tem, kako je on sam (glih da ni reku, da lastnoročno) popravil 10.000 podrtih električnih drogov med zadnjo hujšo nevihto v Kanadi. Ah… vseh sort nas je. Še dobri smo...

Sledila so enourna predavanja o korporacijski varnosti. Predaval nam je šefe za varnost pri DHL. Zanimivo in poučno predavanje polno filmčkov.

Za finiš smo dobili še totalno neuporabna 15 minutna navodila, kako se išče literaturo v informacijskem sistemu civilne zaščite. Isto, kot da bi nam govorili, kako se uporablja Google. Booooooring!

Po kosilu pa smo imeli našo drugo tabel top vajo. Oziroma, kot smo kasneje izvedeli, je bil to samo začetek vaje, ki se bo jutri nadaljevala cel dan. Naši skupini je bila zopet dodeljena informacijska soba Bravo. Ko smo bili vsi zbrani in ko smo dobili vso potrebno literaturo za novo vajo, pa je Richard (trener, ki skrbi za našo skupino že od začetka) izmed 18 študentov v skupini, študentov, ki se non stop izpostavljajosz svojimi zgodbami, izkušnjami, vprašanji, in študentov, za katere vem, da bi se brez problema, brez vprašanj sami javili na tako funkcijo, izbral MENE za vodjo ekipe!!! Waw. In ko je vprašal, če se vsi strinjajo, so vsi potrdili. Še zdaj ne vem točno, s čim sem si to zaslužila. Tako me je čakalo 4 ure vodenje mojega osebja. Tokrat smo bili zaposleni v firmi, ki se ukvarja s proizvodnjo in distribucijo energije (tokrat brez opisa, ker sem pustila vse papirje v učilnici, ker me baje jutri čaka ista vloga). Prvi izziv, s katerim smo se morali spopasti, je bil ta, da smo imeli dva pogrešana sodelavca na področju Maroka (izvajala sta raziskovalna dela), za katera nismo vedeli, če sta pogrešana zaradi peščenega viharja ali sta bila morda celo ugrabljena. Medtem ko smo se ukvarjali s tem problemom, se je Nemčiji približevalo hudo neurje. To nam je kasneje tudi povzročilo precejšno škodo na naši električni infrastrukturi, zaradi česar je bil velik del Nemčije brez elektrike. Hkrati smo se torej ukvarjali z dvema večjima krizama. Po štirih urah smo delo zaključili, baje da jutri nadaljujemo z isto vajo, baje da bom tudi obdržala mesto vodje ekipe. Očitno se je moje častniško izobraževanje pri gasilcih vendarle obrestovalo. Vam pa povem, da sem bla po štirih urah zbranega poslušanja vseh poročil in dajanja novih nalog čisto izmučena. Jutri moram zdržati 8 ur. Uf…Što ne ubija, jača.

rdeča lica...

Pa to sploh še ni vse. Takoj po večerji smo šli v Ahrweiler na pokušino vina. Šlo nas je kar precej. Vinska klet je bila ogromna in res lepo zrihtana. Poskusili naj bi sedem vin, a smo (mi trije) po petem vinu pobegnili nazaj v AKNZ. Priznam, bila je moja ideja. Ampak se mi res ni dalo več čakat še pokušine zadnjih dveh vin. Že za prvih pet smo namreč porabili skoraj 3 ure in večina jih je bila že kar lepo opitih in posledično neposlušljivih.

Aja, pa še za zaključek...uprašte kej Štempeta, kaj se zgodi, ku če automat na železniški postaji imet 5 euru in mu daš 10 euru in ti vrne razliko v 20 in 5 centu :D :D

Stay tuned! 

;)

5. DAN

Celodnevna table top vaja z naslovom international response. Kaj to pomeni?

Zjutraj ob 08:00 smo se zbrali v informacijski sobi Bravo. Po zelo kratkih navodilih smo se morali zorganizirati v nekakšen »krizni štab« firme International Child Care (katere glavni programi zajemajo cepljenje otrok, pomoč v primeru potresa, zavzemanje za varne porode, boj proti AIDSu, ter higieno in sanitacijo). Sedež organizacije je v Združenih državah Amerike, delujejo pa v glavnem na Haitiju in v Dominikanski republiki. Krizni štab se je sestavil takoj po uničujočem potresu 15. 1. 2010. Imenovati smo morali vodjo, namestnika vodje, ekipo za načrtovanje, ekipo za logistiko, ekipo za zbiranje informacij in kartografijo, ekipo za finance in administracijo, ekipo za koordiniranje osebja ter ekipo za komuniciranje. Glavna naloga je bila organizirati pomoč z naše strani, natančnejše naloge smo dobivali tudi tekom vaje. Trenerji so se nastanili v sosednji sobi, v kateri so imeli preko kamer nadzor nad našim delom. Prav tako so odgovarjali na našo elektronsko pošto, ki smo jo pošiljali raznoraznim organizacijam, ter se javljali na telefone. Pustili so nam proste roke. Lahko smo pisali komurkoli (so rekli da lohku tudi papežu pišemo če čmo), lahko smo klicali kogarkoli. Tistega, katerega smo zahtevali po telefonu, tistega so nam prevezali. Seveda, če je bil na voljo (eni so bili na voljo in so nam tudi precej nesramno in grdo odgovarjali nazaj…naprimer poveljnik vojske na mestu nesreče, ko smo ga prosili, če lahko preveri stanje naše bolnišnice, je Heidiju po telefonu zabrusil nazaj par zelo lepih kletvic). ;)

Poročila stanja so prihajala po elektronski pošti, preko televizije (BBC), preko poštarjev. Veliko informacij nam je uspelo zbrati preko telefonske linije in preko elektronske pošte, uspelo nam je dobiti precej zelo dobrih zemljevidov, s pomočjo katerih smo lahko skoordinirali prihod pomoči z naše strani. Vse skupaj je trajalo 7 ur zbranega dela. Da, na koncu te bolijo možgani. Res. Je pa vse skupaj zelo poučno in sem res vesela, da sem lahko sodelovala.

In na koncu nam je uspelo. Izpolnili smo vse zahteve in po besedah trenerjev presenetljivo uspešno. Naj citiram še našega vodjo Rashida, ko so ga trenerji vprašali, če se mu zdi, da smo opravili nalogo: »da, seveda smo, v sedmih urah smo izpolnili vse točke in se pri tem niti enkrat nismo skregali in smo na koncu še vedno vsi nasmejani. Mislim, da sem imel okrog sebe super ekipo in prav tako mislim, da najverjetneje nikoli več ne bom imel take.«

Informacijska soba Bravo

Miza logistične ekipe - vodja Štempe, član Fidel. Da ju pohvalim - sta sama rešila vse logistične probleme in Štempe se je menu po telefoni vseh 7 ur ku neč! Bravo, bravo naši!

Pa še moja ekipca spredaj-zbiranje informacij in kartografija.

Popoldne smo končali prej, ob 16:00 in zato smo se (mi trije) odpravili peš do centra Ahrweilerja, ki je slabe pol ure hoje proč od tu. Mislem, da smo si zaslužli en sladoled v McDonaldsi. ;)

Vhod v stari del mesta.

Ulice Ahrweilerja

Osrednji trg.

Čakamo hamburgerje in pice.

Za vikend smo fraj, jutri gremo v Bonn pohajat, v nedeljo planiramo spat, tku da tudi vam dajem dva dni odmora od branja bloga. ;)

Torej do ponedeljka...auf wiedersehen! ;)