3. DAN

Celodnevni media trening po skupinah. Kako odgovarjati novinarjem v kriznih situacijah. Kako sestavimo prvo, drugo in po potrebi tudi tretjo izjavo. Kako ocenimo pričetek krize. Kdaj začnemo z zbiranjem informacij. Katerih fraz se izogibamo, katere moramo uporabiti. Katere informacije izdamo. Koliko časa čakamo preden damo izjavo. Kako se uštimamo za pred kamere. Kam gledamo med intervjujem. Kako stojimo med intervjujem. Kako organiziramo tiskovno konferenco. Koga povabimo nanjo. Kaj smemo, česa ne,…Vse to in še več smo danes izvedeli.

In se seveda preizkusili tudi v praksi. Naš primer krize je bil sicer umeščen v podjetniški svet. Spet na kratko: bili smo tiskovni predstavniki podjetja, ki izdeluje otroško hrano za dojenčke do 12 mesecev. Na spletnih omrežjih so se v preteklih dneh pojavile fotografije alergičnih reakcij na njihovo hrano pri enem otroku. Med vožnjo v službo smo dobili klic, da je po hranjenju z našo hrano prišlo do smrti enega otroka. Ko smo se pripeljali pred vrata službe, so nas čakali novinarji, katerim smo morali podati prvo izjavo. Ni nas čakal en novinar, čakala nas je cela novinarska čreda. Po dveh urah smo že uspeli dobiti nekaj novih podatkov, ampak ker direktor podjetja zaradi zelo resnih in neodložljivih osebnih zadev ni mogel pred novinarje, smo se odločili podati še drugo izjavo, na kateri smo tudi napovedali tiskovno konferenco v večernih urah, ko bo direktor končno prispel. Tokrat so nas pričakali malo bolj neučakani in kar že malo žleht novinarji. Končno smo na koncu pripravili še tiskovno konferenco, na katero so bili povabljeni tudi direktor firme, državni preiskovalec in direktor bolnice, ter seveda tiskovni predstavnik podjetja (vse 4 vloge smo morali odigrati sami). 

Po vsaki izjavi smo si pogledali posnete izjave in jih analizirali.

Prva izjava Ahmeda.

Tiskovna konferenca. Fidel v vlogi direktorja bolnišnice.

Tiskovna konferenca z vsemi udeleženci. (Štempetovo in mojo konferenco dobite v naslednjih dneh, takoj ku sfehtam slike od tunizijcu.)

Bilo je veliko smeha, veliko treme, a smo bili na koncu vsi enotni, da smo se veliko naučili. Pa tudi vidno zmatrani smo bili.

Po večerji nas je čakal še turnir v odbojki, naša ekipa (masters of disaster) je enkrat zgubila in enkrat zmagala. Turnir se je končal s poškodbo enega od igralcev predavateljev. Možakar je nerodno stopil in si poškodoval koleno. Glede na to, kako fajn je škrtnilo, sem bila prepričana, da je kaj zlomljenega, a je potem Fouzi, tunizijec v petem letu medicine, strokovno ocenil, da so potrgane vezi. Najbolj zanimivo je bilo to, da mu je za eno tako poškodbo že pred prihodom rešilca bolničar akademije namestil infuzijo. V Sloveniji ne bi blo niti infuzije niti rešilca za tako poškodbo.

Turnir se bo nadaljeval jutri.

Ogrevanje

Ahmed v akciji ;)

Prva pomoč

Zdej mi pa že res utripajo vse rdeče lučke na baterijah...

...stay tuned.