KNEŽAK

Vsem sem povedala, da pridem domov 30.7, čeprav sem imela letlsko karto rezervirano 21.7. Moj plan je bil presenetiti domače. Ma pr kovačevih držat eno tako skrivnost je nemogoče...pa so oni presenetli mene.

Sem rabla en cajt da napišem to zadnjo objavo, ma sem se mogla it ta teden peljat do Bistorca, pa do Postojne, pa do Ljubljanje, pa do Bča in Koritnc, pa na Mašun, da sem vidla če so vsi še na istih koordinatah in če znam še najt pot do njih. Evo, danes pa sem si vzela cajt, da nalimam še ta zadnje dve slikci:

 

Je lepu prit domov na tak sprejem!

Torej, sem doma. Na voljo za kafjeta in pive, za kolesarjenje na Mašun, hribolazenje na Snežnik, kopanje v Opatiji. Za vse, samo da bom lahku čimdlje odlašala s začetkom ponovnega učenja...

Blog gre zdaj, do naslednje dogodivščine na dopust.

Hvala vsem ki ste bili z mano na poti teh čudovitih 10 mesecev in 4 dni!

Andreja ;)

SYDNEY

Lep pozdrav iz Sydneya! Imam spet srečo z vremenom, temperature so poletne, tako da se vsi šetamo v kratkih rokavih. Tokrat spim pri družinskih prijateljih, ki me čisto preveč razvajajo. Teh devet dni je minilo prehitro.

Star Sydney v ospredju, nov Sydney v ozadju.

Opera! Sem šla na turo v opero in priznam, da sem bila kar malo razočarana, ker nismo videli niti ene večje dvorane. Praktično smo se samo sprehodili po vseh hodnikih.

Tokrat imam tudi pasjo družbo - psička Ziggy!

Harbor bridge...

Ljudje na Harbor bridgu

 

Moji gostiteljici - Stefanie in Allison. Bondi beach.

Izlet v Blue mountainis se je začel v parku divjih živali. Na sliki je kuščar, ki ima glave na obeh straneh, in lahko teče tudi rikverc.

 

Pobužat sem šla koalo...je ku en plišast medvejdek...lušnuuu bitjece, bi ga člouk kr sez sabo vzel! ;)

 

 

Kenguru mi je požrl pol zemljevida, ki sem ga imela v rokah (upam da mu ne bo škodlo!).

 

 

Emujev si nisem upala pobužat...so zgledali preveč žleht! ;)

 

Najbolj strupena kača na svetu. Te tudi nism šla pobužat...

 

 

Dingica z mladički.

 

 

Three sisters v Blue mountains.

 

 

Vožnja s skyline.

 

 

Skyline. Poleg te sem se šla peljat tudi po najstrmejši železnici na svetu in s skygondolo.

 

 

Nazaj v mesto smo se pripeljali s trajektom.

 

 

In najbolj nora izkušnja...jaz na Harbour bridgu! Priznam, da sem prvih 20 minut kar fajn cvikala, ko sem hodila po dveh lesenih dilah zavezana na zajlico! 

Pa še zanimivost: za menoj je na most plezala starejša gospa, ki se je rodila in otroštvo preživela v Opatiji...kako je majhen svet, a?

 

 

Občudujem tiste, ki delajo na taki višini vsak dan! Kapo dol!;)

Jutri nazaj v Melbourne! Stay Tuned!!!

MELBOURNE

Čas za spoznavanje žlahte, ki živi po svetu, poslušanja zanimivih zgodb o njihovih začetkih na za njih neznani celini in seveda ogledovanje takšnih in drugačnih zanimivosti (in pridobivanje vseh kilogramov nazaj). 

Ricketts sanctuary (Mount Dandenong)

Na poti na Mount Buller.

Mount Buller

Sorrento (Mornington peninsula)

Queenscliff - Sorrento trajekt

Vombat

Kenguru

Emu

Koala

Pingvinček

Lunapark - St. Kilda 

City centre

...jaz pa medtem že uživam v Sydneyu...

...stay tuned...;)

ADIJO NOVA ZELANDIJA!!!

Zadnje dneve se je spet veliko jedlo, pilo, se družilo in zapravljalo na veliko. Na obisku je bila Helena, s katero sva bili skupaj na Drakesbadu v Ameriki in z njo sem dva dni delila modrosti in nasvete kako preživeti Novo Zelandijo. Pet dni sem bila (kot že veste) v New Plymouthu. Obiskala sem frizerja. Si kupila nove kavbojke,...in zelo veliko časa preživela v pasji družbi. Sedaj samo še bolj pogrešam Ajko...

Doogle

Abby

Pa da potegnem črto. Lahko bi na hitro zaključila in rekla: bilo je lepo, ludo i nezaboravno. Ampak mislim, da si Nova Zelandija po devetih mesecih in dvanajstih dneh zasluži malo daljši zaključek.

Od vseh razlogov, ki si jih lahko domislite (spoznavanje novih krajev, novih ljudi, pridobivanje novih izkušenj v življenju, živeti in preživeti sama v tujem svetu,…) je bil moj glavni razlog za odhod na južno poloblo ta, da sem svoje možgane dala na off od vsakodnevne rutine doma in od študija. Da sem prekinila tisti ustaljeni urnik, ki se je vklestil v moje življenje: zjutraj zajtrk, ob 10ih kafje na pumpi, ob 11.30 južna pr Majdi, sprehod z Ajko, triurno razmišljanje o tem kaj se bo zgodilo z mojim življenjem ko magistriram, minuta ko spoznam da nisem še magistrirala in trenutek ko spoznam, da imam za prebrat 1400 strani literature za naslednji izpit. Zato se tam okrog petih popoldne lotim učenja, ampak prej pospravim sobo in pisalno mizo, zložim svinčnike v red in papirje pokupčkam po mizi, da imam boljši pregled nad vsem. In potem je ura že 6 popoldne in postanem lačna in grem v kuhinjo in se odločim pripravit najboljkompliciram obrok (ocvrta jajca), da mi bo vzelo kar največ časa za pripravo. Po večerji zasedem najboljšo lokacijo na kavču in držim to pozicijo kolikor dolgo se da. Zvečer peljem soseda in sosedo na pivo in ko pridem nazaj in se spravim v posteljo, se tik preden zaspim odločim: jutri pa zares, jutri bo drugače!

In potem vsak peti mesecev pride ključen trenutek ko se odločim za korenite spremembe v mojem življenu. Vsak šesti mesec ugotovim, da se teh sprememb ne držim več, da sem spet na stari poti, se zalotim pri delanju istih napak in z istimi moralnimi mački. Ampak tokrat ni bilo tako, tokrat sem udarila po mizi in šla!

Bilo je nekaj slabih dni in veliko več dobrih dni. Poskušala sem biti pogumna in močna, ko ni bilo vse popolno. Spoznala sez en mali, novi košček sveta. Izboljšala svojo angleščino. Prebrala nekaj knjig. Izgubila nekaj kilogramov. Občutila neko novo kulturo. V New Plymouthu navijala za All Blackse. V muzejih absorbirala nekaj nove zgodovine. Videla svet pod ekvatorjem. Obiskala Samoo. Poskušala novo hrano. Zaslužila 12.727,00 dolarjev (in jih zapravla še malo več). Prehodila veliko klancev. Se trudila razumeti novozelandski naglas. Skočila iz avijona. Plavala z delfini. Se namakala v naravnih vročih vrelcih. Uživala večere ob pivi sama in v družbi. Nabirala češnje in napenjala zajle v vinogradih. Skupaj z Stevenom odpela par uspešnic Aerosmithov. Prekladala prazne in polne steklenice vina. Se večkrat odpravila obiskat Middle-earth. V sedlu pregalopirala kar nekaj kilometrov. Se v solzah v katedrali v Nelsonu poslovila od svoje none. Pisala kartice in čestitke ob vseh praznikih. In ja, včasih sem tudi samo sedela ob kaminu v skupnih prostorih, ob kavici v enem izmed kafičev, na klopci nekje ob obali in se spopadala z domotožjem. A kdo pravi da je to slaba stvar. Domotožje samo dokaže, da mi je tudi doma lepo in da imam rada svoj domači kraj. Povsod je lepo, a doma je najlpeše.

Pogrešala bom Novo Zelandijo. Pogrešala bom sproščene in prijazne ljudi, njihov težko razumevajoč naglas, pogrešala bom divjanje maorov in smeh Samojcev. Pogrešala bom na kratko ostrižene, zelene pašnike, mogočne vulkane in vonj deževnega gozda. Najbolj pa bom pogrešala ocean, njegov zvok, njegove mogočne valove, njegov vonj. Ja – če bi živela par sto let nazaj bi bila pirat! In bila bi prekleto dober pirat! ;)

Res drži tisti rek: včasih moramo preprosto oditi proč. Ne zato da drugim dokažemo koliko smo vredni, ampak da sami sebi dokažemo svojo vrednost in kje so naše meje. Lahko rečem da Novo Zeladijo zapuščam malo bolj pogumna kot sem bila in z par idejami več kaj si v življenju želim. Predvsem pa spočita da se spopadem z zadnjim(a) letom(a) mojega magisterija.

Pa še ena misel, ki sem jo prebrala nekje na moji poti po Novi Zelandiji:

Celo življenje lahko porabimo za risanje črt, do kje gremo lahko, koliko lahko, kaj lahko in česa ne, lahko pa preprosto začnemo prečkati te črte. In povem vam iz prve roke: če vsak dan vsaj malo tvegate, kmalu ugotovite, da je razgled na drugi strani črt spektakularen!

 Samo še do Avstralije skočim, pol pa pridem prou zares domu. ;)

ALL BLACKS v FRANCE

Ma sej ne vejm kaj bi rekla o tem rugbyu. Se mi zdi da se fantje preveč (za brezveze) mečejo po tleh in včasih dobiš občutek da bi mogli ta šport kvalificirat kakor eno izmed disciplin borilnih veščin. Doktor ekipe je več časa na igrišču kot večina igralcev in v 80ih minutah sem videla več krvi kot bi si jo želela. All blacksi so enemu Francozu uspešno zlomili nos že po prvi minuti igranja, ampak se ni zdelo kot da bi bilo to ne vem kako zelo sporno za sodnike, tekmovalce niti gledalce.

Sama igra se ne zdi (po mojem mnenju) nič kaj razburljiva – vsaj šest igralcev se na tleh preriva za žogo in vsi ostali čakajo na žogo. Tisti redki momenti ko jim uspe zalaufat proti golni črti je za en kratek moment zanimivo, dokler ne priteče eden od nasprotnikov in zbije reveža po tleh. In potem je spet čas za doktorje. Navijači so bili zelo tiho v prvem polčasu in malo glasnejši v drugem, slišati je bilo le par Francozov iz zadnjih vrst, ampak po besedah možakarja na moji desni je bila igra zelo razburljiva in atmosfera zelo napeta. Na srečo sem na levi strani imela še enega možakarja, ki mi je z največjem veseljem povedal celotno statistiko za vsakega All Blacksa posebej in mi tudi razložil pravila igre. Sedela sem na prehodu, tik za klopjo All Blacksov in očitno imajo navado, da se trenerji in poškodovani igralci prosto sprehajajo med gledalci. Možakar ki je sedel za mano me je med polčasom potrepljal po rami in me vprašal če je to moja prva rugby tekma. Odgovorila sem mu ali je res tako očitno da sem prvič tu, pa mi je rekel, da je pravkar mimo mene šla celotna ekipa trenerjev in nekaj igralcev in da jih nisem niti pogledala. Ko sem se ozrla nazaj sem res videla celo četico možakarjev v gvantih. Eh no...se zgodi ;)

V ozadju je mogočni Mount Taranaki. Zgleda kot da bi bil narisan na zadnjo steno stadiona.

Ko izvajajo žogo iz auta, dvignejo soigralca, da lažje ulovi žogo. 

To je en del igre, ki ga še vedno ne razumem. A kdo ve zakaj se treba prerivat in si žogo podajat med nogami? Zgleda namreč zelo boleče...

Kaj nej škwda lejpeh, mladeh fantu? ;)

Zmaga za All Blackse!!!

Pa še slavna haka: