SCENIC HOTEL

No, midve pa sva že skoraj en teden na Francu in moram rečt, da nas je kar pošteno zmatral.

Da prideš delat ravno za božič ima dobre in slabe strani. Dobra stran je ta, da bomo dvojno plačani in da smo bili deležni odličnega božičnega kosila in še boljše božične večerje (na račun firme, seveda). Slaba stran je, da je bilo in je še potrebno (in bo tako vsaj še do novega leta) vsak dan spucat čisto vseh 120 sob! In če povem, da nas je sobaric samo 11 (od tega nas je 5 frišnih in se zelo rade zgubljamo v tem ogromnem kompleksu)  in če še enkrat poudarim dejstvo, da je tu poletje in da je temperatura ravno za božič presegla magično mejo 30°C, vam je lahko jasno, da v naših črnih plastičnih uniformah švicamo kot konji, ko poskušamo z maksimalno hitrostjo pripravit vse sobe do prihoda novih gostov. 

Najino uvajanje je bilo zelo kratko. Petnajst minut, da sva se naučili smejati in lepo pozdravljati goste, petnajst minut, da sva se naučili pravilne tehnike držanja krpe in pol ure gledanja Isaca in Perenite iz Samoe, ki sta naju uvedla v delo (ob stalnem prepevanje Samoe-skih narodnih pesmi). Od naslednjega dneva naprej pa delam v paru z Tibetanko po imenu Joma, ki zna delo za novinko (kot sem sama) marsikdaj narediti veliko lažje in sem ji zato zelooo hvaležna.

Bo treba nove šulence kupet, kaj te balerinke ne bodo zdržale 3-4 mesecev tekanja po hotelu...

Scenic je namreč hotel s štirimi zvezdicami, kar pomeni, da je potrebno biti pozoren na kup malenkosti, ki ti kradejo dragocen čas. Kot specializantka za kopalnice vam lahko povem, da je v kopalnici čisto preveč stekla in drugih bleščečih delov opreme, ki se (seveda) morajo še naprej bleščati in da to dosežeš, ti vzame čisto preveč časa. Scenic hotel je prav tako EKO hotel, kar pomeni, da ne smemo uporabljati nikakršnih čistil. Po eni strani je to fajn, ker ti ni potrebno s sabo tovorit cel kupec različnih flajšk, po drugi strani pa vsi (?!) vemo, kako težko je kopalnico narediti čisto samo z vodo in krpo.  (Je pa res, da so krpe malo bolj kvalitetne sorte in da jih moramo po vsaki kopalnici zamenjat). Scenic hotel pa je tudi največkrat poln (nemarnih) Indijcev, ki jim uspe v eni noči umazat čisto vse površine v sobi. Bi mogli slišat bogat izbor kletvic, ki jih ima Joma pripravljene za njih... ;)

Ampak, kar nas ne ubije nas naredi močnejše, a ne? Se tolažim z dejstvom, da gredo prazniki h koncu, da po praznikih ne bo več tako napeto, da bom imela več fraj dni, da bom šla sem in tja in da bom lahko v miru splanirala mojih preostalih 8 mesecev na južni polobli.

Na sliki sta dva predstavnika že izumrlih ptičev Moa. Ko so Evorpejci prvič prišli na Novo Zelandijo, so kaj kmalu ugotovili, da je njihovo meso jouku, jouku fino (si predstavljaste kake kurje krače so tu ble) in seveda so jih na hitro iztrebili. Medtem pa midve spoznavamo eno izmed še živečih vrst živali na Novi Zelandiji – SANDFLY. Se zbujamo že tri jutra vse popikane in pogrizene. Baraba je tku majhna, da je niti ubit ne moreš, ma ugrizne ku hudič. Komarji so prou prijetna bitja proti njim! Smo nabavle svečke, ki bi jih mogle odgnat, ma se mi zdi, da jih ne gane kej dosti...

Za božič smo šle k polnočnici v evangeličansko cerkev. Na koncu smo dobili torto in šampanjc. Mislm, da se bom prepisala k evangeličanom...

Božični dan...

...in moj božični muffin!

P.S: Ta teden je moj blog zabeležil DESETTISOČI ogled! Waaaaw! ;)

iz BLENHEIMA preko NELSONa do FRANCa

Iz Blenheima sva se dobri dve uri vozili do Nelsona. Lušno malo mestece (kot vsako mestece na Novi Zelandiji), ki sva ga izkoristili za sproščanje, kofetkanje, sladkanje s toritcami in predvsem spanje!

Katedrala v Nelsonu. 

Večerja v italijanski piceriji

Naslednje jutro štart proti Francu (kot ga imenujejo domačini). Deset urna vožnja je ob čudoviti zahodni obali minila hitro, pohvalit pa moram tudi našega voznika Intercitiy-busa, ki nam je celo pot delil informacije o zanimivostih ob poti.

Moram rečt, da sem si zadevo predstavljala nekoliko drugače - predvsem sem pričakovala, da bo ledenik nekoliko bližje. No, 20 000 let nazaj je segal do tu, kjer stojim. 

Pot do ledenika gre skozi đunglo. Nejki neverjetnega! ;)

In evo ga. Še ne 100 let nazaj je segal čisto do roba te slike.

Pa še malo poziranja.

;)

Nastanjeni smo v starem hotelu, kjer trenutno prebivajo sami delavci, zaposleni v Scenic hotelu. To pomeni, da so nam vsi stari objekti na voljo za uporabo. Zajtrke in večerje imamo v ooogrooomnii jedilnici (zgleda kar malo smešno, ko je notri samo 20 ljudi), kosila bomo imeli v hotelu (ki je, mimogrede, jouku fensi šmensi). Kot zaposleni v hotelu imamo popuste pri vseh mogočih turističnih ponudnikih v tem malem mestu (kopanje v termalnih bazenih, vožnja s helikopterji, večerje, zajtrki,...oh ja...se že vidim kako bom šla skočit s padalom... ;). Baje da je tudi vožnja z Intercityem zastonj. In dobili sva 2000 MB interneta za 27 NZ$ (kar se mi zdi kar luksuz za razmere z internetom tu dol). Skratka, zaenkrat kaže, da bo to zelo kvalitetno preživetih štiri mesecev. 

Toliko zaenkrat, več naslednji teden, ko dejansko začnemo z delom, v najinih (kar precej smešnih) črnih uniformah,... ;)

Stay tuned ;)

WARD BEACH, WIRE LIFTING, CHERRY PICKING, NEW JOB, NEW PLACE,...

Ker že dolgo časa nisem pisala, vas tokrat čaka malo daljši (a upam, da zanimiv) blog. 

Pa začnimo s SOBOTO, ko sva se obe spraševali, če se nama sploh še splača ostati tu v Duncannonu. Za prihajajoči teden sta nama bila dodeljena samo dva 10-urna šihta in še ta dva nista bila 100 % zagotovljena (ker v tej ljubi tovarni nikoli ne veš, če se jim bo dejansko uspelo držati načrtov, ki si jih zadajo začetek tedna. Sem se včasih vprašala, čemu sploh pišejo urnike, če potem med tednom delajo vse drugo, samo tistega kar je na urniku ne). Zato sva torej obe (že kar malo obupano) pošiljali prošnje na vse mogoče naslove: kelnarjenje, pucanje, molža krav, vrtnarjenje, kuhanje, čuvanje psov, …karkoli, samo da se premaknemo iz Blenheima. Ko sva prišli nazaj v hostel iz mesta, naju je pričakala novica, da v ponedeljek ne delava v tovarni, ker potrebujejo dve veliki, močni punci v vinogradu (ker je zmanjkalo fantov v hostlu). Ok, nije bitno. Samo, da se dela, da izvlečemo iz tega zadnjega tedna kar se da veliko dolarjev.

V popoldnaskih urah naju je čakal tudi intervju za službo po telefonu za housekeeping v hotelu na ledeniku Franca Jožefa. Moram reči, da so bila vprašanja izredno zanimiva: »kaj ti je najbolj všeč pri čiščenju?« (hmmm….zvok metlice za školjko, ko čistim kopalnico…?!).

V NEDELJO sva že navsezgodaj (ob 10 uri) šli skupaj z Janino, Hannah, Katie in Falkom na plažo. Vzeli smo zemljevid in se odpeljali do Seddona, ki je 15 minut proč od Blenheima, tam kupili pašto, omako za pašto in pivo, ter se odpravili proti prvi plaži, ki je bila označena na zemljevidu. Žal se je izkazalo, da je bila ta plaža preveč odprta in je pihalo (ku svinja) in smo se na hitro pobrali proti drugi plaži, ki je bila označena na zemljevidu. Ta se je izkazala za veliko bolj udobno in lepšo in kar je bilo najbolj fajn – tam smo bili praktično sami. S Hannah smo sprobale tudi skok v vodo, ki je bila za nedeljske temperature odlično osvežilna, vendar v vodi nisva zdržli dlje kot 10 minut. Pacifik le ni naša Jadranska topla luža. Kljub uporabi vseh mogočih zaščitnih sredstev smo domov prišli z rahlim roza odtenkom (ma nikdr hujšga). Ampak kar je najbolj važno, mislim da smo zelo kvalitetno preživeli ta zelo lep in topel nedeljski dan. Ko smo prišli nazaj v hostel, naju je pričakala novica, da je najino delo v vinogradu prestavljeno iz ponedeljka na torek, ker je kmet ravno v nedeljo šprical brajde in naju noče izpostavljat vsem kemikalijem. Super. Vse kaže na prost ponedeljek.

In v popoldanskih urah so naju klicali še enkrat iz hotela na ledeniku Franca Jožefa. Tokrat sva imeli intervju s šefico Houskeepinga.

I've got my toes in the water, ass in the sand, not a worry in the world a cold beer in the hand. Life is good today!

 

 

Je Falk zapelju u pesek...dobru, da je biu en domačin tam, da nas je ven povleku, kaj čene bi glih tam ostali.

 

Kosilo na plaži

V PONEDELJEK sem se zbudila že ob 8 zjutraj, ker sem hotela priti do 9 ure v knjižnico, da mogoče ujamem še kakšnega budnega Slovenca na skypu. In hotela sem updejat blog z vsemi novimi slikami s plaže. Jerneja je še spala, jaz pa ravno zavihtela nahrbtnik na rame in se odpravila proti mestu, ko mi je zazvonil telefon. Camila iz recepcije je nujno potrebovala 10 ljudi za obiranje češenj. Čez pol ure moramo biti tam. Super. Zbudim Jernejo. Si hitro pripravimo kosilo za s seboj. Čez pol ure smo že v sadovnjaku in obiramo češnje. Nič lažjega kot to. Okoli vrata imaš košaro v katero moraš nabirati temno rdeče češnje. Svetlo rdeče češnje moraš pustiti na drevesu, da dozorijo in jih bodo obrali naslednji dan. Če se ne moreš odločiti če je češnja dovolj rdeča jo poješ. Plačani sva bili na kilogram – 1,40 NZ$/kg češenj, kar je zelo dobra urna postavka. Če sem prav spremljala moje pobiranje sem jih pobrala okrog 70 - 80 kg. Jerneja je bila veliko bolj uspešna, no ali pa sem bila jaz bolj uspešna v nažiranju z češnjami, kakor vzameš. Delali naj bi do petih popoldne, ob štirih popoldne pa me pokliče Greg, da naju nujno potrebujejo taisti dan za 2-3 ure v tovarni in naju lepo prosi če lahko prideva. But of course! Ob 17.30 sva bili v hostlu ob 18.00 sva že pridno pakirali steklenice v tovarni. Do petnajst minut čez deseto uro zvečer. Vse za firmo! Ob 23 sem že sladko spala, ker naj bi naju v torek ob 8 zjutraj prišel iskat najin vinogradnik Simon.

 

 

Torej, v TOREK zjutraj naju je v hostel prišel iskat Simon. Delali sva v njegovem vinogradu, ki ga ima za hišo. Delo se v angleščini imenuje WIRE LIFTING. Se sprašujem, kako to delo imenujejo slovenski vinogradniki: »Pej pejdi Janez to, bova drat dvigavla«. In točno to se dela. V vseh vrstah moraš žico dvigniti iz nižjega cveka na višji cvek. Sliši se enostavno. Ampak je treba povedat, da so vse veje z njihovimi viticami zelo trdno zamotane v to žico in da je potrebno žico cel čas pošteno natezati, da ujameš vse veje, ki uidejo. Jasno, da te po sedmih urah roke pošteno bolijo. No, vsaj vreme nama je bilo naklonjeno, saj je bilo oblačno in nama ni bilo potrebno vsega tega početi v največji vročini. Prednost tega, da smo delali v njegovem malem vinogradu je bila, da je bil Simon ves čas z nama in nama pomagal, ter da naju je njegova žena v vsaki pavzi pričakala s kavo in pecivom in da so se pavze za kosilo hitro razvlekle na celo uro čvekanja o tem in onem. Ko naju je ob petih peljal domov naju je zelo pohvalil in naju prosil, če lahko prideva nazaj naslednji dan, da dokončamo z delom. Le kako bi lahko rekli ne. Ampak! Ko sva prišli nazaj v hostel, naju je pričakal Greg, da naju naslednji dan nujno potrebujejo v tovarni in da je on že vse zrihtal, da gresta k Simonu delat neka dva fanta. Ok. Torej se bo sreda začela ob 6.45 v tovarni.

Aja, med drugim sva vmes dobili dobro novico od Franca Jožefa (oz. njegovega ledenika) - služba je najina! Do sobote morava priti tja, v pondeljek začneva z delom. Super. Potrebno bo čim prej priti n I-site, da rezerviramo avtobusno karto. Danes ne, sva prekasni.

 

Je rekel Simon, da sta se z ženo preselila v to hišo, ker sta hotela nejki manjšega...se sprašujem v čem sta živela prej, če je to majhno?!

SREDA. Tovarna. Pakiranje steklenic. Pometanje tovarne. Lepljenje nalepk. Vse do prve čikpavze ob 9:40, ko pride Greg v tovarno povedat, da je vinogradnik Simon jako jezen, ker da fanta nočeta delat in da zahteva naju dve osebno. Naju naloži v avto in naju na (fato pošto) pelje nazaj k Simonu. Sledi dvigovanje žice do pete ure popoldan. Tokrat v žgočem soncu (bi rekel Iztok Mlakar: »ceu dan smo bli u vinogradi in sunce je ku zludi peklu«). Ob 18 uri sva obe z malo bolj temnim odtenkom roza barve sedeli v kuhinji, celi srečni, da bova v četrtek FRAJ in da bova lahko šli v mesto rezervirat karti za avtobus, si oprali perilo, se zjutraj naspali, šli na internet,…ko začne zvoniti telefon. Greg… nas nujno rabijo v četrtek. Ob  6.00 zjutraj. Valda, vse za firmo. Očitno sva edini v tem hostlu, ki znava prekladat steklenice v tovarni s točke A na točko B. In edini, ki znava pometat. Sva šli spat takoj po pogovoru, kajti v četretk (danes), bo torej potrebno vstati ob 4.30.

Medtem nama je zmanjkalo čisto vse hrane, ker niti en dan nisva uspeli priti v mesto v trgovino. Že cel teden živiva od pašte z tuno in arašidovega masla z marmelado. Toliko o tem, kako "miren" bo ta tedn.

ČETREK. Danes. Greva v tovarno sredi noči. Pam (ženska, ki se non stop dere), je že ob 6 uri zjutraj maksimalno jezna na cel svet. Za dobro jutro sledi pridiga o tem, kako smo vsi nesposobni, vmes nam na hitro vošči merry christmas in nam pove, da nam je spekla torto in da vsakemu pripada samo en kos (sem pojedla tri kose…bi mi skoraj uspelo pojesti tudi ta četrtega). Mislim, da toliko dela, kot smo opravili danes, ga nismo še nikoli. Je bilo lepo videt, da je Robson (ki se izgovori Hobson) zadovoljen z nami. Je rekel, da smo danes naredili toliko dela, ker so prišle punce, ki vedo kaj delajo. Dobit tako pohvalo od njega, veste, to ni kar tako. In posledično smo z delom zaključili ob 13.00. Joooj, priznam, jih bom kr malu pogrešala.  Prvič po dolgem času sva si z Jernejo lahko v miru skuhali kavo in jo v miru popili. Skupaj s čokoladnimi piškoti. Zjutraj nama je Janina na I-site-u rezervirala avtobusno karto. Jutri torej odhajava ob 12:50 proti Nelsonu, kjer bova prespali in nato v soboto zjutraj štartali proti Francu Jožefu. Mi je malo hudo, ker bova jutri pustili Simona na cedilu, ampak me veseli, da bosta namesto naju šli tja Janina in Katie za kateri vem, da bosta dobro opravili delo. Vse se je torej super izteklo. Težko bi bilo lahko boljše. Danes zvečer imamo palačinke party, jutri zjutraj se spakiramo in off we go.

Telefon bom danes zvečer izklopila. Če pride Greg grem delat samo pod pogojem, da me plača dvojno! 

Se slišimo ko pridemo na Franca Jožefa. Stay tuned.

WHEN THE SUN HAS SET, NO CANDLE CAN REPLACE IT (Loras Tyrell)

Nas šest smo bili najboljša ekipa, ko smo se kot mali mulci vsako poletje vozili na morje v opatijo...

 

 

 

...in pod njenim budnim očesom je nas pet odraslo v pet pogumnih in drznih mladeničev in mladenk. Ja, tako zelo čudoviti smo tudi zaradi nje...

...in vseh nas pet bo zdaj v zrelih letih zelo pogrešalo našo predrago nono. 

VESELI DECEMBER V BLENHEIMU

Pa se je začelo. Božične pesmi v trgovinah, lučke, božički v vseh barvah in oblikah, trgovine polne z vsemi mogočimi božičnimi sladkarijami,… ma nekako ne gre vse skupaj s 26° C, soncem, kratkimi hlačami in zelooo dolgimi dnevi in kratkimi nočmi. Priznam, da mi manjka sneg. Včasih, ko se zjutraj zbudim in vidim zunaj par oblakov, si mislim: »ja, danes bo pa snežilo«. In potem se zavem, da sem oblečena v kratki majici in kratkih hlačah in da mi je kljub temu še vedno vroče. No ja, do božiča se nameravamo premaknit naprej iz Blenheima in mogoče nas bo pot zanesla kam v gore in potem bo vsaj temperatura malo bolj božična.

Zadnji tedni so bili z vidika služenja dolarjev zelo uspešni, kar pomeni, da smo garali od jutra do večera skoraj vsak dan. Dve Nemki sta dali odpoved (kar se meni zdi skrajno neumno, saj sta s tem izgubili 300 dolarjev, ki sta jih morali plačati kot nekakšen predujem (ne morem verjet, da sem dejansko uporabila to besedo), da bosta tu ostali 3 mesece) in seveda ju je bilo potrebno nadomeščati, dokler niso našli novih žrtev. Poleg tega so se v enem tednu uspeli pokvarit čisto vsi stroji v tovarni, kar je pomenilo, da smo bili skoraj vsak dan v zamudi z delom in je bilo treba vsak naslednji dan to zamudo loviti. Nekako začenjam razumeti zakaj se Robson (in ne Hobson) nikoli ne smeji – ker revež preživi povprečno 16 ur tam notri in popravlja vedno iste stvari. Ne vem kdo točno je v tej firmi plačan da misli, ma kdorkoli že je, dela to zelo slabo. Bolj kot šraufajo tiste naprave, bolj se kvarijo in vedno več tipov v belih srajčkah se zbira okrog naprav in potem skupaj mrščijo svoja čela, ko z ravnilci merijo ali so nalepke nalepljene v pravi višini (če sploh pride do tiste stopnje, ko se lepijo nalepke). Ne vem če ima ta firma zadnje dni kaj plusa. Ta teden se je celo zgodilo, da smo mogli dve uri v luft gledat, ker se je čisto vse ustavlo. Je rekel eden izmed voznikov viličarjev: ''dokler vam plačajo, delajte kar vam rečejo''. In mi je dal pest bombonov, da sem si z njimi krajšala čas.

V hostlu postaja vedno bolj mirno. Zdaj imamo čisto vsi delo in kuhinja se ponavadi sprazni že pred deseto uro zvečer. Je nekako razumljivo. Medtem ko mi preživimo 12 ur v tovarni, jih drugi preživljajo v vinogradih, sadovnjakih, pri raznih kmetih, v tovarni morskih sadežev, v pakirnicah sadja,… vsi pridno služimo in glede na službe so se oblikovale tudi skupinice ljudi, ki se vedno družijo skupaj. En dan smo tako skupaj z Jernejo, Kate, Janino in Hannah šle v kino gledat Jamesa Bonda (zeelooo realno posnet film!), drugi večer so se Jerneja, Kate in Hannah športno udejstvovale, medtem ko sva si z Janino rajši privoščili sladoled, z Jernejo sva šli na božični semenj v mesto in včeraj je bila božična parada, ki se je sama nisem udeležila. Preprosto se mi ni dalo. In preprosto sem si želela biti v hostlu, ležat in brat knjigo in delat NIČ.

Sta pa prišla tudi dva slovenca v Dunncanon in zdaj lahko sem pa tja tudi kakšno po slovensko rečemo.

Po 12 urah telovadbe v tovarni, se mi niti približno ne da niti pomislit na telovadbo. In itak čutim čisto vse mišice v telesu od samega prekladanja flajš. Se odpovem.

 

 

Temu se pa težko odpovem. ;)

Cel starješi del Blenheima v pihalnem orkestru. Zelo so lepo špilali.  

Vsak dan pridno pošiljamo prošnje za kakšno novo službo južneje od Blenheima. Ampak zaenkrat nobenega pozitivnega odgovora. Če ne bo službe, potem bomo za božič šle vseeno naprej, ampak se nekako nismo še odločile v katero smer. Se mi zdi, da sem zadnje čase kar malo lena kar se načrtovanja tiče. A mi date kakšen predlog? 

Pa saj v bistvu niti ni važno kam gremo. Looney planet pravi, da je povsod lepo.

Sem pa danes dobila od čuksija en filmček in ga res moram delit z vsemi:

Koliko tretjin ima hokejska tekma?