KAYAKING ON LAKE MAPOURIKA

Leaving from Jetty Bay, the guided half day tour takes you across the glacial lake past rain forest and imposing vertical walls of glacial moraine. You then paddle through the pristine environment of the Okarito Kiwi Sanctuary and 900-year-old kahikatea trees. In the morning, when there is generally little wind, our hassle-free kayak tours glide across the surface of the lake which mirrors the surrounding landscape and, on a good day, you can see views of Mount Cook, Mount Tasman and 14 glaciers, including Franz Josef Glacier.

Hrana za dušo. Mir in tišina sredi jezera. Gladina vode mirna in odsev kot na zrcalu. Pogled 360° okoli čudovit. In potem veslanje skozi đunglo. Samo zvok ptic, vetra in veslanja (pa mojega vriskanja, vsakič ko sem se zapletla v veje in drugo rastlinje). 

Jezero Mapourika je drugače isto jezero, v katerega se hodimo kopat. Okarito Kiwi Sanctuary je tisti kraj, o katerem sem že pisala, kjer lovijo mlade kiwije in jih potem, ko odrastejo, spustijo nazaj na ta isti kraj. V ta gozd ni dovoljeno vstopiti in mi smo s kajaki prišli najbližje kar se da temu "svetemu" kraju.

Aeneas

Stefan

Andreja

A kdo opazi moji (lejpo) natural barvo las? ;)

Naslednje slike niso vse iz naše ture, ma nam je majster, ki nas je vodil, dal nekaj slik iz njegove zbirke. Razmere na naši turi so bile enake, tako da si bom dovolila uporabit te slike. 

Potovanje se počasi preveša v drugo polovico...

...kar pomeni, da je danes Franca zapustila Jerneja, ki je s tem tudi začela svoje tritedensko potovanje in ki  se bo konec marca odpravila nazaj na rodno grudo. Velika sprememba tudi zame. Od danes naprej nič več ogovarjanja v slovenščini. Jerneja, ti želim, da v teh tednih vidiš čimveč čudovitih kotičkov Nove Zelandije. Pazi nase! :*

Včeraj v Landingu...

...pa še mali namig, o čem boste lahko brali jutri...

...stay tuned... ;)

Ker anu je člouk, an drugu je mona!

Zadnji dnevi so bili zelo delavni, zato lahko pišem samo o tej temi. Verjamem, da ne bo tako zanimivo kot  kaj drugega, ampak imam tudi dobro novico. V naslednjih treh dneh bom oddala svojo odpoved, kar pomeni, da čez 4 tedne začnem potovat in da bom čez 4 tedne začela spet pisat blog tudi o drugih krajih, poleg Franza Jožefa.  Šušlja se, da bo konec sezone konec marca. To bi bilo fenomenalno, ker bi tako dobila tudi sezonski bonus. Ampak vsi ta glavni vztrajno molčijo o tem skrivnostnem datumu zaključka sezone. In sedet tu in čakat, da ga končno objavijo? Noup…ni vrednu. Jim šenkam moj bonus.

Ne vem niti če mi je dovoljeno pisat stvari, ki jih bom napisala. Ampak bom pisala v slovenščini in bom toliko fer, da ne bom uporabljala dejanskih imen. No, po pravici povedano, me niti ne briga. Ker bom pač napisala svoje mnenje o hotelu in zaposlenih. In mislim, da mi svoboda govora to dovoli. In poleg vsega si želim, da to malo občinstvo, ki bere moj blog, ve, v kateri hotel na Francu Jožefu se splača it in predvsem v katerega se NE. V katerega je zdravo it. In v katerem dejansko dobiš tisto, kar si plačal.

Prišla je nova šefica in z velikim razočaranjem sem ugotovila, da bodo očitno vse spremembe v prid firmi in ne gostom. Se že cel čas sprašujem, kakšne prioritete si postavi človek, ko postane generalni direktor hotela s štirimi (ali celo petimi) zvezdicami. Da so gostje srečni? Da gostje dobijo tisto kar plačajo? Zdravje in dobro počutje gostov? Predvsem pri dobrem počutju in tudi zdravju ima veliko vlogo prav housekeeping, zato res ne vidim razloga, da firma špara ravno na tem področju. In je zelo očitno, da delajo ravno to, ker moramo skoraj vsako jutro poslušat bla bla bla o tem, kako redno presegamo tedenski budget (ker smo mi krivi za to, kajne?). In kar me najbolj moti - ni jim pomembno, da je soba dejansko čista. Pomembno jim je, da je soba narejena čim prej. Če narediš sobo v 20 minutah, si njihov najboljši prijatelj. Če jo narediš v 15, si že cel car. Če bi bilo mogoče, bi v vsako sobo na posteljo vrgli dve rjuhi in kup brisač, pa milo in šampon in balzam za lase in vse ostale drobnarije in zraven dali listek: "tu imate vse… postrezite si, mi šparamo!" Ampak, a ni fora hotela s štirimi zvezdicami, da prideš v sobo in ti je dejansko udobno notri? Da si spočiješ notri? Da ti je vse na dosegu roke? Brez vonjav? Brez umazanih miz? Brez drugih motečih dejavnikov, ki zmotijo tvoj um na dopustu?

Da ne govorim o teh EKO forah in pucanju kopalnic samo z vodo. Z mojega (predvsem mikrobiološkega vidika) je to vse skup en velik bullshit! Microfibre krpice my ass. Če bi bilo tako enostavno, je ne bi bilo bakterije na temu svetu. Dajte mi oprostit za naslednji stavek, ma če člouk opravi svojo potrebo po tleh, tega še z ultramikrovlakninasto krpico ne boš popucal. In če pomislim, da sem tu že dva meseca in da se v teh kopalnicah že dva mesca ni uporabila ENA dezinfekcijska zadeva?! Bi rekla Cintia: »Poor people!« In potem ti ženska reče, da ni vse samo v microfibre krpici, da je tudi v tehniki brisanja. Res? Se pravi brisanje v smeri urinega kazalca je učinkovito v nasprotju z brisanjem v nasprotni smeri? A mi lahko prosim kdo razloži te male skrivnosti EKO pucanja?

Prejšna šefica je vsaj nejki malga dala na čistočo, ma pri tej se zaenkrat zdi, da je pomembno samo to, da nas čimprej pošlje domov. Da budget hotela ne bo trpel. Se mi zdi, da je z vsemi spremembami, ki jih je uvedla, in predvsem z njenim vzvišenim odnosom do vseh nas dosegla ravno obraten učinek od željenega. Ker če njih ne briga za kakovost sobe, zakaj bi nas? In če je očitno, da nas hoče poslat čimprej domov, le zakaj bi hiteli? Mi smo tu, da bomo služili dolarje, mi ne delamo kariere iz housekeepinga. Nas ne brigajo vaši problemi. In veste kaj je zdaj eden vaših največjih problemov? Da nam nič ne morete! Ker vi rabite čiste sobe. In mi smo tisti, ki jih bomo počistili. In ne, nismo neumni,  vemo koliko časa moramo čistiti eno sobo, da bomo z delom zaključili točno ob petih popoldne. Nismo mone! In vi nam nič ne morete, ker ste nam dali na začetku podpisat, da bomo čistili sobe v skladu z hotelskimi standardi in da bomo obrisali vse površine v sobi, posesali vse površine,…. Če sem podpisala, bom to tudi delala. In bom poskrbela da bom to delala 8 ur (če bom od volje lahko tudi 9 ur). In veste, še nekaj bom povedala, sem bila velika mona na začetku, ker sem dejansko hitela in se spomnem, ko sem naredila  (in to fajn popucala) tudi po 30 sob v 8 urah. Zakaj že? Plačana sem isto kot tisti, ki so naredili pol manj sob. In ko so mi govorili, da morem jaz kontrolirat delo mojega partnerja? Res? A kdo kontrolira moje delo? Jaz niti treninga nisem imela in moram kontrolirat delo nekoga, ki je imel 10 dni dolg trening za pospravljanje sobe?  In bom še vedno plačana isto kot on? In verjamem, da sem mogoče še zmirej mona, ker dejansko vsak dan obrišem vsak centimeter sobe (tudi če noben tega ne ceni), ampak to naredim tudi zaradi svoje vesti, ker pač ne morem it ven iz svoje kože. Ker se mi ljudje smilijo, ker vem koliko plačajo in ker vem kaj za to dobijo. In sem ponosna na to. In mirno spim. Ampak hitela ne bom nikoli več. Če ima kdorkoli od tistih v pisarni probleme s tem, nej pride do mene. Se bomo usjli. Se bomo pomenli (imam poooounu za povedat). Jaz vem, da more bit težko delat z backpackerji, ker jih morate vedno znova in znova trenirat in ker jih polno gre proč prej, kot sploh zaključijo trening. Ampak dragi moji, to je bila vaša odločitev. Če ste se odločili šparat na personalu, dosti drugače niti ne more bit.

Veste, ko gledate filme in vidite sobarice, kako se mirno, počasi sprehajajo z vozički po hotelu, prijazno pozdravljajo vse ljudi, ki gredo mimo njih, in potem vstopijo v sobo in lepo, mirno pospravijo sobo? Haaaaa! Tukaj boste kvečjemu videli panično, histerično Japonko, ki laufa okoli, cela rdeča v fris in v  polomljeni angleščini kriči za nami: Faster, faster! Bi jo res rada en dan vprašala, če je plačana glede na to kolikokrat reče faster na dan in če ima dejansko kaj od tega. In punca se res more ustavit laufat po hotelu, ker bo folk enkrat res mislu, da kej gori. In pol bo šele panika!

Torej moja odpoved je že spisana, ampak ni spisana samo zaradi vsega tega kar sem pravkar napisala. Preprosto je cajt, da dignem sidro in grem naprej. Tu gor sem se dosti stvari naučila. Predvsem o sebi, o tem kaj je prav, kaj ne. Človek začne cenit svoje vrednote. Stvari, ki se jih je naučil, Cenit ljudi okoli sebe, ki so me to naučili, ki so me vzgojili. Postaneš hvaležen za vse delovne izkušnje do sedaj. Pride prav tista trda koža, ki si si jo pridelal z leti. In spoznala sem dosti novih ljudi in verjamem, da se bomo še videli, enkrat, mogoče nekje v Argentini, na Finski, na Irski, v Čilah, Manchestru, Nemčiji, Ameriki( ?!). ;)

In ja, seveda so še vedno tudi dobre stvari…danes sem v sobi številka 514 našla lindtovo lindor extra dark and irresistibly smooth čokolado. In včeraj smo imeli mojito party. In danes je petek in je v Landingu jug night.

Jutri je pa nov dan!

cajt za vitaminčke

Slišim, da v Sloveniji razsajajo viroze. Tudi na Francu nekaj razsaja. Danes je dokončno obležala tudi kovačeva ta mlajša. Pridno pijem čajčke in vitaminčke, še bolj pridno šmrcam in kiham. Ma tudi to more bit, nejmaš kej! 

Do nadaljnjega na bolniški....:(

HAAST BAR in LANDING BAR

Vsak četrtek in nedeljo...

...v public baru, kateri je lociran 50 m proč od naše sobe...

...dela Duelta iz Irske...

...in vsak četrtek in nedeljo...

...se povabimo v ta bar na pivo...

...ali cocktail...

...in se res splača, ker pint dobimo za 4 dolarje...

...ma bolj pomembnu je, da vsak četrtek in nedeljo kšno rečemo...

...o tem in onem...

...da se malu polementamo drug drugemu...

...da niso vsi dnevi na francu samo čiščenje vedno istih sob, znova in znova...

...in spoznamo in vpeljemo nove ljudi v našo malo družbico...

...sej zastopeste, ne?

Vsak petek, pa gremo v Landing bar, kjer dobimo liter pive za 7 dolarjev...

...in kjer smo si že prislužili naše kartice zvestobe.

Še malu pa bomo ta pravi domačini tle na Franci! ;)

WAITANGI DAY

Danes, 6. februarja, je na Novi Zelandiji državni praznik, imenovan Waitangi dan. Ker vam v tem blogu nisem še nič težila z zgodovino Nove Zelandije, bom to naredila sedaj. Da boste v križankah znali odgovorit na vprašanje, kdo je odkril Novo Zelandijo in da boste razumeli, kaj danes mi tu dol sploh praznujemo. Torej:

Priseljenci iz Polinezije so se naselili na otokih Nove Zelandije pred približno 1500 leti. Potomci teh priseljencev pa so Maori. Evropejci so pripluli precej pozneje – leta 1642 Nizozemec Abel Tasman, ki je Novo Zelandijo poimenoval po svoji domači pokrajini - Nieuw Zeeland, leta 1769 pa kapitan James Cook, ki je prvi poročal o njenih prebivalcih Maorih. Po letu 1840 so začeli prihajati evropski priseljenci. Britanska vlada je sklenila, da bo prevzela tista ozemlja, za katera se bo dogovorila z Maori. Tako je britanski kapitan William Hobson 6. februarja 1840 v hiši Škota Jamesa Bubsya, s predstavniki Maorov podpisal sporazum v Waitangiju – Maori so priznali britansko kraljico Viktorijo za vladarja, v zameno pa so jim obljubili nedotakljivost njihove posesti. Plemenski poglavarji so ohranili lastništvo nad zemljo, vendar jo je britanska krona lahko od njih odkupila. Tako Maori kot Britanci si po svoje razlagajo določila iz te pogodbe, zato se nesporazumi vlečejo vse do danes. Leta 1852 je parlament v Londonu sprejel britanski ustavni zakon, po katerem je Nova Zelandija dobila svojo vlado. Maori so leta 1867 dobili štiri sedeže v parlamentu. Leta 1907 je Nova Zelandija postala dominion pod britansko krono, novembra 1926 pa je postala dominion z lastno vlado. Polno avtonomijo je dosegla z westminstrskim zakonom, ki ga je britanski parlament sprejel leta 1931, novozelandski parlament pa ga je potrdil leta 1947.

(...zame največji frajer v tej kratki zgodovini je škot James Bubsy...mislem, da je bil možakar tisti, ki je zrihtal viski. Ker drugače ne videm razloga za omembo njegove hiše...)

Za nas Evropejce tu dol je bolj pomembno dejstvo, da nas bodo (spet) mogli dvojno plačat (zato so bili danes vsi živčni (ker nismo delali zadosti hitro) in so nas poslali domov že ob 15.30) in da so nam za večerjo naredili BBQ (po domače: smo pjekli na roštilji). So se pa kuharji malo izprsli že za južno in nam naredili korejsko tradicionalno jed - BIBIMABOP (vse lepu in prou, ma za eno mesojedsko dušo je tu vse skep neč!)

Slika je sicer potegnjena dol z interneta, ma naš krožnik je zgledal isto. Pod tem kupcem zelenjave in jajc je riž. Pa še uni rdeč zos na vrhi je super pekoč.

Prejšnji teden smo mogli pregledat vse hladilnike v sobah in vzet ven vse pive, kokakole, limonade in čokolade, ki jim je pretekel rok tranjanja. Pive s pretečenim rokom so nam postregli danes (hvala lejpa). 

V posodi je bilo približno 20 steklenic pive in jaz sem bila tista, ki sem med njimi izbrala dve, ki sta bili napolnjeni z vodo. Hja, mogoče mi hoče uni tam gor kej sporočit s tem. ;) V tretje sem rajši izbrala limonado...

Pa seveda čestitke našim gostom za iznajdljivost. Razmišljam, da bi v vročih dneh imela svoje pavze v sobah, si privoščila enega Speightsa, napolnila prazno flajšo z vodo in se pretvarjala, kot da nisem nič vidla. ;)

Skratka: je blu jooooukuuu finu!

...polnu bulše kukr južna... ;)