7. DAN

Danes smo nadaljevali z vajo kjer smo včeraj zaključili. Vsi smo obdržali svoje funkcije. Evo, da povzamem od včeraj in opišem kako je šlo naprej:

Ime našega podjetja je HCV – High Voltage Company. Sedež firme je v Ahrweilerju. Smo drugi največji proizvajalec energije v Nemčiji. Direktor firme je g. Manfred Untermeier (ime sem si zelo dobro zapomnila, ker sem kot vodja personala, imela večino opravka z njim). V lasti imamo kar precej nukleark in termoelektrarn, par plinskih terminalov in hidroelektrane, vse razsejano po celi Nemčiji. Seveda imamo v lasti tudi precej cevovodov in dratov, po katerih vse to potuje. Pa še par vlakov (za prevažat premog), pa par industrij, povezanih s premogom, pa mislim da je bilo še par rudnikov premoga. Skratka - celi carji smo!

Poleg tega iščemo nove »priložnosti« tudi v Maroku, zato smo tja poslali dva naša zaposlena in kot sem že včeraj napisala, smo z njima izgubili vse kontakte in sta uradno pogrešana.

Kot da to ni dovolj, se nam je približevalo hudo neurje, ki nas je v tem času tudi doseglo in podrlo 80 km električne napeljave, rezultat tega pa je bil »blackout« v enem delu Nemčije. Seveda smo imeli v tistem delu največji odstotek vseh naših strateških infrastruktur. Toliko od včeraj.

Danes smo se ob 8:00 vsi polni energije zagnali v delo. Prva skupina je ocenjevala število prizadetih zaradi nevihte, spremljala vremensko napoved, pisala poročila za javnost, iskali pravne rešitve za vsa vprašanja korporacijskih firm, računali smo izgube in delali finančne ocene za krizno obdobje ter delali varnostne načrte v primeru poslabšanja situacije. Druga skupina je aktivno poskušala najti pogrešani osebi v Maroku, kjer je še vedno divjala peščena nevihta, ko smo dobili elektronsko sporočilo ene izmed skrajnih islamskih skupin, da so ugrabili naša dva sodelavca. Zahtevali so takojšno ukinitev vseh naših poslov v Maroku, dali so nam tri ure, da skličemo tiskovno konferenco in to javno potrdimo ali pa bodo do večera oba možakarja ubili. Super. Če sem pri nevihti še imela vsaj nekaj izkušenj, težko rečem, da jih imam kaj z ugrabljanjem ljudi. Če smo se do tistega momenta vsi osredotočali na električni blackout, smo se sedaj vsi začeli ubadati s potencialno ugrabitvijo. Hvala bogu so imeli tunizijci in egipčani precej znanja in precej dobrih idej, tako, da sem preprosto sledila njihovim besedam.

Sledili so številni sestanki, številne nove informacije tako glede nevihte in novonastale škode, kot glede strani ugrabitve. Skoraj vsake pol ure me je čakal sestanek z direktorjem, večino sestankov se je tip drl name, da ne delamo nič, da nas bo vse odpustil, da bi mogla jaz odpustit celoten oddelek za varnost,… Priznam da je bilo včasih težko zadrževat smeh. Ker, ko je odigral vlogo direktorja, je z roko pokazal »timeout«, potem sva se usedla in pogovorila o opcijah in delo je normalno steklo naprej. Tudi na druge so izvajali konstanten pritisk. Vedno je bilo treba nekomu nekaj poročat, dajat izjave za javnost, klicat svojce, iskat nove strokovnjake, ki bi nam lahko svetovali na vseh možnih področjih. Obe krizi sta se nonstop prekrivali in bilo je zelooooo težko držat vse informacije v glavi.

Skratka, na koncu je nevihta prešla Nemčijo, še vedno je bilo okrog 1.000.000 ljudi brez elektrike, a smo vsaj delali na problemu. Pri ugrabitvi se je izkazalo, da je skrajna islamska skupina le blefirala, in da sta imela sodelavca »le« prometno nesrečo, ko sta poskušala pobegniti peščeni nevihti. Bila sta živa in nepoškodovana, tako da smo jima morali le zorganizirati prevoz domov. Za finiš se nam je sicer smrtno ponesrečil en delavec, ki je popravljal podrte električne droge, in verjetno je tudi utrujenost vseh v skupini botrovala temu, da smo naredili veliko napako, in povedali to novico medijem prej kot smo povedali svojcem preminulega. Lesson learned...

Proti koncu me je Richard za pol ure potegnil iz igre. Je prišel ukaz, da moram nujno na službeno pot v Maroko, in da moram takoj na pot. Vsa moja opravila je za ta čas prevzel moj namestnik Heidi. V teh pol ure me je peljal predstavit direktorju AKNZja in predstavil me je z besedami: »one of our best leaders«. In potem smo se menli o pomoči THW v času žleda (mislim, da so bili stacionirani v Postojni). Sem bla Richardu prou hvaležna za te pol ure pavze. 

Ko sem se vrnila iz Maroka, je vse skupaj trajalo še slabe pole ure, potem pa je sledila analiza celotnega dela.

Ocenili smo, da smo se precej izboljšali od prejšnjič, smo pa še vedno našli precej stvari, na katerih bomo morali še delat. Zadnja celodnevna vaja bo v četrtek.

Ob 17:15 smo zaključili, ob 18:00 je bila večerja, ob 19:00 smo šli v bunker blizu Ahrweilerja, zgrajen v času 1. svetovne vojne, namenjen nemški vladi v primeru jedrskega napada.