10. DAN

Priznam, da si pred akademijo nisem postavljala nekih velikih pričakovanj, sem pa tja sem malo posanjarila, da bi bilo fajn imet kakšno večjo vajo na terenu, to je bilo pa tudi vse. Bila sem samo zelo srečna in zadovoljna, da sem bila izbrana v to skupino 80ih študentov in bila sem trdno odločena, da bom iz te izkušnje izvlekla največ, kar se da. Mogoče me je tudi zato celotna zadeva in celotna organizacija tako zelo pozitivno presenetila. Bilo je nepredstavljivo dobro. Predavanja so bila koristna, vaje so bile odlično zorganizirane, z nami je delalo ogromno ljudi, ki so nam bili na voljo 24 ur na dan. Richard, ki je spremljal našo ekipo skozi dva tedna, nam je nudil vse kar nam je lahko, od prevozov do mesta, nosil nam je kavo, Michaelu je zrihtal vso pomoč (tako zdravstveno, kot pri organizaciji letala domov), ko si je med plesom na Taylor Swift zlomil nogo, vedno je bil na voljo za pomoč, za pogovor.  Jan, ki je bil tu v vlogi pomočnika Richarda, je bil vedno z nami. Čista 10ka, za vse!

Tudi tega, da bo tu toliko različnih študentov iz toliko različnih držav, celo različnih celin, nisem pričakovala. Nisem si predstavljala, da bo z nami delalo toliko različnih ljudi in strokovnjakov. Nisem verjela, da bom na koncu dobila toliko pohval in toliko vzpodbudnih besed za naprej. Mogoče je to tudi eden izmed mojih največjih problemov, na katerem bi morala delat v prihodnje. Mogla bom začeti bolj verjeti vase. Ker če nek tip iz Kanade lahko le po enem tednu oceni, da imam vse lastnosti dobrega vodja in mi ponudi pomoč pri iskanju možnosti za naprej, in če mi trenerji v naši skupini dajejo njihove vizitke in elektronske naslove, potem si mogoče le ne domišljam vsega. Moram le delati na tem. Tako, kot mi je rekel Doug, ko mi je danes v slovo stisnil roko: imaš vse kar potrebuješ v tem poklicu, samo začni uporabljat.

Pa tudi tega, da bom med vsemi 80imi študenti v dveh tednih uspela splesti toliko prijateljstev in dobrih odnosov, nisem verjela. To, da na začetku zelo težko spustim nove ljudi v mojo »komfortno cono« in da ponavadi rabi malo več kot dva tedna, da se z nekom lahko začnem popolnoma sproščeno pogovarjat, to že dolgo vem in že zdavnaj sem opustila tisto taktiko, da bi se začela že prvi dan vsem predstavljat in z njimi na dolgo in široko razpravljat o moji in njihovi zgodovini. Pač to ni moja stvar. To me ne zanima. To mi preprosto ne gre. Zato sem bila ves čas hvaležna za Jako in Anžeta (ki jima je že zdavnaj uspelo prit v moj »komfortni krog«) in ki sta bila vedno moj (zelo dober) izgovor, da se mi ni bilo potrebno čisto vedno družiti z drugimi. Pa je tistih 15 študentov še vedno našlo pot do mene (največ skozi različne vaje) in očitno sem jim lahko tudi jaz s svojimi izkušnjami iz civilne zaščite in reševanja lahko pomagala in jim dala nekaj novega. Na koncu sva se tudi z Ahmedom objela, čeprav sva bila (se mi zdi, da predvsem zato, ker imava oba lastnosti vodje in noben ni hotel nikoli popustit) ves čas v nekem konfliktu. Na kratko: dobra ekipa smo bili. Veliko sem se naučila od njih. Vesela sem, da sem se lahko učila skupaj z njimi. Upam, da jih enkrat nekje spet vidim.

In še najpomembnejše dejstvo je, da sem se naučila veliko. Pridobila sem vpogled v to, kako zadeva deluje v primerih največjih nesreč, in to od ljudi, ki te stvari počnejo že celo njihovo profesionalno življenje. In nenazadnje - še enkrat znova sem si potrdila, da me to delo veseli in da si želim še naprej delati tudi na tem področju.

Predsednik AKNZja

Zaključne besede Douga za našo skupino.

Tudi mi smo nekaj malega pripravili za Richarda in Jana. Smo razvili sliko in jima napisali par besed v zahvalo.

Zaključne besede Jana za našo skupino.

... in še Richard...

... Richardova vizitka...

Zaključne besede 1. skupine za vse...

... 4.skupine...

... 2. skupine...

... in naše skupine (v bistvu jih je Rasched izrabil za reklamo njihovega družinskega biznisa (hotel) v Tuniziji).

Podelitev certifikatov.

Danes imamo cel popoldne fraj. Planiramo jih preživet v Ahrweilerju. Jutri bomo dan začeli že zelo zgodaj, treba bo ujet vlak ob 7:28, zvečer pa se vam bomo (če bo šlo vse po planih) že javili iz Pariza! Stay tuned!

Še zadnji pozdrav iz Ahrweilerja!