Danes je drugi dan, ki ga preživljava v mestu Taupo, ki leži
zraven jezera z istim imenom. Mestece je veliko živahnejše od Hamiltona. Sva pa
v hostlu dobili enega veleumneža iz njujorka. Staaarii, ga bi rajši nosila, kukr
poslušala!
Sva šli kolesarit do Huka falls (podrobnejši opis dobite
na http://jerneja.blogspot.co.nz/).
Zadeva je na zemljevidu zgledala veliko lažje izvedljiva kot je bila v resnici.
Najprej sva pomotoma zašli na off-road kolesarko stezo, ki sva jo potem tudi
v celoti prevozili. In ko sva končno našli pravo pot, sva ugotovili, da je
speljana po vseh mogočih hribčkih in dolincah gozda (ki je bil praktično pragozd), kjer sva slalomirali med podrtimi drevesi. Ta košček gozda je bil
edini še nedotaknjen, vse okrog in okrog je gozd posekan do čistega. Do kamor
ti seže oko. Ja ok, saj so posadili mlada drevesca. Ampak tisti gozd ne bo
nikoli tako lep, kot je bil tisti prej, ki je najverjetneje rasel več sto, če
ne tisoč let. In mi je prav dalo misliti. Vsi govorijo kako je Nova Zelandija
lepa, najlepša, vse zeleno, narava popolna. Ok, priznam Nova Zelandija je lepa.
Nič ne rečem. Ampak ne morem mimo dejstva, kako lepa je šele bila prej ko je
sem prišel »moderni človek«, prej ko so prišli britanci in posekali gozdove
in namesto njih zgradil velika, ne preveč simpatična mesta, ki sicer imajo še par
dreves in ptice, ki dajo človeku s svojem petjem občutek kot da se sprehaja po
džungli ali vsaj živalskem vrtu, polnem eksotičnih ptic. Žalostno. Želim si, da
bi ta otok obiskala 300 let prej.
Na poti domov sva se ustavili še na Craters of the moon.
Vstopnina naju je koštala 6 $NZ in 45 minut hoje med stotinami parnih izbruhov. Razen
dveh velikih kraterjev zadeva niti približno ni bila podobna lunini površini.
Prej veliki pokrajini porasli z ruševjem iz katerih se noč in dan kadi. In vroče
je. In po žveplu smrdi. Ni čudno, da so Maori ta kraj imeli za svet. Le kako bi
si oni lahko razložili ta pojav. Niso se mogli boriti z njim - vsi, ki so prišli
preblizu, so zaradi vročine umrli. Ampak ok, lušna zadevca. Me je spomnila na
Devils Kitchen iz Lassena.
Aja in danes je prišel v mesto gypsy fair. Kje se lohku vpišem med gypsyje?
Jutri pa proti Ohakune, kjer nas čaka prva 10-dnevna služba. Tri ure dela v zameno za prenočišče, pranje in internet. Nekakšen uvod v ta pravo službo, s katero pričnemo 8.10. Stay tuned.
Aja, mi smo premaknili uro za eno uro naprej. Torej smo sedaj 11 ur pred vami. Ko jo boste še vi menjali bomo 12 ur pred vami. Ha!