IN SE JE ZAČEL...

…moj zadnji mesec na Novi Zelandiji. Waaaw...to pomeni da sem že dobrih 8 mesecev zdoma! 

Sem še vedno v Mount Maunganuiju. Dosti novega se ni zgodilo. Sem pa tja sem oddelala kakšen 10 urni šiht v ribarnici. Ostale dneve sem preživela ob toplem kaminčku v hostlu (ja, tudi na severnem otoku se je temperatura spustila) ali na sprehodih po plaži. Splezala sem na goro, šla v kino, spoznala še en kup novih argentincev (se že počasi počutim kot v kakšni španski limonadi) in predvsem načrtovala svoj pobeg na Samoo. Prejšnji teden so bili v mestu All blacksi (Novozelandska rugby ekipa), česar niti nebi opazila, če ne bi bila v hostlu priča evforičnemu norenju, ko so fantje prišli trenirat v park čez cesto. Sem šla tudi jaz naredit par slik, čeprav nisem čisto prepričana, da sem slikala ta prave fante (mogoče imam na slikah fizioterapevta, pomočnika trenerja in njegovega sina). 

All blacks.

Razgled na Mt. Maunganui iz Mt. Mounganui.

Tudi psi obvladajo! ;)

Toliko za enkrat. Jutri me čaka pakiranje. V nedeljo zgodaj zjutraj vožnja v Auckland na letališče in v popoldanskih urah let na Samoo. Pravijo da internet tam ni poceni zadeva, tako da najverjetneje ne bo nič z javljanjem iz kraja zločina. Vas bom pa delala zelo foušne takoj ko pridem nazaj! ;)

Stay tuned!

DARILO ZA ROJSTNI DAN

Torej, zgodba gre naprej nekako tako: moji domači so mi za rojstni dan "malo" "ojačali" moj bančni račun. Pa ker rabim malo spremembe in ker pravijo, da bo v bodoče tu postalo mraz in tudi zato, ker pravijo, da se samo enkrat živi, sem si s tem denarjem kupila letalsko karto (pa še ful poceni je bila). Tako bom 2. junija letela nekam na toplo...a kdo ugane kam?

;)

Mt. MAUNGANUI

Prvi teden v Mt. Maunganui je minil zelo hitro, tako da sva se odločili tu v tem hostlu ostati še en teden. Sva v lovu za stanovanjem. A nama nekako zmanjkuje časa za iskanje dobrih ponudb. Marisol dela v restavraciji. Jaz sem dobila službo v ribarnici in en dan sem delala v reciklirnem centru. Vse tri službe so občasne. Zame je to super, ker oddelam tistih 10 ur v ribarnici, ko pridejo ladje z ulovom nazaj v pristanišče in potem imam par dni fraj dokler ladje spet ne gredo nazaj na lov. Služba je super zabavna. Prekladanje vseh tistih velikih rib in pakiranje le teh – nič težkega in izredno zanimivo! Med tednom sem tudi šla na razgovor za kelnarjenje, ma nisem dobila še nobenega odgovora nazaj.

Vreme je trenutno zelo poletno. Jutra tako preživimo na plaži, v kopalkah, ob knjigi. Parkrat sva si s seboj prinesli tudi kosilo in si naredili manjši piknik. Popoldne se nama pridružita še Santiago in Cintia. Ob takem tempu ni čudno, da je teden minil tako zelo hitro.

Moji cilji v bodoče so splezat na goro Maunganui (je visoka celih 260 m), obiskat Rotoruo ter maore in se z avtobusom zapeljat še do drugih zanimivih okoliških mest, prehodit celotno plažo okrog in okrog Mt. Maunganui, mogoče obiskat vroče vrelce (če bo kdaj res zelo slabo vreme), delat v ribarnici in mogoče še kje drugje, če se pojavi kakšna dobra priložnost. In začela se bom učit za moje izpite! Kam češ boljše učno okolje kot peščeno plažo pod toplim sončkom!

V sredo smo tudi malo popraznovali mojih 27 let. Sicer ni šlo vse po planih, ampak se mi zdi, da je bilo zaradi tega vse skupaj samo še bolj nepozaben rojstni dan. Zjutraj so naju namreč klicali, če sva pripravljeni delat v reciklirnem centru en dan. Pa sva rekli: zakaj pa ne! Gremo pomagat rešit planet plastike in papirja. Marisol je zdržala do prve pavze, ko jo je začela matrat "morska bolezen" od vseh tekočih trakov. Meni je uspelo zdržat celih 7 ur, čeprav priznam, da se je tudi meni na momente začelo malo vrtet v glavi, ker so tekoči traki res hitro šibali mimo tebe. Bilo je predvsem zelo poučno in menim, da bi moral vsak zemljan iti vsaj enkrat na leto prostovoljno delat v reciklirnico - da vidi, koliko smeti se pridela in kako neuporabne so, če zadeve ne recikliraš pravilno. Ker sem cel dan preživela v reciklirnici nisem imela časa za peko, vendar me je Marisol že zjutraj presenetila z čokoladno torto in Cintia je spekla limonino pito. Marisol je prav tako pripravila cel kup različnih ribjih prigrizkov. Dodali smo še par pic, par piv in šampanjec. In vse skupaj se izkazalo za res super preživet rojstni dan! 

 

Torta za dobro jutro

piknik na terasi pred hostlom

;)

limonina pita

Nas je zazeblo pa smo se preselili notri ;)

Čokoladna torta...skratka, smo nabavili hrane za cel teden ;)

NAZAJ NA SEVERNEM OTOKU

Torej iz Greymoutha sem šla za dva dni v Nelson, iz Neslona za dva dni v Wellington, potem v Tuarango za eno noč in danes je moj tretji dan v Mount Maunganui, spet skupaj z Marisol. Našle sva en lušen, mali hostel poln rugbyašev (v bistvu sva edini punci tle ;)). Cintia in Santiago sta le par minut proč, tako da večere spet preživljamo skupaj. The gang is back together! ;)

Marisol je ravno danes dobila službo. Jaz sem raztresla kup CV-jev po celem mestu in jutri imam prvi intervju za službo v nekem kafiču. Sem zelo optimistična in verjamem da bom v roku par dni imela službo.

Mount Maunganui je zelo lepo, mirno mestece in mislim, da bi bilo super tu preživet zadnje tedne moje pustolovščine po Novi Zelandiji. Poleg tega je vreme na severnem otoku veliko bolj ugodno. Se mi zdi, kot da sem prišla iz zime (na južnem otoku) nazaj v poletje. 

Napis ob cesti na poti iz Greymoutha do Nelsona.

Vožnja z trajektom iz Pictona v Wellington.

Brazilski večer v Mount Maunganui.

Pripravljanje večerje v Seagulls guest house.

Držite pesti da čimprej dobim novo službico! ;)

QUEENSTOWN, MILFORD SOUND, GLENORCHY in preko FRANCAAAA v GREYMOUTH! ;)

Ufff...za mano zelo naporni, a zelo kvalitetno izkoriščeni štirje dnevi. Bili so tudi brezinternetni, zato vas nisem sproti updejtala in boste danes dobili malo večjo dozo za prebrat. Šlo je pa nekako tako: prvi dan vožnja iz Dunedina do Queenstowna in nočni potep po mestu. Drugi dan celodnevni izlet v Milford sound in vožnja z ladjo po zalivu s kosilom "on board". Tretji dan izlet v Glenorchy in raziskovanje mest snemanja Gospodarja prstanov in Zgodb iz Narnije v sedlu (kot se za Middle earth in Narnijo spodobi) in popoldne proba slavnega Fergburgerja v centru Queenstowna. Četrti dan vožnja nazaj v Franca, pica in piva v Landiingu in čikulanje pozno v noč z Marisol. In danes sem v Greymouthu v enem tako zelo všečnem hostlu, kjer zvečer (zastonj) dobimo vse neprodane dobrote iz sosednje pekarne. Nom nom ;). Super plac, da si nafilam baterije prej ko grem v Abel tasman in prej ko začnem z lovom na novo službo.

Queenstown je pravljica. Mestece niti ni tako zelo veliko al ni da ni tu. Pozimi živi od smučarije, poleti pridejo sem vsi adrenalinski odvisniki. Do zadnjega kotička je napolnjen z restavracijami, kafiči, slaščičarnami. Sploh v soboto je bilo opaziti veliko več ljudi na ulicah, kot v vseh drugih mestih skupaj. Vsi bi radi ostali tukaj in konkurenca za dobit službo je tukaj zelooo velika. Bi bilo lepo tu ostati, a dvomim, da mi bodo dali službo samo za dva meseca pri taki konkurenci. Škoda. Bi bilo lepo videti Queenstown pozimi in it sprobat okoliška smušišča. Pa nekaj moram tudi za moj naslednji obisk Nove Zelandije pustit, a ne?

V nedeljo sem šla na celodnevni izlet v Milford sound - najpopularnejše turistične točke na Novi Zelandiji. Nekateri ga celo imenujejo osmo čudo sveta (čeprav nima nobene veze z človeško arhitekturo). Milford je fjord. Kaj je fjord? Fjord je potopljena ledeniška dolina, ki jo je zalilo morje. Značilnosti fjorda so strma pobočja, ki prepadno obrobljajo ozek, podolgovat zaliv. Je del največjega narodnega parka na Novi Zelandiji, imenovanega Fjordland. Ljudje tukaj pravijo, da je Milford najlepši v lepem sončnem vremenu in v deževnem vremenu. V sončnem si lahko predstavljate kako lep razgled imaš, ampak v deževnem dobiš zraven še tisoče malih slapov. Jaz sem izžrebala drugo opcijo. Na srečo tisti čas, ko smo bili na ladji ni deževalo in smo lahko uživali v razgledu iz palube. Sicer pa nas je kapitan parkrat zapeljal tudi pod slap, tako da smo na koncu ravno tako vsi končali rahlo stuširani.

Pot v Milford.

Mirror lakes 

Milford sound

Ja, je mičkenu pihljalo...

tjulenčki se niso pustili motit

V ponedeljek je bilo potrebno spet zgodaj vstati. Šla sem v Glenorchy. Vreme ni bilo idealno, a vsaj deževalo ni. Razgled je bil vse tri ure ježe vseeno čudovit. Bila sem edina, ki sem tisto jutro izbrala to turo in to je bilo super kul, saj je to pomenilo, da smo lahko tri ure z vodičko šle kamor smo hotele. Večkrat sva tako tudi prečkale reko. Ker pa je prejšnjo noč močno deževalo, so bile reke kar precej narasle in konji so morali nekajkrat plavat čez. No mogoče se sliši to zelo romantično in zelo fajn, vam pa lahko zagotovim, da je malo manj fajn, ko ti začne ledeno mrzla voda tečt v škorenj. 

Priznam da sem bila po treh urah divjanja po poteh Gandalfa, hobitov in vilinov (tu so namreč posneli prizore v Isengardu, Lothlorienu in Amon henu in posneli tudi kar nekaj prizorov za Hobita) kar precej zmatrana in premočena, pa vseeno zelo zadovoljna, da sem šla.

Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan. Na začetku filma vojaki prečkajo to reko, ko lovijo princa. Filmarji so pripeljali neke ful hude konje iz Avstralije, ki pa sami niso hoteli niti stopiti v ledeno mrzlo vodo. Iz istega ranča, kot je ta konj na sliki so si kasneje izposodili 4 konje, ki so šli prvi v vodo in so jim ostali konji sledili. Tako da če greste sedaj pogledat začetek filma, boste videli 4 konje, ki so prijatelji od tega mojega konjička. ;)

V ozadju so hribi, ki jih vidite v ozadju Isengarda.

Fergburger

In nazaj na Franzu, nazaj v Landingu. 

Kot sem že rekla...izredno kvalitetno ubiti štirje dnevi. Naslednja dva dni planiram spat. Stay tuned! ;)