V Dunedin sem prispela v torek v poznih popoldanskih urah. Bil je deževen dan, kot nalašč za šetanje po vseh ogromnih trgovinskih centrih, ki sem jih že kar malo pogrešala. Kakorkoli, sem samo firbce pasla, nič špendala. V sredo zjutraj sem zgodaj vstala, ker sem lovila ta prvo turo v čokoladnici Cadburry. Ob devetih sem se tako podala v tovarno in na lov za čokolado. Najbolj je sedla tista stopljena, ki so nam jo servirali direkt iz mašine...nom, nom...;)
Moj izplen ;)
Popoldne sem imela rezerviran za rock'n roll z Aerosmithi. Mogoče bi se bolj spodobilo, da bi šla pred koncertom na obisk v pivovarno Speight's, ki je tudi tu v Dunedinu, ampak če sem iskrena, sem vse Speightse že sprobala na Francu. Pa sem šla na koncert že takoj ob petih. Ker je padal dež in dosti drugega nisem imela za počet. In ker sem želela biti en poslušalec več za vse predskupine. Tudi to nekaj šteje, ne?
V četrtek je bil praznik - ANZAC DAN. V prevodu je to kratica za avstralsko-novozelandski korpus kopenske vojske, ki je na strani antantih sil sodeloval v prvi svetovni vojni. Kot se za praznik spodobi, je bilo vse zaprto. Zato sem šla na en daljši sprehod do Baldwinove ulice, ki je najstrmejša ulica na svetu. Nanjo se nisem vzpenjala, ker sem prepričana, da trenutno živim na drugi najstrmejši ulici na svetu in se moram nanjo vzpenjat vsak dan, včasih tudi po dvakrat in sem se prvi dan mogla nanjo povzpet z 30-kilskim rucahom in sem na vrhu skoraj dušo spustila (in se nič kaj preveč ne veselim spusta po temu klancu jutri zjutraj). So se pa na Baldwinovo ulico ravno takrat ko sem bila jaz tam vzpenjali vsi rokerji, ki so bili najverjetneje direkt iz koncerta in sem bila priča, kako je fant pretekel celoten klanec NAVZDOL brez da bi si raztreščil obraz in to z pivo v roki. Je požel kar precejšni aplavz.
V popoldanskih urah smo imeli požar v hostlu. Ena frajerka pustila brisačo na električnem grelcu in ga pustila na maksimum gretju. Sreča, da je eden anglež pravočasno zavohal dim, ker drugače bi ta lesena "škatlica" zgorela kot nič. Jaz sem bila v kuhinji, sem si kuhala kosilo in lastnikova hčerka se je igrala par metrov proč od mene. Ko se se vžgali alarmi za dim jih niti za mar nisem imela (ker tu dol imamo non stop požarne in potresne vaje in vse non stop piska in tuli), ko so mi začeli kričat naj nesem otroka ven sem pogruntala, da gre zares. Ta mala je bila ta cajt že cela zamotana v gasilsko cev in ji tudi ni bilo nič jasno. Skratka, se je vse dobro končalo.
Baldwin street.
Petek mi je ostal za obisk vseh muzejev, cerkva, slavne železniške postaje in parkov, kjer je v mali stojnici nek francoz pekel La crepe. Niso bile z nutello in bananami, kot v Parizu, ma sem si vseeno privoščila eno in je sedla v peto ;) In popoldne je spet začelo deževat. Mi kar paše. Vsi ti klanci so me kar zmatrali, rabim malo pavze.
Železniška postaja
Jutri krenem za Queenstown. Stay tuned! ;)
