... je treba kej novega napisat. Danes ima ranger Jeremy rojstni dan in nekateri so šli v ranger station proslavit njegovih 25 let (ja, imamo mladega rangerja in ja, seveda je fajn bit prijatelj sez rangerjem!). Sem se odločila prespat en žur, ker res že komaj zjutraj vstajam. In po pravici povedano mi danes ne diši družba nekatrerih (cimre), ki so tam, in se mi zdi fajn izkoristit dan (brez cimre) za pisanje bloga. Jutri ima Billie rojstni dan in nam obljublja žur z margaritami, zato sta danes šla Anya in Nick po darilo v Susanville.
Je že čas, da napišem tudi nekaj o američanih (nasploh). Prijazni, nasmejani in vedno dobre volje. Vsaj tisti, ki pridejo na ranč. Večinoma prihajajo sem družine. Družine z malimi otroci in seveda pripeljejo tudi noncke in nonckote. A se vsake toliko zgodi, da pridejo družine z najstniki in dvajsetletniki in pri večini se vidi, da je bilo potrebno veliko kreganja, da so spravili celotno družino na Drakesbad. Ponavadi taki »starejši« otroci zamujajo na zajtke in potem slabo voljo spravljajop name, ker ne pridem k njihovi mizi isto minuto, ko se v pižami privlečejo v jedlinico. Gostje ostajajo ponavadi na ranču teden dni (ali več), in v tem tednu se zelo zbližaš z njimi. Ponavadi v jednilnici strežemo vedno iste mize, lažje je delati z ljudmi, ki jih že poznaš in oni poznajo tebe. Ponavadi iste družine peljem na ježo s konji. In ko delam v houskeepingu pridem slej ko prej do njihove sobe. Tako se vsi veselo pozdravljamo na ranču cel dan. Pomembno je, da si ves čas nasmejan in dobre volje (to zelo vpliva na napitnine). Aja, medtem smo dobili drugo plačo ($926). Torej zaslužek v enem mesecu: $2238 (J)
Wranglevanje postaja vedno bolj naprono. Ponavadi dobim 3 daljše fure na dan in vmes en kup »pony ride-ov«. Vreme je zopet postalo peklenso vroče in o dežju še vedno ni ne duha ne sluha. Poti so izsušene in 7 konjev s kopiti dvigne veliko prahu, zato nosim vedno ruto okoli obraza. Rajši to, kot da pojem kilo praha na dan. Rute sedaj delimo tudi gostom pred ježo in vsi skupaj zgledamo kot skupina kavbojev. Kljub temu sem na koncu dneva (ko delam kot wrangler) cela rjava od prahu – po obrazu, rokah, ko sezujem čevlje imam črne črte od nogavic. Samo delo s konji ni naporno, zmuči te vročina, lovljenje konjev na vročini, ježa na soncu, čiščenje ograd pri 35°C. Zmučijo te mali jokajoči mulci, ki jih moraš tolažit. Zmuči te, ko v glavi potihem moliš, da bo konj prinesel vse goste nazaj žive. Ma je fajn – se ne pritožujem. Najbolj je fajn iti s Katelyn na teren po težkem dnevu. Sedaj so tu novi konji in je treba delat z njimi. Danes je bil tu kovač in jutri gremo lahko z njimi na vrh grebena. Super!
Zdaj smo vsi uteceni v delo, vsi obvladamo svoje delovne polozaje in vse gladko tece na rancu.
Ko smo že pri ježah - pred kratkim sem imela svoje prvo srečanje z medvedom, ravno ko sem peljala 6 gostov (brez izkušenj z konji) na ježo do Devil's Kitchen. Dejstvo, da so bili vsi začetniki sem navedla zato, ker imamo samo 4 konje primerne za začetnike in sem bila že zato vsa živčna, kaj bosta preostala dva konja delala z gosti, katere sem posedla na njih. Približno 10 minut po štartu iz Drakesbada sem videla tri hikerje (pohodnike), kako tečejo proti meni in kažejo s prstom nekam v gozd. V naslednji sekundi se vsi trije skrijejo za mojega konja, eden izmed njih potegne ven daljnogled, ga nasloni na vrat moje kobile in mirno gleda medveda, ki se je medtem začel približevati naši skupini. Bila sem vmes, med medvedom in njimi in moji kobili ni bilo čisto jasno kaj se dogaja. Vsi na konjih so začeli slikat medveda in sploh niso slišali mene, ko sem poskušala spravit skupino mimo, prej ko bi kakšen od konjev uspel zagledat medveda. Na srečo si je medved dal preveč opravka s palico, ki jo je našel na poti, in je obstal nekej 20 m proč od nas.
Medvedje so tu zelo pogosti gostje. Najbolj pogosto je videna medvedka z dvema mladičema, ki je trikrat tudi »napadla goste«. Je fajn gledat hikerje, ki pridejo celi bledi nazaj s poti in razlagajo brez sape njihove izkušnje z medvedi. Pred dnevi so po parku namestili opozorilne znake in navodila kako ravnati v primeru srečanja z medvedi. Baje se nam obeta tudi kratko predavanje o medvedih.
Večere preživljamo v eni izmed koč. Ali gremo v fantovsko ali v Katelyno. So se že počasi formirale skupine med vsemi zaposlenimi. Vedno eni in isti obsedimo na koncu s pivo v roki. Ampak vsake toliko časa gremo vsi skupaj v eno izmed koč, se zabavamo do jutra in drugo jutro delamo kot zombiji. Vcasih nas Gunter pelje v Lassen club v Chester....ampak so redki taki dnevi.
Gunter in Ed sta še vedno tista, ki nas zabavata ob vsaki minuti. Si res včasih želim posneti njune pogovore – bi se fajn smejali. Zabavna zadeva so občasno tudi pogovori po radijih, ki jih nekateri nosimo s seboj (vceraj je Katelyn klicala Billie: ''We have check-in in dinning hall!'' in Ed odgovori: ''What, we have chicken in dinning hall?'') . Pa tudi nasploh se vedno nekaj dogaja, res nam nikoli ni dolgčas. Preprosto ne najdeš časa, da bi se za uro usedel nekam na samo in se dolgočasil. Še vedno me skrbi, da mi ne bo uspelo prehodit vseh pohodniških poti okoli Drakesbada. Ob polni luni v avgustu bomo poskusali splezat na Lassen Peak, močno upam da nam uspe (če ne bo prej izbruhnil).
Ceprav ob vrocih dnevih v bazen dovajamo mrzlo vodo, je se vedno prevroca, da bi se clovek v njej ohladil. Resitev: skakanje v reko s skal....voda je ledeno mrzla....ampak ravno pravsnja za 35 C.
Imam tudi filmcke, ce mi rata prit do normalnega interneta, jih bom poskusila nalozit.
Katelyna koca. Ko bom velika bom imela enako!
frizerstvo Suzana
bbq dinner....najljubsa vecerja!
Barcaffe (nam zmanjkuje zalog....vsakega paketa iz Slovenije bomo zelo veseli - Ameriska kava je bolj obarvana voda kot kava!)
Pisanje verzov za naslednje jutro!
Smo izumili novo igro. Lopar je lovilec za mrces. Muhe in ostalo golazen ubije z elektricnim tokom. Ampak se ne sprozi ob vsakem dotiku. Lopar gre v krogu in tisti ki ima sreco, ga ne strese (ce nimas srece, peklensko boli). Imam filmcek...
Nas bogi racunalnik.
Napis v fantovski koci.
