PRVI MESEC...

…je šel hitro mimo. Dale smo skozi pol severnega otoka. Najino opravljeno pot lahko vidite na zemljevidu. Trenutno se nahajamo v zeleni zvezdici. Pri reki Mohaka. Rdeče zvezde označujejo Auckland, Hamilton, Hobiton, Taupo, Ohakune in Napier. Kraji v katerih smo se ustavile do sedaj.

Pa da vas updejtam kaj se je novega zgodilo tu gori: za tri dni sta prišla Lyn in Melv, ki tukaj v naši kočici živita občasno, ko je njuna živina tu gor. Pripeljala sta tudi svoje tri pse. Ja, je bila kar gužva te tri dni. Žigosala sta teleta in prignala cel trop ovc, da nam zdaj blejejo direkt pod oknom. Juhej. Poskušali so tudi ponovno pridružit Christmas diner tropu, od katerega je bil ločen ob rojstvu, ko sta njegova mama in brat dvojček poginila in sta ga Doug in Julie posvojila, ma je do sedaj že trikrat uspešno pobegnil. Ga bodo mende težko prepričali, da je dejansko ovca.

V soboto smo vse tri (Carla, Aiden in jaz) peljale sedem kokuši na uro in pol dolgo ježo po dežju (in vetru in mrazu). So imele dekliščino. Smo nekako upale, da bodo toliko razumne in rekle da v takem nalivu nočejo it. Ma očitno so si res mogle želet (da ne omenjam Mud obstacle contesta, ki so ga imele po jahanju – ena od ovir je bila spust po zajli nad eno ogromno močvaro, v katero niti približno nebi tela priletet – definitivno stvar, ki bi si jo človek želel delat na dekliščini (in to trezen!) - NOT). Skratka, smo prišli nazaj mokri kot cucki. In to je bila moja prva uradna ježa z gosti. Če se po jutru dan pozna…

Drugače pa, kar se dela tiče, opažam, da nobenga dosti ne briga kaj jaz delam tu gor. Včeraj se je že ta tretjič zgodilo, da Carle zjutraj sploh ni bilo. In sem delala, kar se mi je pač zdelo da bi mogla naredit. Sem pa ravno danes ugotavljala, da bi lahko komot sedela 8 ur v sobi z opremo in delala NIČ in si na koncu napisala 8 ur na list z oddelanimi urami in sploh nobeden nebi opazil, da nisem nič naredila. Ker me v vseh dneh od kar sem tu še nobeden ni nikoli prišel pogledat. Niti preverit če je delo opravljeno. Sedaj vem, zakaj so me prvi dan vsi postrani gledali, ko sem vsa sedla očistila v 6 urah. Ker so pričakovali, da bom to delala cel teden. Ok, ni problema, od sedaj naprej bom eno uzdo čistila 4 ure. Sam da bo čez en teden plača nakazana na moj Kiwi račun. In opažam, da sploh nisem edina. Sem zadnjič 3 ure gledala JayC, kako poskuša pokositi 20 kvadratnih metrov… Me prav zanima, če bo to šlo tako naprej tudi ko se sezona začne. Ja, organizacija dela je definitivno ena od šibkih točk. Ma če njim tako paše, je meni tudi ok. Smešni so mi.

Je pa v ponedeljek spet prišla Aiden (in ne Aly…čeprav jaz še zmirej slišim L v njenem imenu, ko ga drugi izgovorijo) in sva šle končno na 4 – urno turo s konji. Tokrat sem izbrala 8-letnega konja Elvisa, ki mi je bil mnogo bolj všeč od Sama in bom verjetno kar ostala z njim.Tura je mnogo lepša kot 1 – urna in 2 – urna . Pot gre skozi pašnik z srnadjo in če si dovolj tiho, jih srečuješ vso pot. Tako smo srečale dva velika tropa, ki sta se pognala mimo naju. In na vrhu sta naju pričakala dva ogromna jelena. Prav tako se na vrhu odpre lep razgled na celotno dolino. Na reko, na pašnike, na restavracijo, na koče,… (in zraven je postavljena lovska preža, je rekla Aiden da so ta mladi srnjački zelo YUMMIE, mogoče bom šla tu na Novi Zelandiji med lovce). In ja, seveda sem pozabila vzet fotoaparat s sabo, tako da boste mogli na slike počakat do prihodnjič. Mogoče jih bom uspela poslikat že jutri. Glede na to, da lahko konje vzamem kadarkoli in da nobenega ne briga dosti kam grem, bom verjetno jutri vzela Elvisa in šla sama gor.

Je bil pa cel žur, ko me je Aiden učila vozit štirikolesnik in mi dovolila vozit đipa z volanom na DESNI STRANI, ko smo mulčale pašnik…wiiiiiiiiiiiii J