OHAKUNE

Včerajšnje jutro sva začeli z zajtrkom v hostlu. Do desete ure sva ga morali zapustiti. Ker sva morali do 14.00 čakati na avtobus, sva se najprej odpravili v McDonalds na kavo in nato v park poleg jezera. Bilo je lepo sončno jutro. V daljavi sva opazovali zasnežene vrhove, ki so skupaj z jezerom ponujali spektakularnen razgled.

Ob 14.15 uri sva se vkrcali na avtobus proti Turangi, kjer naj bi presedli na avtobus, ki naju bo odpeljal proti Ohakuni. Na veliko presenečenje naju je v Turangi čakal mali kombi, v katerega so se poleg naju vkrcali še štirje fantje – s SMUČKAMI! V tistem trenutku sem začela razmišljati o tem, ali so bile tiste zasnežene gore res tako zelo oddaljene od nas, ko sva jih zjutraj občudovali. In smo šli. Vedno višje. Na obzorju so se pojavile nove zasnežene gore in vulkani. Peljali smo se skozi vedno manj naseljene vasice, dokler tudi teh ni bilo več in je bil pred nami samo še gozd ali poseka. In smo prišli v Whakapapa ski area (1119 m), kjer so izstopili vsi štirje fantje. Mi smo se potem peljali še 30 minut.

Danes sedim v smučarskem središču (s sicer kar nizko nadmorsko višino – 620 m). Z Jernejo sva edini obiskovalki te vasice brez smučk. Vasica je polna smučarskih hotelov/motelov, malih koč in vseh ostalih stavb, ki spadajo v tipično smučarsko središče. Skratka, se počutim kot da smo na smučanju v Franciji. Supermarket je samo 25 minut hoje proč. Pri sosedovih izposojajo smučarsko opremo in oblačila. Me vedno bolj mika, da bi šla sprobat novozelandski sneg. Smučišče je le 30 minut proč od Station lodge, kjer sva dobili lušno štiriposteljno sobo. Pod oknom taborita dve debeli kokoši. Zjutraj naju je zbudil dež/toča in nizka temperatura – it feels like Christmass. Ob 10h zjutraj sva začeli z delom. Pucanje sob – ne vem če sva delali vsega skupaj 2 uri. Šefica je faca. Mislim da bo to super 7 dni.

Aja, pripada nam samo 50 MB interneta na dan. Do nadaljnjega torej nič slik.