Tretji delovni dan...

...medtem ko Jerneja in vsi ostali opravljajo svoje delo v dolini, pospravljajo in pripravljajo vse za sezono, ostanem tu gori večino časa čisto sama samcata s konji. Moja šefica Carla (ki se izgovori brez R-ja) je namreč solastnica veliiiikee McVicar farme, ki leži še višje od nas in vse okoli nas in še kar en lep kos pod nami in punca je leteča med »našimi« konji, njihovimi kravami in ta teden, ko so tu spomladanske počitnice tudi polno zaposlena s svojima dvema (7 in 5 letnima) otrokoma (jast sm pa misnla da je mlajša od mene, ku sm jo prvič vidla). Zjutraj mi samo da navodila, kaj je potrebno narediti in me pusti samo cel dan. Razen, če ne pride (nešto kao) Aly. Hčerka od Tracy (Jernejine šefice), ki je podedovala dar govora po njej. Punca govori zelo hitro, da jo pol ne zastopim. Ona je ta tretja wranglerka. Spoznala sem jo v torek, ko me je peljala prvič s konji na teren. In mogle smo iti 3x mimo mladih delavcev, ki so postavljali ograjo na pašniku. Dokler ji ni tisti ta lušni pomahal. In potem se je smejala celo pot nazaj. (Oh ja…ku smo bli mi stari 19 lejt). Danes je na srečo ni bilo. So se ušesa malo spočila. Ma se bom tudi jast udelala na to novozelandsko angleščino. In potem bo tudi z njo lažje rečt kako o kakem novozelandskem mladeniču. ;)

Tokrat kaže da bom imela svojega lastnega konja. Najverjetneje bo to Sam (in ja, ne boste verjeli, imamo tudi Frodota). Je 21 letni konjič, ki verjame, da je še vedno mladenič. Ima zelo tečen kas, če sploh uspe kaj zakasat. Največkrat udari v galop direkt iz hoje. Zato ga za goste ne uporabljajo, ker rad teče in to zelo hitro. Alyinega konja pusti za seboj za vsaj tri dolžine. Zato je tudi na prodaj (dokler se jaz ne odločim ali bo moj konj ali ne). Prejšnji lastniki so ga morali precej gnat. Se mi revež malo smili (kdove koliko lastnikov je že zamenjal in vsak ga je drugače učil). Sploh ne zna lepo mirno hoditi celo pot in če ga držiš nazaj postane živčen, ker ne more tečt. Danes sem šla z njim sama na teren in mu nism pustila tečt. Je prišel nazaj ves penast.

Tu gori je drugače vse mirno. Edini hrup povzročajo gozdarji, ki podirajo drevesa (tudi tu delajo zelo veliko poseko) in vsako toliko slišiš "pok" iz gozda - lovci na divje prašiče. Ja, tukaj si kmet, al lovec, al gozdar. 

Ponoči je bilo mraz samo prva dva dni, ko je deževalo. Sedaj je veliko boljše. In kaminček v dnevni sobi se je izkazal za zelo uporabno zadevo. Sam kaj ko naše sobe ne segreje.

In zvezde ponoči in slana in meglice zjutraj….waaaw.                      

JayC se drži bolj zase in mi ne deluje glih najbolj srečen človek tukaj gori. Mogoče zato ker se sezona raftanja še ni začela in mora zato kositi travo. In popravljat razne reči in pospravljat.

Mogoče bi bilo pametno imeti avto, ampak po drugi strani, jamljem to da ga nimamo kot nekakšno šparanje. Tako ne trošimo za kavice in muffine v mestu. Niti za bencin. Da ne govorim o drugih stroških. Danes naju je v mesto pripeljal Doug. Ista štorja kot na Drakesbadu. Tam smo čakali Eda, tu bomo čakali Douga. ;)

Naši poniji.

Jack (rjav), Boo (ta mali bel) in Christmas dinner 

del konjičev

 Sam je edini z oglavko. Ker ga edino tako najdem med vsemi ostalimi. ;)

Tu gor živijo Carlini starši