Glih so pršli fantje z Amerike s pivo in z viskijem, mi pa bežimo proč. ;)

Ma ne, ne. Je prou da gremo. To Dougovo menjavanje volje je že fajn nadležno in če bi ostala kaj dlje bi mu slej kot prej kaj rekla in potem bi se grdo gledali. Tega pa nočemo. ;) Ni vredno. Navsezadnje imamo omejen čas tu na Novi Zelandiji in nimamo cajta za slabo voljo in grdo gledanje. Gremo novim dogodivščinam naproti, spoznavat nove ljudi, odkrivat Novo Zelandijo naprej, nabirat nove izkušnje. Zato smo navsezadnje tudi tu. 

Ko sva jim povedale da gremo, so se vsi nasmejani in prijazni razgovorili o tem kako naju čaka toliko dela, da bomo prosile za proste dni. Da pride toliko ljudi gor, da bomo delali vsi po 12 ur. Dvomim. Ne verjamem jim. To so navsezadnje obljubili že na začetku, za obe, ne samo za mene. Pa se je izkazalo, da je Jerneja marsikdaj imela prosti dan, ko so za vse druge našli delo in jaz bi težko naredila več kot 30 ur na teden. Ne, ne. Tokrat nisem od volje za dajanje še ene priložnosti. Preprosto mi niso všeč. Danes vsi držijo šobe in nas ignorirajo, tudi to pove dosti o njihovi »odraslosti« (je pa tudi res, da smo se zelo na hitro odločile da gremo, ampak ne morejo rečt, da nas ta teden tako zelo rabijo, ko je cel en človek dol v kampu). 

Moj dragi Elvis. Ga bom prou malu pogrešala.

Če k vsemu prištejemo še skrajno nedružabno JayC, ki preživi večino dneva zaprta v sobi in Ambrozija, ki je že trikrat skoraj uspešno zakuril ta naš kontejner s toasterjem (je bilo toliko dima, da nisi videl na drugo stran skozi okno) in oba Američana, katerih imam po pravici povedano poln kufer še od lani. Sta se ga reveža ponoči tako napila, da ne vem kako bosta danes preživela v raftu. ;)

Danes smo šle z Aiden še na zadnjo ježo. Z njenim konjem Dodge – om in Elvis – om. Super je bilo, smo pregalopirale vse pašnike in šle s konji v reko. Aiden naju bo jutri tudi peljala v mesto. Julie nas jasno noče peljati. Januarja tudi ona odhaja. Preselila se bo v Taupo k fantu. Jo bom kar malo pogrešala. Ma sej zdej smo prijatli na facebooki, bomo še tam kšno rekli. :D

Že dva dni se trudimo pojest vso pokvarljivo hrano, ki bi jo bilo težko nosit s sabo in nasploh čim več hrane, da bo čim manj za nosit (ker smo zadnjo špežo naredile kar precej veliko). Ne, nič ne bomo puščale tu. Stran pa tudi ne bomo metali. Bomo vse pojeli, pa tudi če bomo pol vse skozlali. :D Ne, ne….jajca in zelenjavo bomo dale Tracy.

Se javimo ko prispemo v Bleinham. Južni otok – prihajamo!