EN KRATEK PREGLED DOGODKOV V SLIKI IN enmalu tudi V BESEDI

Zadnji dan v Mountain Valley-u smo spili kafje na ta novi mizi pred našim kontejnerjem, rekli dijo in šli.

V Napier sva prišli precej pozno, ker se je bilo potrebno ustaviti še pri Tracy doma, da smo tudi tam rekli dijo. Ampak Napier je res lep podnevi in ponoči. Sva kupili piškote in šli na plažo poslušat ocean in gledat novoletne (?!) lučke in barvno osvetljene vodnjake.

Naslednje jutro sva zgodaj vstali (naj vas ne zavede višina sonca na sliki, verjemite mi, je bilo zgodaj) in šli na avtobus, ki naju je pripeljal v Wellington, kjer sem se šla šetat po ogromnem muzeju, medtem ko je Jerneja srkala kavico v sosednjem McDonaldsu. Slikovnih dokazov ni.

Potem sva še naslednje jutro zgodaj vstali in šli na trajekt, ki naju je 3,5 ure vozil v Picton na južni otok.

Zelo obljuden severni otok (Wellington).

Smo si bli usojeni, ker je šel potem na isti avtobus, ma ni hudič izstopil v Bleinhamu. :)

Ah...milina! ;)

Nikjer nobenega.

Mi pa medtem čakamo na sončku, da nam dajo kaj za delat.

Aja, a ste že menjali uro v Sloveniji? 

Glih so pršli fantje z Amerike s pivo in z viskijem, mi pa bežimo proč. ;)

Ma ne, ne. Je prou da gremo. To Dougovo menjavanje volje je že fajn nadležno in če bi ostala kaj dlje bi mu slej kot prej kaj rekla in potem bi se grdo gledali. Tega pa nočemo. ;) Ni vredno. Navsezadnje imamo omejen čas tu na Novi Zelandiji in nimamo cajta za slabo voljo in grdo gledanje. Gremo novim dogodivščinam naproti, spoznavat nove ljudi, odkrivat Novo Zelandijo naprej, nabirat nove izkušnje. Zato smo navsezadnje tudi tu. 

Ko sva jim povedale da gremo, so se vsi nasmejani in prijazni razgovorili o tem kako naju čaka toliko dela, da bomo prosile za proste dni. Da pride toliko ljudi gor, da bomo delali vsi po 12 ur. Dvomim. Ne verjamem jim. To so navsezadnje obljubili že na začetku, za obe, ne samo za mene. Pa se je izkazalo, da je Jerneja marsikdaj imela prosti dan, ko so za vse druge našli delo in jaz bi težko naredila več kot 30 ur na teden. Ne, ne. Tokrat nisem od volje za dajanje še ene priložnosti. Preprosto mi niso všeč. Danes vsi držijo šobe in nas ignorirajo, tudi to pove dosti o njihovi »odraslosti« (je pa tudi res, da smo se zelo na hitro odločile da gremo, ampak ne morejo rečt, da nas ta teden tako zelo rabijo, ko je cel en človek dol v kampu). 

Moj dragi Elvis. Ga bom prou malu pogrešala.

Če k vsemu prištejemo še skrajno nedružabno JayC, ki preživi večino dneva zaprta v sobi in Ambrozija, ki je že trikrat skoraj uspešno zakuril ta naš kontejner s toasterjem (je bilo toliko dima, da nisi videl na drugo stran skozi okno) in oba Američana, katerih imam po pravici povedano poln kufer še od lani. Sta se ga reveža ponoči tako napila, da ne vem kako bosta danes preživela v raftu. ;)

Danes smo šle z Aiden še na zadnjo ježo. Z njenim konjem Dodge – om in Elvis – om. Super je bilo, smo pregalopirale vse pašnike in šle s konji v reko. Aiden naju bo jutri tudi peljala v mesto. Julie nas jasno noče peljati. Januarja tudi ona odhaja. Preselila se bo v Taupo k fantu. Jo bom kar malo pogrešala. Ma sej zdej smo prijatli na facebooki, bomo še tam kšno rekli. :D

Že dva dni se trudimo pojest vso pokvarljivo hrano, ki bi jo bilo težko nosit s sabo in nasploh čim več hrane, da bo čim manj za nosit (ker smo zadnjo špežo naredile kar precej veliko). Ne, nič ne bomo puščale tu. Stran pa tudi ne bomo metali. Bomo vse pojeli, pa tudi če bomo pol vse skozlali. :D Ne, ne….jajca in zelenjavo bomo dale Tracy.

Se javimo ko prispemo v Bleinham. Južni otok – prihajamo!

Sedim na terasi pred našim kontejnerjem, na sončku, v tišini, s čudovitim, čistim razgledom okrog in okrog. Ja, definitivno bi se dalo tako živet. Mogoče si bom umislila hišo nekje v Snežniških gozdovih. Res je, ne bi imela reke, bi pa imela mir in tišino, pa tudi razgled in medvede namesto krav in lovskim čuvajem bi kuhala kafje in pekla piškote. ;)

Vedno bolj razmišljam tudi o tem, da bi si podobno zadevo s konji organizirala tudi doma. Zakaj pa ne? Vse kar potrebujem je 10, mogoče 15 sigurnih konjev in opremo. Izlete imamo v Knežaku mnogo lepše kot tu. Ok, res nimamo rek in jezer (ampak nikoli ne veš, kdaj si reka Pivka spet premisli), imamo pa grad Kalc, Milanjo, Mašun, čudovit razgled s Šilentabra, prizorišče snemanja Nikogaršnje zemlje in še in še. Res je tudi, da imamo godrnjave kmete, ki jim moja ideja gotovo ne bi bila všeč, ampak bi se probali usest (sez kozarcem beuga) in pomenit. Bila bi fajn gostitelj in bi pekla muffine in skuhala bi kavo. Imeli bi tudi večdnevne ture. Mogoče do Cerkniškega jezera in Sviščakov. Bila bi poceni (vsaj na začetku J) in naredila bi si fajn reklamo, da bi privabila čim več tujcev. Imela bi tudi tri male ponije, da bi najmlajše vozila na kratke ježe. To bi zmogla tudi moja sestra, ki trenutno potrebuje »študentsko delo«. Seno bi mi pokosil tato in naša mati je navsezadnje lokalna turistična vodička in bi mi tako bila v veliko pomoč, da ne govorim o mojem stricu kuharju... ;) Mogoče bi se lahko tudi izučila za kovača (hmmm, moram kovača Davida vprašat, če me vzame za vajenko), da bi znala vsaj osnovne stvari narediti sama (saj sem navsezadnje kovačica). Ja, če se vsi načrti z mikrobiologijo ne izidejo, bo ta gotovo med prvimi za iniciacijo.

Medtem na vzhodu Severnega otoka nič novega. Prišla je mularija iz šole Henry hill. Dva dni smo jih s konji vozili na 40 minutne ture. Oni so sedeli na konjih, mi smo pešačili z njimi. Vsak dan, 2x na dan. Pred ježo smo jim pokazali kako se očisti in osedla konja in morali so rešiti kratek test. Tisti, ki je test rešil najboljše, si je lahko izbral konja. Ostalim smo konje izbrale me tri. Bili so simpatični. Fantek po imenu Legend (legenda) me je vprašal če sem iz Afrike in punčka, pol Maorka, me je najprej vprašala če sem res iz Evrope in mi potem zagotovila, da me je že enkrat prej videla.

V ozadju sneg na hribih.

En dan sem delala z Dion-om. Dion je možakar, ki živi na posestvu od Mountain Valleya. Ima tri otroke, ki vsak dan laufajo bosi po makadamu in sploh ne zgleda, da jih to dosti moti. Možakar ima zelo glasen smeh in polna usta gnilih, rumenih zob, kar vse skupaj naredi še bolj smešno. Skupaj z Ambrozijem (našim novim cimrom -  tipičen primer maminega sinka), smo postavljali šotor pred restavracijo in se pri tem zelo zabavali.

Jerneja in Tracy sta medtem pekli Pavlovo. (Recept: Zmešaš 15 kil cukra z desetimi beljaki. Vržeš v pekač in pečeš. Ko je spečeno namažeš s petimi kilami smetane in posuješ z barvnimi mrvicami. Dobiš lahek obrok po katerem ti ni niti najmanj slabo. ;))

Tracy nas je peljala v mesto po nakupih. Na poti smo se ustavile pri eni njenih hčera na kavi, kjer se nam je pridružila tudi Aiden. Tudi ta hčer je enako zgovorna kot Tracy in z Jernejo sva sedaj na tekočem z vsemi vaškimi trači.

Vsako jutro je treba konje prignat dol s pašnikov. Ko so bili tu mulci, je bilo to treba počet ob 7 zjutraj. To jutro je bilo zelo mrzlo (sigurno par stopinj pod minusom).

Spoznala sem Carlino sestro Tasho, njena dva psa, Carlinega moža Leightona in hčerko Delta Rose. Predstavila mi je tudi njena stara starša, ki sta pred 65 – imi leti kupila to posestvo in začela postavljati McVicar farmo, ki jo sedaj vodijo tri sestre (njihove vnukinje).

Carla in Tasha

Dobili smo tudi prvo plačo. Davkarija si je tudi tu kar fajn postregla (še vedno manj kot v Kaliforniji), ampak je ok (520 $NZ za 45 ur dela). Sicer pa se odpira možnost obiranja češenj v prihodnje. Zna bit, da bova odpeketali iz tega raja. Stay tuned.

Jaz in Elvis ;)

Ajaaa in kobila se je končno ožrebila. Se je pršu Doug že ob 7 zjutraj pohvalit, da je imel on prav, ko je pred dvema tednoma rekel, da se bo zdej, zdej ožrebila. Idiot.

LABOUR VIKEND

Danes je zadnji dan njihovega praznika dela. Baje imamo ful gužvo in ful dela. Me res zanima kakšna je njihova definicija gužve, ker res ne morem rečt, da je kaj več kot 20 – 30 ljudi tu gor. V soboto sva z Aiden peljali dva angleža na uro in pol dolgo turo. In potem sem peljala punčko na pony ride. In to je bilo v tem zelo napornem in delovnem vikendu vse. Včeraj ni bilo nobene ture in sva pol dneva porabili za čiščenje vodnjakov in potem sva šli sprobat nove konje. Danes je sonce in jaz sem fraj že od jutra. Vsa ti navidezni gostje verjetno niso zainteresirani za ture s konji v lepem vremenu.

Sem pa včeraj imela priložnost Aiden malo povprašat, kako se njej zdijo zadeve tu gor. Ker je pač več kot očitno, da naju z Jernejo nimajo za del ekipe in da se do rafterjev obnašajo precej bolj prijazno (zdaj sta tu dva nova cimra - oba rafterja in me prav zanima, kakšen odnos bodo imeli do njiju). Da ne govorim o dejstvu, da še sedaj nisva dobili delovnih majčk in jopičev in ne da si želim hoditi na jutranje sestanke, ma je pa mal neprijetno sedet zunaj, ta čas ko se oni pogovarjajo notri na toplem v recepciji. In internet morava tudi uporabljat zunaj, medtem ko ga JayC komot uporablja notri. Pa da smo si na jasnem. Se ne pritožujem, delo z Carlo in Aiden je zelo fajn, sta obe zelo fajn punci. Samo dvojna merila so zelo očitna in zato delim svoja opazovanja z vami, da slišim tudi vaše mnenje. 

Še posebej je nadležen Doug-ov odnos do naju. Enkrat je dobre volje, drugič je slabe volje in cel čas govori vice, ki so njemu zelo smešni, a mene do zdaj ni še niti en nasmejal. In tip dejansko misli, da ve vse. Pojma nima od konjev. Je pred tednom in pol pritekel k meni cel paničen, naj grem hitro k kobili, ker se bo ožrebila. Kobila je še danes v enem kosu. In po mojem (nestrokovnem) mnenju, bo v enem kosu vsaj še kakšen dober teden, če ne še kaj več. In nikoli ne upočasni njegovega đipa, ko gre mimo konjev in je nasploh vedno zelo glasen okoli njih. Pravi, da bi mogli konji bit navajeni na vsa ta hrup. Mogoče mu bo le en dan eden izmed  konjev pustil odtis kopit na haubi in bo mogoče potem spremenil svoje mnenje. In zadnjič se je revež matral z rikvercanjem – eno uro je poskušal prikolico postavit pravokotno na drugo prikolico. Po eni uri je odpel prikolico in jezen odpeljal proč. Za neuspešno rikvercanje je bila kriva Julie, ker mu je dala napačne napotke.

No, se mi je pa Aiden potem fajn izpovedala, da noben ne mara Douga. Da se je v teh treh letih od kar so tu gori skregal že z vsemi okoliškimi kmeti. Da poskuša biti vedno pameten okoli njihove živine in da nima pojma o kmetovanju, da je nadležen in da je on vzrok, da konec decembra odhaja Carla in da bo zaradi njega zelo kmalu šla tudi Aiden (in najverjetneje tudi Tracy). Razlog, da se do mene tako obnaša je ta, da so mu konji več kot očitno odveč (po njegovem mnenju ni potrebno toliko dela z njimi). In posledično vsi, ki delajo s konji. In definitivno nisem prva, ki sem opazila vse zgoraj našteto. Če si je v treh letih nabral toliko negativnih točk pri sosedih, ne vem če ga čaka ravno svetla prihodnost tu gor. O njihovih organizacijskih sposobnostih pa sem že govorila. Čisto preveč je neizkoriščenih zadev tu gori...

Ampak mi se ne damo. Pridno nabiramo ure. Jutri pride kovač, v torek pride ena skupina mulcu in ostanejo gor do četrtka. Dva dni imajo na urniku tudi jahanje. V četrtek bi mogla prit plača pa da vidimo, če se res splača prenašat Dougovo slabo voljo še naprej. Fajn bi bilo, da bi tu gor ostale vsaj še do naslednje plače. Bomo videli kako se bo njihov odnos do naju izboljšal/poslabšal. Vsekakor si puščamo odprte možnosti in pridno pošiljamo prošnje za delo na druge lokacije. Če najdemo kaj boljšega gremo, če ne lahko še vedno zavrnemo vsako ponudbo. Stay tuned. ;)

OLD FIRE LOOKOUT

Pa še obljubljene slikce. Bilo je precej oblačno in razgled ni bil tako čist kot dan prej. Na vrhu je pihalo in Elvis je bil cel živčen zaradi tega in ni hotel stat pri miru (in ko sem prišla nazaj so mi povedali da je bil potres, mogoče je tudi to pripomoglo k njegovi nemirnosti). Ma nejki sm pa le poslikala:

Tu so bile zadnjič srnice. Danes jih ni bilo. :(

Razgled na reko Mohaka in restavracijo in koče,...

Ena izmed posek.

Globoko spodaj je reka Mohaka.

Jerneja je medtem pridno vrtnarila.

Mavrica je tu gor zelo pogost pojav. Vreme je tipično oceansko (al ne vem kako se mu pravilno meteorološko reče). Je sonce, pride oblak, pada dež, pa je spet sonce, pa vmes še malo pada, pa oblak že gre, pa še malo pada, pa je sonce, pa spet dež,... No včeraj pa je bil napovedan sneg in danes zjutraj je slana in stopnice pred hišo so bile ob 6.30 zjutraj zamrznjene, da sem kar malo poletela, ko sem si šla v kuhinjo kuhat kafje. A ne bi moglo bit tle dol poletje??!!

PRVI MESEC...

…je šel hitro mimo. Dale smo skozi pol severnega otoka. Najino opravljeno pot lahko vidite na zemljevidu. Trenutno se nahajamo v zeleni zvezdici. Pri reki Mohaka. Rdeče zvezde označujejo Auckland, Hamilton, Hobiton, Taupo, Ohakune in Napier. Kraji v katerih smo se ustavile do sedaj.

Pa da vas updejtam kaj se je novega zgodilo tu gori: za tri dni sta prišla Lyn in Melv, ki tukaj v naši kočici živita občasno, ko je njuna živina tu gor. Pripeljala sta tudi svoje tri pse. Ja, je bila kar gužva te tri dni. Žigosala sta teleta in prignala cel trop ovc, da nam zdaj blejejo direkt pod oknom. Juhej. Poskušali so tudi ponovno pridružit Christmas diner tropu, od katerega je bil ločen ob rojstvu, ko sta njegova mama in brat dvojček poginila in sta ga Doug in Julie posvojila, ma je do sedaj že trikrat uspešno pobegnil. Ga bodo mende težko prepričali, da je dejansko ovca.

V soboto smo vse tri (Carla, Aiden in jaz) peljale sedem kokuši na uro in pol dolgo ježo po dežju (in vetru in mrazu). So imele dekliščino. Smo nekako upale, da bodo toliko razumne in rekle da v takem nalivu nočejo it. Ma očitno so si res mogle želet (da ne omenjam Mud obstacle contesta, ki so ga imele po jahanju – ena od ovir je bila spust po zajli nad eno ogromno močvaro, v katero niti približno nebi tela priletet – definitivno stvar, ki bi si jo človek želel delat na dekliščini (in to trezen!) - NOT). Skratka, smo prišli nazaj mokri kot cucki. In to je bila moja prva uradna ježa z gosti. Če se po jutru dan pozna…

Drugače pa, kar se dela tiče, opažam, da nobenga dosti ne briga kaj jaz delam tu gor. Včeraj se je že ta tretjič zgodilo, da Carle zjutraj sploh ni bilo. In sem delala, kar se mi je pač zdelo da bi mogla naredit. Sem pa ravno danes ugotavljala, da bi lahko komot sedela 8 ur v sobi z opremo in delala NIČ in si na koncu napisala 8 ur na list z oddelanimi urami in sploh nobeden nebi opazil, da nisem nič naredila. Ker me v vseh dneh od kar sem tu še nobeden ni nikoli prišel pogledat. Niti preverit če je delo opravljeno. Sedaj vem, zakaj so me prvi dan vsi postrani gledali, ko sem vsa sedla očistila v 6 urah. Ker so pričakovali, da bom to delala cel teden. Ok, ni problema, od sedaj naprej bom eno uzdo čistila 4 ure. Sam da bo čez en teden plača nakazana na moj Kiwi račun. In opažam, da sploh nisem edina. Sem zadnjič 3 ure gledala JayC, kako poskuša pokositi 20 kvadratnih metrov… Me prav zanima, če bo to šlo tako naprej tudi ko se sezona začne. Ja, organizacija dela je definitivno ena od šibkih točk. Ma če njim tako paše, je meni tudi ok. Smešni so mi.

Je pa v ponedeljek spet prišla Aiden (in ne Aly…čeprav jaz še zmirej slišim L v njenem imenu, ko ga drugi izgovorijo) in sva šle končno na 4 – urno turo s konji. Tokrat sem izbrala 8-letnega konja Elvisa, ki mi je bil mnogo bolj všeč od Sama in bom verjetno kar ostala z njim.Tura je mnogo lepša kot 1 – urna in 2 – urna . Pot gre skozi pašnik z srnadjo in če si dovolj tiho, jih srečuješ vso pot. Tako smo srečale dva velika tropa, ki sta se pognala mimo naju. In na vrhu sta naju pričakala dva ogromna jelena. Prav tako se na vrhu odpre lep razgled na celotno dolino. Na reko, na pašnike, na restavracijo, na koče,… (in zraven je postavljena lovska preža, je rekla Aiden da so ta mladi srnjački zelo YUMMIE, mogoče bom šla tu na Novi Zelandiji med lovce). In ja, seveda sem pozabila vzet fotoaparat s sabo, tako da boste mogli na slike počakat do prihodnjič. Mogoče jih bom uspela poslikat že jutri. Glede na to, da lahko konje vzamem kadarkoli in da nobenega ne briga dosti kam grem, bom verjetno jutri vzela Elvisa in šla sama gor.

Je bil pa cel žur, ko me je Aiden učila vozit štirikolesnik in mi dovolila vozit đipa z volanom na DESNI STRANI, ko smo mulčale pašnik…wiiiiiiiiiiiii J 

Tretji delovni dan...

...medtem ko Jerneja in vsi ostali opravljajo svoje delo v dolini, pospravljajo in pripravljajo vse za sezono, ostanem tu gori večino časa čisto sama samcata s konji. Moja šefica Carla (ki se izgovori brez R-ja) je namreč solastnica veliiiikee McVicar farme, ki leži še višje od nas in vse okoli nas in še kar en lep kos pod nami in punca je leteča med »našimi« konji, njihovimi kravami in ta teden, ko so tu spomladanske počitnice tudi polno zaposlena s svojima dvema (7 in 5 letnima) otrokoma (jast sm pa misnla da je mlajša od mene, ku sm jo prvič vidla). Zjutraj mi samo da navodila, kaj je potrebno narediti in me pusti samo cel dan. Razen, če ne pride (nešto kao) Aly. Hčerka od Tracy (Jernejine šefice), ki je podedovala dar govora po njej. Punca govori zelo hitro, da jo pol ne zastopim. Ona je ta tretja wranglerka. Spoznala sem jo v torek, ko me je peljala prvič s konji na teren. In mogle smo iti 3x mimo mladih delavcev, ki so postavljali ograjo na pašniku. Dokler ji ni tisti ta lušni pomahal. In potem se je smejala celo pot nazaj. (Oh ja…ku smo bli mi stari 19 lejt). Danes je na srečo ni bilo. So se ušesa malo spočila. Ma se bom tudi jast udelala na to novozelandsko angleščino. In potem bo tudi z njo lažje rečt kako o kakem novozelandskem mladeniču. ;)

Tokrat kaže da bom imela svojega lastnega konja. Najverjetneje bo to Sam (in ja, ne boste verjeli, imamo tudi Frodota). Je 21 letni konjič, ki verjame, da je še vedno mladenič. Ima zelo tečen kas, če sploh uspe kaj zakasat. Največkrat udari v galop direkt iz hoje. Zato ga za goste ne uporabljajo, ker rad teče in to zelo hitro. Alyinega konja pusti za seboj za vsaj tri dolžine. Zato je tudi na prodaj (dokler se jaz ne odločim ali bo moj konj ali ne). Prejšnji lastniki so ga morali precej gnat. Se mi revež malo smili (kdove koliko lastnikov je že zamenjal in vsak ga je drugače učil). Sploh ne zna lepo mirno hoditi celo pot in če ga držiš nazaj postane živčen, ker ne more tečt. Danes sem šla z njim sama na teren in mu nism pustila tečt. Je prišel nazaj ves penast.

Tu gori je drugače vse mirno. Edini hrup povzročajo gozdarji, ki podirajo drevesa (tudi tu delajo zelo veliko poseko) in vsako toliko slišiš "pok" iz gozda - lovci na divje prašiče. Ja, tukaj si kmet, al lovec, al gozdar. 

Ponoči je bilo mraz samo prva dva dni, ko je deževalo. Sedaj je veliko boljše. In kaminček v dnevni sobi se je izkazal za zelo uporabno zadevo. Sam kaj ko naše sobe ne segreje.

In zvezde ponoči in slana in meglice zjutraj….waaaw.                      

JayC se drži bolj zase in mi ne deluje glih najbolj srečen človek tukaj gori. Mogoče zato ker se sezona raftanja še ni začela in mora zato kositi travo. In popravljat razne reči in pospravljat.

Mogoče bi bilo pametno imeti avto, ampak po drugi strani, jamljem to da ga nimamo kot nekakšno šparanje. Tako ne trošimo za kavice in muffine v mestu. Niti za bencin. Da ne govorim o drugih stroških. Danes naju je v mesto pripeljal Doug. Ista štorja kot na Drakesbadu. Tam smo čakali Eda, tu bomo čakali Douga. ;)

Naši poniji.

Jack (rjav), Boo (ta mali bel) in Christmas dinner 

del konjičev

 Sam je edini z oglavko. Ker ga edino tako najdem med vsemi ostalimi. ;)

Tu gor živijo Carlini starši

MOUNTAIN VALLEY

Samo na kratko o prvih vtisih.  Ko to pišem, sva tu gor šele dobrih 5 ur (objavila bom zjutraj okrog 7-8 ure – internet lahko uporabljamo le med polnočjo in drugo uro popoldne (neki v zvezi z nekimi sateliti – se ne zastopem jast u tu, črt razloži!)).

Zgleda, da visi nad mano nek »urok«, da delo v tujini preživljam v krajih, ki so vsaj 40 minut vožnje oddaljeni od civilizacije (ma ta bot imamo vsaj elektriko) in na res neverjetno lepih lokacijah. Tokrat niti voznik avtobusa ni vedel kam gremo. Očitno se na avtobusni postaji z imenom Mountain valley avtobus ustavi le enkrat na pol leta.

razgled za hišo

Na postaji naju je pričakala Julie – naša šefica. In sledilo je še dobrih 5 minut vožnje po makadamu. Še bolj navzgor, do visoke planote, pod katero se zvija široka reka. Dejansko smo na robu. Okrog nas je s treh strani globok prepad, ki se strmo spusti do reke, ki naredi polkrog okrog našega novega doma. Restavracija in gosti so globoko pod nami, na obronku reke (tu gori vladata popolna tišina in mir). Peš so zagotovo vsaj 30 minut proč, če ne več (sva se odpravili na sprehod, pa sva si premislili, ko sva prišli do roba in ugotovili kako nizko pod nami so). Julie in njen mož Doug (ter hčerka Gemma) živijo na koncu poti. Naša hiška, ki si jo zaenkrat deliva z američanko Jay-C (nism čistu prepričana, ma je tisti C zelu poudarla in mislem, da je tu tu) je na robu pašnika, 100 m proč od njihove hiše. 10 m za hišo imamo lep razgled na dolino in reko. 10 m na drugo stran hiše imamo pujse, ki jih moramo futrat z našimi ostanki. Na ogromnih pašnikih okrog in okrog se pasejo krave in konji – slednjih je približno 20 in jih bom začela spoznavati jutri, če bo vreme v redu. Napoved je namreč slaba. Zgleda, da bo cel dan deževalo. Kot vedno, je tudi tokrat prisoten strah pred prvim dnevom v službi. A se tega sploh kdaj znebiš?

Na desni strani imamo kuhinjo in kopalnico, na levi strani je naša soba.

Toliko zaenkrat. 

Še zadnji dnevi v OHAKUNE

Priznam, obožujem to deževno vreme v teh dneh. Končno lahko berem, brez občutka krivde, da bi se mogla učit ali počet karkoli drugega. In gledam Grey's anatomy z Jernejo (je že pri koncu druge sezone) in se namakam v đakuziju in jem sladoled. Ne, do 8.10. ne bom delala NIČ drugega. Sem na dopustu. In to se na ta pravem dopustu dela - NIČ!

Tiste 3 urce pač oddelamo. Ni hudga. Imam občutek, da jim že malo zmanjkuje dela za nas.

bližnja okolica

downtown ;)

Ja, priznamo. Smo rešle 1 liter sladoleda.

Še jutri. V soboto popoldne pa gremo naprej. 8 ur do Napierja, kjer prespimo in potem drugi dan še 45 minut do Mountain Valley. Šefica Julie nas že komaj čaka videt. ;)

Muhasto vreme v OHAKUNE

En cajt dežuje, pa je spet sonček, pa je toča, samo še sneg čakamo. Napoved v prihodnje je lepša in lahko bova šli hribolazit (ali rajši gorolazit). Ampak tudi poležavanje v skupnih prostorih in gledanje filmov ob zakurjenem kaminu je čisto ok način preživljanja prostega časa tu gori. In sploh še nisva uspeli sprobat mini spa - bazena zunaj na vrtu…

Včeraj sva generalno spucali sobe. Danes sva spucali tam, cirka 500 parov pancerjev in bootsov ter z dobrim delom zelo osrečili šefico. V zahvalo nama je dala ekstra megabajtov interneta. Kot kaže boste le lahko gledali tudi slikce ;)

OHAKUNE

Včerajšnje jutro sva začeli z zajtrkom v hostlu. Do desete ure sva ga morali zapustiti. Ker sva morali do 14.00 čakati na avtobus, sva se najprej odpravili v McDonalds na kavo in nato v park poleg jezera. Bilo je lepo sončno jutro. V daljavi sva opazovali zasnežene vrhove, ki so skupaj z jezerom ponujali spektakularnen razgled.

Ob 14.15 uri sva se vkrcali na avtobus proti Turangi, kjer naj bi presedli na avtobus, ki naju bo odpeljal proti Ohakuni. Na veliko presenečenje naju je v Turangi čakal mali kombi, v katerega so se poleg naju vkrcali še štirje fantje – s SMUČKAMI! V tistem trenutku sem začela razmišljati o tem, ali so bile tiste zasnežene gore res tako zelo oddaljene od nas, ko sva jih zjutraj občudovali. In smo šli. Vedno višje. Na obzorju so se pojavile nove zasnežene gore in vulkani. Peljali smo se skozi vedno manj naseljene vasice, dokler tudi teh ni bilo več in je bil pred nami samo še gozd ali poseka. In smo prišli v Whakapapa ski area (1119 m), kjer so izstopili vsi štirje fantje. Mi smo se potem peljali še 30 minut.

Danes sedim v smučarskem središču (s sicer kar nizko nadmorsko višino – 620 m). Z Jernejo sva edini obiskovalki te vasice brez smučk. Vasica je polna smučarskih hotelov/motelov, malih koč in vseh ostalih stavb, ki spadajo v tipično smučarsko središče. Skratka, se počutim kot da smo na smučanju v Franciji. Supermarket je samo 25 minut hoje proč. Pri sosedovih izposojajo smučarsko opremo in oblačila. Me vedno bolj mika, da bi šla sprobat novozelandski sneg. Smučišče je le 30 minut proč od Station lodge, kjer sva dobili lušno štiriposteljno sobo. Pod oknom taborita dve debeli kokoši. Zjutraj naju je zbudil dež/toča in nizka temperatura – it feels like Christmass. Ob 10h zjutraj sva začeli z delom. Pucanje sob – ne vem če sva delali vsega skupaj 2 uri. Šefica je faca. Mislim da bo to super 7 dni.

Aja, pripada nam samo 50 MB interneta na dan. Do nadaljnjega torej nič slik.