BLENHEIM

Prvi teden v tem res lepem mestecu je mimo. Je urihtano, kot se šika (verjetno k temu pripomorejo tudi vsi bogataši, katerih ogromne hiše se raztezajo na velikih posestih na obrobju mesta). Okrog mesta je speljana sprehajalna pot in urejene imajo pohodniške poti na bližnje hribe (ali bolje rečeno griče). Tudi sonček je začel sodelovati z nami (kar je zelo lepo razvidno tudi iz mojih opeklin po hrbtu – ja mama, vem, se ni glih za hvalit, ma me je mimogrede opeklu). Center mesta je poln malih trgovinic, ki so večinoma že polne božičnih stvari in  tudi zaradi tega se je fajn sprehajat med njihovimi policami. Dolgčas mi ni. Če se ni ne ljubi šetat, si čas krajšam z George R. R Martinom (Krapež, a si že končal s prvo knjigo???). In s kuhanjem. Delanje krompirjevih njokov je idealna zaposlitev za dobro uro. Če ne z delanjem in pacanjem njokov, pa s pucanjem vseh loncev, ki jih pri tem umažem. :D In en dan smo z Jernejo in danko Christino udarle na en kratek popoldanski hike na enega od gričev. 

Včasih me začne malo preganjat slaba vest, ker še zdaj nisva začeli z delom. Še posebej ko opazim koliko čakajočih nas je tu v hostlu. Ker navsezadnje bi ta čas lahko porabila za odkrivanje novih kotičkov južnega otoka. Ampak tudi to je del potovanja.

Priznam, da si v takih primerih večkrat prikličem v misli Črtova »navodila za življenje« in se vprašam: Kaj bi Črt naredil v takem primeru? Nič. Črt bi bil flegma in se ne bi sekiral in se najverjetneje niti približno nebi ubadal s podobnimi vprašanji, predvsem pa bi izkoristil vsako minuto tega brezdelja. Če zmore on, zmorem tudi jaz. Pač, čakam na službo, berem knjigo, se šetam po mestu, pijem jagodni šejk iz McDonaldsa in nič mi ne manjka. Kdo je pa rekel da bomo cel cajt samo delali (tudi če bi lahko malo stisnili zobe in ostali v Mountain Valleyu še kakšen teden). 

No, smo pa vseeno dobili tudi en kratek šihtek – 12 urna nočna izmena v vinarni. Začeli smo ob 6 zvečer in smo: postavljali flajše na tekoči trak, sestavljali škatle, stavli flajše iz tekočega traka, limali nalepke…do 6 ure zjutraj. Čas je kar precej hitro minil. Malezijka Rinka in Danka Christina so bile kar zgovorna družba. Pa tudi šefi niso bili ravno redkobesedni (in so oddajali sumljiv vonj po vinu). V 12 urah je šlo gotovo ene 1000 flajš beuca skozi moje roke. Bi se reklu, vino teče v potokih (mi pa smo podpisali, da ne bomo pili na delovnem mestu – ironija). Ma smo si pa vsaj odplačali najemnino za en teden. In zdaj lahko mirne vesti tu ostanemo še en teden.

Jaz res upam, da se bo ta teden začelo kakšno dolgotrajno delo. Ta sonček bi lahko malo prebudil vse te okoliške sadjarje in vinogradnike, da nam dajo kaj za delat. Stay tuned! ;)

EN KRATEK PREGLED DOGODKOV V SLIKI IN enmalu tudi V BESEDI

Zadnji dan v Mountain Valley-u smo spili kafje na ta novi mizi pred našim kontejnerjem, rekli dijo in šli.

V Napier sva prišli precej pozno, ker se je bilo potrebno ustaviti še pri Tracy doma, da smo tudi tam rekli dijo. Ampak Napier je res lep podnevi in ponoči. Sva kupili piškote in šli na plažo poslušat ocean in gledat novoletne (?!) lučke in barvno osvetljene vodnjake.

Naslednje jutro sva zgodaj vstali (naj vas ne zavede višina sonca na sliki, verjemite mi, je bilo zgodaj) in šli na avtobus, ki naju je pripeljal v Wellington, kjer sem se šla šetat po ogromnem muzeju, medtem ko je Jerneja srkala kavico v sosednjem McDonaldsu. Slikovnih dokazov ni.

Potem sva še naslednje jutro zgodaj vstali in šli na trajekt, ki naju je 3,5 ure vozil v Picton na južni otok.

Zelo obljuden severni otok (Wellington).

Smo si bli usojeni, ker je šel potem na isti avtobus, ma ni hudič izstopil v Bleinhamu. :)

Ah...milina! ;)

Nikjer nobenega.

Mi pa medtem čakamo na sončku, da nam dajo kaj za delat.

Aja, a ste že menjali uro v Sloveniji? 

Glih so pršli fantje z Amerike s pivo in z viskijem, mi pa bežimo proč. ;)

Ma ne, ne. Je prou da gremo. To Dougovo menjavanje volje je že fajn nadležno in če bi ostala kaj dlje bi mu slej kot prej kaj rekla in potem bi se grdo gledali. Tega pa nočemo. ;) Ni vredno. Navsezadnje imamo omejen čas tu na Novi Zelandiji in nimamo cajta za slabo voljo in grdo gledanje. Gremo novim dogodivščinam naproti, spoznavat nove ljudi, odkrivat Novo Zelandijo naprej, nabirat nove izkušnje. Zato smo navsezadnje tudi tu. 

Ko sva jim povedale da gremo, so se vsi nasmejani in prijazni razgovorili o tem kako naju čaka toliko dela, da bomo prosile za proste dni. Da pride toliko ljudi gor, da bomo delali vsi po 12 ur. Dvomim. Ne verjamem jim. To so navsezadnje obljubili že na začetku, za obe, ne samo za mene. Pa se je izkazalo, da je Jerneja marsikdaj imela prosti dan, ko so za vse druge našli delo in jaz bi težko naredila več kot 30 ur na teden. Ne, ne. Tokrat nisem od volje za dajanje še ene priložnosti. Preprosto mi niso všeč. Danes vsi držijo šobe in nas ignorirajo, tudi to pove dosti o njihovi »odraslosti« (je pa tudi res, da smo se zelo na hitro odločile da gremo, ampak ne morejo rečt, da nas ta teden tako zelo rabijo, ko je cel en človek dol v kampu). 

Moj dragi Elvis. Ga bom prou malu pogrešala.

Če k vsemu prištejemo še skrajno nedružabno JayC, ki preživi večino dneva zaprta v sobi in Ambrozija, ki je že trikrat skoraj uspešno zakuril ta naš kontejner s toasterjem (je bilo toliko dima, da nisi videl na drugo stran skozi okno) in oba Američana, katerih imam po pravici povedano poln kufer še od lani. Sta se ga reveža ponoči tako napila, da ne vem kako bosta danes preživela v raftu. ;)

Danes smo šle z Aiden še na zadnjo ježo. Z njenim konjem Dodge – om in Elvis – om. Super je bilo, smo pregalopirale vse pašnike in šle s konji v reko. Aiden naju bo jutri tudi peljala v mesto. Julie nas jasno noče peljati. Januarja tudi ona odhaja. Preselila se bo v Taupo k fantu. Jo bom kar malo pogrešala. Ma sej zdej smo prijatli na facebooki, bomo še tam kšno rekli. :D

Že dva dni se trudimo pojest vso pokvarljivo hrano, ki bi jo bilo težko nosit s sabo in nasploh čim več hrane, da bo čim manj za nosit (ker smo zadnjo špežo naredile kar precej veliko). Ne, nič ne bomo puščale tu. Stran pa tudi ne bomo metali. Bomo vse pojeli, pa tudi če bomo pol vse skozlali. :D Ne, ne….jajca in zelenjavo bomo dale Tracy.

Se javimo ko prispemo v Bleinham. Južni otok – prihajamo!

Sedim na terasi pred našim kontejnerjem, na sončku, v tišini, s čudovitim, čistim razgledom okrog in okrog. Ja, definitivno bi se dalo tako živet. Mogoče si bom umislila hišo nekje v Snežniških gozdovih. Res je, ne bi imela reke, bi pa imela mir in tišino, pa tudi razgled in medvede namesto krav in lovskim čuvajem bi kuhala kafje in pekla piškote. ;)

Vedno bolj razmišljam tudi o tem, da bi si podobno zadevo s konji organizirala tudi doma. Zakaj pa ne? Vse kar potrebujem je 10, mogoče 15 sigurnih konjev in opremo. Izlete imamo v Knežaku mnogo lepše kot tu. Ok, res nimamo rek in jezer (ampak nikoli ne veš, kdaj si reka Pivka spet premisli), imamo pa grad Kalc, Milanjo, Mašun, čudovit razgled s Šilentabra, prizorišče snemanja Nikogaršnje zemlje in še in še. Res je tudi, da imamo godrnjave kmete, ki jim moja ideja gotovo ne bi bila všeč, ampak bi se probali usest (sez kozarcem beuga) in pomenit. Bila bi fajn gostitelj in bi pekla muffine in skuhala bi kavo. Imeli bi tudi večdnevne ture. Mogoče do Cerkniškega jezera in Sviščakov. Bila bi poceni (vsaj na začetku J) in naredila bi si fajn reklamo, da bi privabila čim več tujcev. Imela bi tudi tri male ponije, da bi najmlajše vozila na kratke ježe. To bi zmogla tudi moja sestra, ki trenutno potrebuje »študentsko delo«. Seno bi mi pokosil tato in naša mati je navsezadnje lokalna turistična vodička in bi mi tako bila v veliko pomoč, da ne govorim o mojem stricu kuharju... ;) Mogoče bi se lahko tudi izučila za kovača (hmmm, moram kovača Davida vprašat, če me vzame za vajenko), da bi znala vsaj osnovne stvari narediti sama (saj sem navsezadnje kovačica). Ja, če se vsi načrti z mikrobiologijo ne izidejo, bo ta gotovo med prvimi za iniciacijo.

Medtem na vzhodu Severnega otoka nič novega. Prišla je mularija iz šole Henry hill. Dva dni smo jih s konji vozili na 40 minutne ture. Oni so sedeli na konjih, mi smo pešačili z njimi. Vsak dan, 2x na dan. Pred ježo smo jim pokazali kako se očisti in osedla konja in morali so rešiti kratek test. Tisti, ki je test rešil najboljše, si je lahko izbral konja. Ostalim smo konje izbrale me tri. Bili so simpatični. Fantek po imenu Legend (legenda) me je vprašal če sem iz Afrike in punčka, pol Maorka, me je najprej vprašala če sem res iz Evrope in mi potem zagotovila, da me je že enkrat prej videla.

V ozadju sneg na hribih.

En dan sem delala z Dion-om. Dion je možakar, ki živi na posestvu od Mountain Valleya. Ima tri otroke, ki vsak dan laufajo bosi po makadamu in sploh ne zgleda, da jih to dosti moti. Možakar ima zelo glasen smeh in polna usta gnilih, rumenih zob, kar vse skupaj naredi še bolj smešno. Skupaj z Ambrozijem (našim novim cimrom -  tipičen primer maminega sinka), smo postavljali šotor pred restavracijo in se pri tem zelo zabavali.

Jerneja in Tracy sta medtem pekli Pavlovo. (Recept: Zmešaš 15 kil cukra z desetimi beljaki. Vržeš v pekač in pečeš. Ko je spečeno namažeš s petimi kilami smetane in posuješ z barvnimi mrvicami. Dobiš lahek obrok po katerem ti ni niti najmanj slabo. ;))

Tracy nas je peljala v mesto po nakupih. Na poti smo se ustavile pri eni njenih hčera na kavi, kjer se nam je pridružila tudi Aiden. Tudi ta hčer je enako zgovorna kot Tracy in z Jernejo sva sedaj na tekočem z vsemi vaškimi trači.

Vsako jutro je treba konje prignat dol s pašnikov. Ko so bili tu mulci, je bilo to treba počet ob 7 zjutraj. To jutro je bilo zelo mrzlo (sigurno par stopinj pod minusom).

Spoznala sem Carlino sestro Tasho, njena dva psa, Carlinega moža Leightona in hčerko Delta Rose. Predstavila mi je tudi njena stara starša, ki sta pred 65 – imi leti kupila to posestvo in začela postavljati McVicar farmo, ki jo sedaj vodijo tri sestre (njihove vnukinje).

Carla in Tasha

Dobili smo tudi prvo plačo. Davkarija si je tudi tu kar fajn postregla (še vedno manj kot v Kaliforniji), ampak je ok (520 $NZ za 45 ur dela). Sicer pa se odpira možnost obiranja češenj v prihodnje. Zna bit, da bova odpeketali iz tega raja. Stay tuned.

Jaz in Elvis ;)

Ajaaa in kobila se je končno ožrebila. Se je pršu Doug že ob 7 zjutraj pohvalit, da je imel on prav, ko je pred dvema tednoma rekel, da se bo zdej, zdej ožrebila. Idiot.

LABOUR VIKEND

Danes je zadnji dan njihovega praznika dela. Baje imamo ful gužvo in ful dela. Me res zanima kakšna je njihova definicija gužve, ker res ne morem rečt, da je kaj več kot 20 – 30 ljudi tu gor. V soboto sva z Aiden peljali dva angleža na uro in pol dolgo turo. In potem sem peljala punčko na pony ride. In to je bilo v tem zelo napornem in delovnem vikendu vse. Včeraj ni bilo nobene ture in sva pol dneva porabili za čiščenje vodnjakov in potem sva šli sprobat nove konje. Danes je sonce in jaz sem fraj že od jutra. Vsa ti navidezni gostje verjetno niso zainteresirani za ture s konji v lepem vremenu.

Sem pa včeraj imela priložnost Aiden malo povprašat, kako se njej zdijo zadeve tu gor. Ker je pač več kot očitno, da naju z Jernejo nimajo za del ekipe in da se do rafterjev obnašajo precej bolj prijazno (zdaj sta tu dva nova cimra - oba rafterja in me prav zanima, kakšen odnos bodo imeli do njiju). Da ne govorim o dejstvu, da še sedaj nisva dobili delovnih majčk in jopičev in ne da si želim hoditi na jutranje sestanke, ma je pa mal neprijetno sedet zunaj, ta čas ko se oni pogovarjajo notri na toplem v recepciji. In internet morava tudi uporabljat zunaj, medtem ko ga JayC komot uporablja notri. Pa da smo si na jasnem. Se ne pritožujem, delo z Carlo in Aiden je zelo fajn, sta obe zelo fajn punci. Samo dvojna merila so zelo očitna in zato delim svoja opazovanja z vami, da slišim tudi vaše mnenje. 

Še posebej je nadležen Doug-ov odnos do naju. Enkrat je dobre volje, drugič je slabe volje in cel čas govori vice, ki so njemu zelo smešni, a mene do zdaj ni še niti en nasmejal. In tip dejansko misli, da ve vse. Pojma nima od konjev. Je pred tednom in pol pritekel k meni cel paničen, naj grem hitro k kobili, ker se bo ožrebila. Kobila je še danes v enem kosu. In po mojem (nestrokovnem) mnenju, bo v enem kosu vsaj še kakšen dober teden, če ne še kaj več. In nikoli ne upočasni njegovega đipa, ko gre mimo konjev in je nasploh vedno zelo glasen okoli njih. Pravi, da bi mogli konji bit navajeni na vsa ta hrup. Mogoče mu bo le en dan eden izmed  konjev pustil odtis kopit na haubi in bo mogoče potem spremenil svoje mnenje. In zadnjič se je revež matral z rikvercanjem – eno uro je poskušal prikolico postavit pravokotno na drugo prikolico. Po eni uri je odpel prikolico in jezen odpeljal proč. Za neuspešno rikvercanje je bila kriva Julie, ker mu je dala napačne napotke.

No, se mi je pa Aiden potem fajn izpovedala, da noben ne mara Douga. Da se je v teh treh letih od kar so tu gori skregal že z vsemi okoliškimi kmeti. Da poskuša biti vedno pameten okoli njihove živine in da nima pojma o kmetovanju, da je nadležen in da je on vzrok, da konec decembra odhaja Carla in da bo zaradi njega zelo kmalu šla tudi Aiden (in najverjetneje tudi Tracy). Razlog, da se do mene tako obnaša je ta, da so mu konji več kot očitno odveč (po njegovem mnenju ni potrebno toliko dela z njimi). In posledično vsi, ki delajo s konji. In definitivno nisem prva, ki sem opazila vse zgoraj našteto. Če si je v treh letih nabral toliko negativnih točk pri sosedih, ne vem če ga čaka ravno svetla prihodnost tu gor. O njihovih organizacijskih sposobnostih pa sem že govorila. Čisto preveč je neizkoriščenih zadev tu gori...

Ampak mi se ne damo. Pridno nabiramo ure. Jutri pride kovač, v torek pride ena skupina mulcu in ostanejo gor do četrtka. Dva dni imajo na urniku tudi jahanje. V četrtek bi mogla prit plača pa da vidimo, če se res splača prenašat Dougovo slabo voljo še naprej. Fajn bi bilo, da bi tu gor ostale vsaj še do naslednje plače. Bomo videli kako se bo njihov odnos do naju izboljšal/poslabšal. Vsekakor si puščamo odprte možnosti in pridno pošiljamo prošnje za delo na druge lokacije. Če najdemo kaj boljšega gremo, če ne lahko še vedno zavrnemo vsako ponudbo. Stay tuned. ;)

OLD FIRE LOOKOUT

Pa še obljubljene slikce. Bilo je precej oblačno in razgled ni bil tako čist kot dan prej. Na vrhu je pihalo in Elvis je bil cel živčen zaradi tega in ni hotel stat pri miru (in ko sem prišla nazaj so mi povedali da je bil potres, mogoče je tudi to pripomoglo k njegovi nemirnosti). Ma nejki sm pa le poslikala:

Tu so bile zadnjič srnice. Danes jih ni bilo. :(

Razgled na reko Mohaka in restavracijo in koče,...

Ena izmed posek.

Globoko spodaj je reka Mohaka.

Jerneja je medtem pridno vrtnarila.

Mavrica je tu gor zelo pogost pojav. Vreme je tipično oceansko (al ne vem kako se mu pravilno meteorološko reče). Je sonce, pride oblak, pada dež, pa je spet sonce, pa vmes še malo pada, pa oblak že gre, pa še malo pada, pa je sonce, pa spet dež,... No včeraj pa je bil napovedan sneg in danes zjutraj je slana in stopnice pred hišo so bile ob 6.30 zjutraj zamrznjene, da sem kar malo poletela, ko sem si šla v kuhinjo kuhat kafje. A ne bi moglo bit tle dol poletje??!!

PRVI MESEC...

…je šel hitro mimo. Dale smo skozi pol severnega otoka. Najino opravljeno pot lahko vidite na zemljevidu. Trenutno se nahajamo v zeleni zvezdici. Pri reki Mohaka. Rdeče zvezde označujejo Auckland, Hamilton, Hobiton, Taupo, Ohakune in Napier. Kraji v katerih smo se ustavile do sedaj.

Pa da vas updejtam kaj se je novega zgodilo tu gori: za tri dni sta prišla Lyn in Melv, ki tukaj v naši kočici živita občasno, ko je njuna živina tu gor. Pripeljala sta tudi svoje tri pse. Ja, je bila kar gužva te tri dni. Žigosala sta teleta in prignala cel trop ovc, da nam zdaj blejejo direkt pod oknom. Juhej. Poskušali so tudi ponovno pridružit Christmas diner tropu, od katerega je bil ločen ob rojstvu, ko sta njegova mama in brat dvojček poginila in sta ga Doug in Julie posvojila, ma je do sedaj že trikrat uspešno pobegnil. Ga bodo mende težko prepričali, da je dejansko ovca.

V soboto smo vse tri (Carla, Aiden in jaz) peljale sedem kokuši na uro in pol dolgo ježo po dežju (in vetru in mrazu). So imele dekliščino. Smo nekako upale, da bodo toliko razumne in rekle da v takem nalivu nočejo it. Ma očitno so si res mogle želet (da ne omenjam Mud obstacle contesta, ki so ga imele po jahanju – ena od ovir je bila spust po zajli nad eno ogromno močvaro, v katero niti približno nebi tela priletet – definitivno stvar, ki bi si jo človek želel delat na dekliščini (in to trezen!) - NOT). Skratka, smo prišli nazaj mokri kot cucki. In to je bila moja prva uradna ježa z gosti. Če se po jutru dan pozna…

Drugače pa, kar se dela tiče, opažam, da nobenga dosti ne briga kaj jaz delam tu gor. Včeraj se je že ta tretjič zgodilo, da Carle zjutraj sploh ni bilo. In sem delala, kar se mi je pač zdelo da bi mogla naredit. Sem pa ravno danes ugotavljala, da bi lahko komot sedela 8 ur v sobi z opremo in delala NIČ in si na koncu napisala 8 ur na list z oddelanimi urami in sploh nobeden nebi opazil, da nisem nič naredila. Ker me v vseh dneh od kar sem tu še nobeden ni nikoli prišel pogledat. Niti preverit če je delo opravljeno. Sedaj vem, zakaj so me prvi dan vsi postrani gledali, ko sem vsa sedla očistila v 6 urah. Ker so pričakovali, da bom to delala cel teden. Ok, ni problema, od sedaj naprej bom eno uzdo čistila 4 ure. Sam da bo čez en teden plača nakazana na moj Kiwi račun. In opažam, da sploh nisem edina. Sem zadnjič 3 ure gledala JayC, kako poskuša pokositi 20 kvadratnih metrov… Me prav zanima, če bo to šlo tako naprej tudi ko se sezona začne. Ja, organizacija dela je definitivno ena od šibkih točk. Ma če njim tako paše, je meni tudi ok. Smešni so mi.

Je pa v ponedeljek spet prišla Aiden (in ne Aly…čeprav jaz še zmirej slišim L v njenem imenu, ko ga drugi izgovorijo) in sva šle končno na 4 – urno turo s konji. Tokrat sem izbrala 8-letnega konja Elvisa, ki mi je bil mnogo bolj všeč od Sama in bom verjetno kar ostala z njim.Tura je mnogo lepša kot 1 – urna in 2 – urna . Pot gre skozi pašnik z srnadjo in če si dovolj tiho, jih srečuješ vso pot. Tako smo srečale dva velika tropa, ki sta se pognala mimo naju. In na vrhu sta naju pričakala dva ogromna jelena. Prav tako se na vrhu odpre lep razgled na celotno dolino. Na reko, na pašnike, na restavracijo, na koče,… (in zraven je postavljena lovska preža, je rekla Aiden da so ta mladi srnjački zelo YUMMIE, mogoče bom šla tu na Novi Zelandiji med lovce). In ja, seveda sem pozabila vzet fotoaparat s sabo, tako da boste mogli na slike počakat do prihodnjič. Mogoče jih bom uspela poslikat že jutri. Glede na to, da lahko konje vzamem kadarkoli in da nobenega ne briga dosti kam grem, bom verjetno jutri vzela Elvisa in šla sama gor.

Je bil pa cel žur, ko me je Aiden učila vozit štirikolesnik in mi dovolila vozit đipa z volanom na DESNI STRANI, ko smo mulčale pašnik…wiiiiiiiiiiiii J