BLENHEIM

Prvi teden v tem res lepem mestecu je mimo. Je urihtano, kot se šika (verjetno k temu pripomorejo tudi vsi bogataši, katerih ogromne hiše se raztezajo na velikih posestih na obrobju mesta). Okrog mesta je speljana sprehajalna pot in urejene imajo pohodniške poti na bližnje hribe (ali bolje rečeno griče). Tudi sonček je začel sodelovati z nami (kar je zelo lepo razvidno tudi iz mojih opeklin po hrbtu – ja mama, vem, se ni glih za hvalit, ma me je mimogrede opeklu). Center mesta je poln malih trgovinic, ki so večinoma že polne božičnih stvari in  tudi zaradi tega se je fajn sprehajat med njihovimi policami. Dolgčas mi ni. Če se ni ne ljubi šetat, si čas krajšam z George R. R Martinom (Krapež, a si že končal s prvo knjigo???). In s kuhanjem. Delanje krompirjevih njokov je idealna zaposlitev za dobro uro. Če ne z delanjem in pacanjem njokov, pa s pucanjem vseh loncev, ki jih pri tem umažem. :D In en dan smo z Jernejo in danko Christino udarle na en kratek popoldanski hike na enega od gričev. 

Včasih me začne malo preganjat slaba vest, ker še zdaj nisva začeli z delom. Še posebej ko opazim koliko čakajočih nas je tu v hostlu. Ker navsezadnje bi ta čas lahko porabila za odkrivanje novih kotičkov južnega otoka. Ampak tudi to je del potovanja.

Priznam, da si v takih primerih večkrat prikličem v misli Črtova »navodila za življenje« in se vprašam: Kaj bi Črt naredil v takem primeru? Nič. Črt bi bil flegma in se ne bi sekiral in se najverjetneje niti približno nebi ubadal s podobnimi vprašanji, predvsem pa bi izkoristil vsako minuto tega brezdelja. Če zmore on, zmorem tudi jaz. Pač, čakam na službo, berem knjigo, se šetam po mestu, pijem jagodni šejk iz McDonaldsa in nič mi ne manjka. Kdo je pa rekel da bomo cel cajt samo delali (tudi če bi lahko malo stisnili zobe in ostali v Mountain Valleyu še kakšen teden). 

No, smo pa vseeno dobili tudi en kratek šihtek – 12 urna nočna izmena v vinarni. Začeli smo ob 6 zvečer in smo: postavljali flajše na tekoči trak, sestavljali škatle, stavli flajše iz tekočega traka, limali nalepke…do 6 ure zjutraj. Čas je kar precej hitro minil. Malezijka Rinka in Danka Christina so bile kar zgovorna družba. Pa tudi šefi niso bili ravno redkobesedni (in so oddajali sumljiv vonj po vinu). V 12 urah je šlo gotovo ene 1000 flajš beuca skozi moje roke. Bi se reklu, vino teče v potokih (mi pa smo podpisali, da ne bomo pili na delovnem mestu – ironija). Ma smo si pa vsaj odplačali najemnino za en teden. In zdaj lahko mirne vesti tu ostanemo še en teden.

Jaz res upam, da se bo ta teden začelo kakšno dolgotrajno delo. Ta sonček bi lahko malo prebudil vse te okoliške sadjarje in vinogradnike, da nam dajo kaj za delat. Stay tuned! ;)