SAMOA

Evo me, prispela nazaj iz Samoe. Vse lepu al prou, al ta vročina nej zame! Kmalu po prihodu v Apio sem ugotovila, da ima Samoa samo tri tipe vremena: Vroče (ko pada dež), malo bolj vroče plus soparno (ko ne pada dež in je oblačno) in zelo vroče (ko sije sonce). 

Za mano je 10 dni mrzlih tušev, mastne hrane, eksotičnega sadja in zelo prijaznih, veselih ter skromnih ljudi. Samoa je država z zelo počasnim tempom. Tu se nobenemu nikamor ne mudi. Brezveze se je z nekom dogovoriti za uro srečanja, ker bo Samojec itak vsaj eno uro zamudil. In to se mu ne bo zdelo nič sporno. Samoa je tudi raj za bakterije, potepuške pse, podgane, ščurke, kuščarje in vso drugo golazen. Če naštetih organizmov ne toleriraš, Samoa ni država zate. Dejstvo je, da tudi najdražji hoteli vključujejo v ponudbo vsaj enega izmed njih (po besedah turistov, ki sem jih srečevala). Ampak najbolj pomembno je, da domačinov ti niti najmanj ne motijo. Živijo zelo preprosto, pomembno jim je, da družine ostanejo skupaj, kar pomeni da v eni hiši živi tudi po 15 in več ljudi. Nimajo dosti in hkrati ne rabijo prav nič več kot imajo. Ko sem se poskusila spomniti darila, ki bi jim ga lahko poslala iz Slovenije, se nisem mogla spomniti ene stvari. To je njihov način življenja in lepo jih je gledat kako so vsi nasmejani in veseli.

Blog sem pisala sproti in bo malo daljši (predlagam da si skuhate kavo pred branjem). Šlo pa je nekako takole:

v  02.06.2013: 

-      16:25 – Let iz Aucklanda v Apio (4h). Sama na treh sedežih-luksuz!

-      22:30 – Šok ob prvem koraku ven iz letala. Kljub pozni uri 26°C in vsaj 98% vlažnost. Prve pol ure dihala na škrge. Ob prehodu čez carinski pregled nas (kljub pozni uri) pričaka kvartet samojskih pevcev. Pesmi spominjajo na pesmi hrvaških klap. Lep sprejem, čeprav ga zaradi temperatur nisem bila sposobna popolnoma prisebno spremljati.

-       22:50 – Se uspešno prebijem skozi zasedo voznikov taksijev, ki mi ponujajo prevoz do motela za $ST 50 in se z voznikom »šatla« zmenim za prevoz do mesta za $ST 25. V kombiju sva samo dva potnika in kombi ima (hvala bogu in materi božji) klimo!!!

-      23:35 – Po 45 minutni vožnji prispem v Tatiana motel. Privat soba za $ST 30. Tuš z samo mrzlo vodo (ampak kdo pa pri takih temperaturah potrebuje toplo vodo). V sobi ene 30°C, ampak imam ventilator na stropu (v bistvu vse skupaj zgleda na kakšen prizor iz akcijskih filmov, ko si »bad guys« najamejo shity sobo v kakšni Mehiki ali Somaliji). Teta ima samo generalni ključ, tako da vsakič ko grem iz sobe, moram na recepcijo prosit če mi lahko odklenejo sobo.

v  03.06.2013

-  09:00 – Kruto spoznanje, da je tuširanje brezpredmetno. Po 10 minutah situacija ista kot pred tuširanjem

-  09:32 – Veselo spoznanje, da je v ceno vključen tudi zajtrk in kafje! Zajtrkujem v družbi ogromnega martinčka na oknu.

-  10:00 – Vroooočeee!!

- 11:00 – Čakam Tasi. Domačinko, ki je z mano delala na Francu. Nimam njene številke, nimam pojma kdaj pride. Zunaj 30°C, v sobi 29,5°C. Poskušam ležati nepremično na postelji, da ne švicam preveč.

- 13:00 – Prišla Tasi in Veronika (ne boste verjeli, ampak ja, je z Nemčije). Šle na sprehod po mestu. Vse prazno in zaprto zaradi praznika. Našle senčko na plaži (tu v mestu je ta zelo umazana in voda ni nič kaj vabljiva), čikulale in naredile plan za naslednjih pet dni (ker Veronika ostane na Samoi samo 5 dni). Na poti domov sem se ustavila v trgovini (mogoče tudi v upanju, da bo notri klima in da se bom vsaj malo ohladila – NOT), kupila vodo (veliko vode – 2l ST$ 3) in šla nazaj v motel. Po pol urni šetnji po soncu prispela tja na pol mrtva. Šla direkt pod (mrzel) tuš. Ležala preostanek dneva nepremično na postelji.

Prazna Apia - dan neodvisnosti Samoe

Veronika in Tasi

Popularni ( vsaj tako pravijo) Aggie Grey's hotel (Aggie je leta 1940 odprla hotel v katerem je pekla hamburgerje za ameriške vojake in na ta način zabogatela. Burgerje so še vedno na meniju, tudi če Aggie ni več tam)

20:22 – Še vedno ne opazim nobene razlike v temperaturi. Zunaj je trdna tema. Domačini imajo piknike pred svojimi hišami na račun praznika in v zraku je prijeten vonj po roštiljadi (si predstavljam roštilje, ker ne vem kaj dejansko pečejo in kako). Sama sem na sadju cel dan. Pri tej vročini več kot to ne moreš spravit vase. Večino Samojcev je prekomerno težkih, se sprašujem, kako jim pri teh temperaturah uspe ohranjat to težo.

-        21:07 – V sobi smrdi. Oh ne, čakaj…to sem jaz, jaz smrdim.

v  04.06.2012

-          05:30 – Petelin prvič zapoje

-          05:32 – Petelin drugič zapoje

-          05:33 – 7:00 – Petelinu se pridruži kolega in skupaj pojeta (alora ni druge kot se pobrat iz postelje)

-          07:00 – Tuš, zajtrk, uživanje v jutru, dokler je še kolikortoliko hladno

-    09:00 – S Tasi in Veroniko se dobimo v Westpack banki (zelo pomembna informacija – stavba IMA klimo!!!). Do tja grem sama, peš. V 15 minutah mi ustavi 30 taksistov: Lady, taxi? Miss, taxi?

-     09.30 – Čas za plažo. Vstopnina ST$ 4. Same samcate na celotni plaži cel dan. Majka! Ni peščena plaža, ampak voda super osvežujoča.

-          14:00 – Čas za Flee market. Noro. Dobesedno kot uši. Sto štantov na kupu. Kako naj se človek odloči od katerega štanta bo kupil. Kupim lava lava (ST$ 15 od simpatičnega samojca z prečudovitimi rjavimi očmi), ker je tu lava lava na plažah obvezen (se ne spodobi hodit na pol nag okrog). In kupim rožico za v lase (ST$5), ker tu vse punce nosijo rožice v laseh.

Flee market

Flee market

Food market

-          16:00 – nazaj v motel na popoldnaski počitek

-          18:00 – večerja v sunrise restavraciji (ST10$) in sprehod ob plaži. Ustavimo se v fale, kjer domačini delajo tradicionalne Samojske tatuje. Uporabljajo zobe morskega psa in zadeva zgleda zelo boleča. Tradicionalni tatu lahko narediš samo v paru. Nobeden v paru ne sme biti poročen. Tatuje delajo zvečer in ponoči (verjetnu tudi zaradi bolj ugodnih temperatur). Moški si tetovirajo celotno področje od bokov do kolen, ženske pa stegna.

Seawalk.

-          Danes gremo zgodaj spat ker bo treba jutri zgodaj vstat – sledi road trip po južnem otoku – Upolu! Wiiii

v  5.6.2013

-         07:00 – Tokrat me je zbudila nevihta. V bistvu se je zlivalo celo jutro in grmelo in bliskalo in večino jutra smo bili tudi brez štroma. Na temperaturi se ni dosti poznalo, ma je bilo vseeno lepše se zbudit na tak način. Kmalu mi je bilo jasno, da z našim road tripom po južnem otoku ne bo nič.

-     09:00 – Prišle Tasi in Veronika. Se na hitro odločimo da gremo na severni otok Savai'i en dan prej kot načrtovano. Spakiram, čeprav sem imela plačano še eno noč. Je teta rekla, da lahko pridem nazaj in izkoristim to noč kadarkoli drugič. Tasin brat nam posodi avto za naslednje 4 dni. Ker Tasi nima vozniškega izpita, volan prevzame Veronika.

-    10:00 – V največjem nalivu čakamo v Tasijinem malem stanovanju in gledamo Ocean 11 na Samojski nacionalni TV (vse grde besede izrezane iz filma).

-          12:30 – Štart proti pristanišču.

Ko čakaš na trajket mularija prodaja kokosove orehe. Meni kokosovo mleko ni  bilo pretirano všeč. Še posebej če je vroče...

-          16:00 – Trajekt na severni otok. $ST 90 za avto in voznika plus $ST 12 za vsakega dodatnega potnika.

    Na trajektu srečamo Samoa in Nai. Oba sta delala na Francu Jožefu. Vztrajata, da se moramo najprej ustaviti pri njih doma. Ok. Savai'i me takoj veliko bolj navduši kot Upolu (je pa res, da sem bila samo v Apiji). Tu vsi živijo v odprtih fale, pred katerimi se sprehajajo pujsi in kokoši in piščanki in psi. Nekatere družine imajo celo konja ali kravo. Družina Nai in Samoe naju zelo lepo sprejme. Mati takoj ukaže skuhat nam večerjo. Medtem ko čakamo nas Nai pelje pokazat njihove plantaže. Vsi sosedovi otroci gredo z nami. Smo ta večja atrakcija v vasi. Pridemo nazaj in na mizi nas že čaka taro, skuhane banane (ne tiste ta sladke, ta zelene banane, ki imajo okus…hmm…ki v bistvi nimajo nobenega posebnega okusa), oboje je namočeno v kokosovo maslo, narezan mesni doručak, kruh z maslom in kokosovi orehi (bo treba pač potprpet in ga spit). Nai se opravičuje, ker nimajo nožev. Pove, da jih bodo do drugega leta nabavili. Za mizo sedimo 4 punce (Nai, Tasi, Veronika in jaz), celotna družina stoji v kotu in nas opazuje. Beli ljudje so prišli v hišo. Se počutim kot lev v kletki. Zunaj se že temni in mi moramo priti na drugo stran otoka k Tasijini družini. Obljubimo da se bomo ustavili na poti nazaj in (že v trdni temi) štartamo proti Sataua - vasici na severu otoka.

Naijin oče pred njihovo kuhinjo

fale - je odprta hiša, ki jo uporabljajo za druženje celotne družine. Veliko jih tam tudi spi. Bogatejše družine imajo po tleh ploščice in v vročem vremenu ležijo na njih in se hladijo (tako kot naša Ajka poleti na ploščicah na hodniku).

To je "uradna" hiša, ampak notri ni nič, kot miza in hladilnik v kotu. Večinoma spijo na tleh, ker pravijo da so jogiji pretopli.

Banane in taro

-          20:40 – Končno prispemo »domov«. Tasi nam predstavi njeno številčno družino in po tem sledi še ena večerja. Ista zgodba. Me tri jemo same, mati kriči navodila mlajšim, ostali nas od daleč opazujejo. V Samoi morajo vsi mladoletni do svojega 21ega leta brez ugovarjanja ubogat vse starejše. Starejši ne uporabljajo hvala in prosim. Samo zalajajo njihova imena, povejo kaj rabijo in ta mladi gredo s sklonjenimi glavami po opravilih. Tako je mogla mlajša Tasijina sestrična stati s pahljačo zraven mize, se smejat in delat prepih gostom. Grozno!

Naša soba v fale

Pri mizi sedi starješa sestra, ki je bila kot nuna v Trstu pred parimi leti in mi je vsako jutro kričala: Buongiorno! 

v  06.06.2013

-          02:33 – Petelini tukaj nimajo čisto razčiščeno kdaj se začne jutro.

-          06:00 – Vaška mladina že zvedla, da so turisti v vasi in mali mulci kukajo v naš fale skozi zavese v vsakem kotu. Petelinom so se pridružle kokoši in prasci.

-          07:00 – Fruštek. Po fruštku pride ena izmed sester z šiviljskem metrom. Tasijina mama bi nam rada sešila obleke. Super!

-          08:00 – Tasijina sestra je profesorica v srednji šoli in nas povabi s seboj v šolo. Seveda smo takoj za stvar. Oblečemo lava lava, v lase vpletemo rožice in gremo v šolo! Tam smo (spet) ta večja atrakcija. Do nas se obnašajo kot da smo predsedniki! Dva učenca zadolžijo, da nam prinesejo klopi in jih nosijo za nami, vsakič ko se premaknemo v drugo učilnico. Ta mali, ki nosi moj stol se mi malo zasmili, ampak kmalu opazim, da je zaradi te službe tudi on ta večji frajer v šoli. Ok, se vsakič malo pomenim z njim, da so mu drugi še bolj fouš. Prva ura: matematika. Tasijina sestra predlaga, da jih jaz učim celo uro. Prijazno zavrnem ponudbo. V razredu vsi sedijo na tleh, ker nimajo dovolj klopi za vse. Učilnica je odprta in če se kdo vmes odloči it ven, mu nobeden nič ne reče. Notri pride mala deklica in se 10 minut igra z eno od učenk in nobeden nima tega niti za mar. Profesorica piše po tabli in jih sprašuje, vsi kričijo odgovore. Zdi se kot da tekmujejo kdo bo glasneje zakričal odgovor. Ni važno ali je pravilen ali ne.

Ura matematike se konča in ena izmed učenk me pride vprašat če grem z njo na uro znanosti. Seveda privolim. Grem z njo v sosednji razred in moja klop me že čaka tam. Pride profesorica in mi porine zvezek v roke in mi brez izbire pove, da jih bom jaz danes učila o varni prehrani. Prijazno odklonim. Profesorica se ne da. In vsi učenci v razredu gledajo vame z debelimi očmi. Pogledam na hitro prve dve strani o katerih moram predavat in vidim veliko sliko salmonelle, helicobactera in camplyobactera ter opisane metode shranjevanja in prezerviranja hrane in si rečem, zakaj pa ne. Stopim pred tablo. Tišina. Če so pri matematiki kričali kot nori, so bili sedaj tiho kot bi jim kdo zagrozil. Poskušam na najbolj enostaven in slikovit način povedat kaj so bakterije. Punca v zadnji vrsti edina sodeluje. Za druge sem prepričana, da me ne razumejo NIČ.

Po 15 minutah se mi zdi da je dovolj in na hitro zaključim. Profesorica se preostalih 30 minut rajši pogovarja z mano, kot da bi končala uro. Učencem naroči, naj preberejo celotno poglavje in če česa ne razumejo lahko vprašajo mene ali njo. Nobeden ne bere. Polovica jih spi na tleh, druga polovica se zabava po svoje.

Pred uro Samojščine spičim do sosednje stavbe, kjer je štab ameriške vojske. Brez problema pridem notri in se zapletem v pogovor s fanti. Mi povedo vse o njihovih herojskih dejanjih na Samoji in razkažejo njihove prostore.

Fantje so v enem mesecu zgradili knjižnico in prebarvali vse šolske objekte.

Te tri so me imele pod kontrolo cel čas.

-          12:00 – Pridemo nazaj domov. Mama že zaključila s oblekami. Prva proba. Kosilo.

Tasijina mama je že v penziji ampak občasno po naročilo sešije kakšno obleko. Njena delavnica je na tleh.

-          13:34 – Pada dež, ampak mi gremo na plažo.

Tiste 4 pike smo mi! ;)

Na plaži smo bile spet čisto same. Za vse štiri smo plačale 10$ST.

-          16:00 – Kliče vaški župnik, da moramo prit v župnišče, ker bi nas rad spoznal. Za nas pripravlja BBQ! Tja smo vabljene po maši.

-         16:31 – Gremo nazaj domov se stuširat in odpravit. Tušev nimajo. Umit se moraš oblečen v lavo lavo pred celotno družino in pol vasi. Stojiš v kamitem bazenčku in se polivaš z posodo vode. Vse drugo je odvisno od tvoje spretnosti. Kasneje nas mati pride vprašat, če radi jemo svinjino. Rada bi nam skuhala tradicionalno Samojsko kosilo. Takoj ko ji povemo da imamo radi meso, mati ukaže zjutraj zaklat prasca. Druga proba obleke.

Ta mali so že veliko bolj pogumni kot prvi dan. Zdaj že pridejo do vrat fale in šepetajo: Ata mai le palagi ia aie! (Belka se mi je nasmehnila)

-       17:00 – Ker imamo čas, gremo v resort v bližini, kjer je pred dvema letoma delala Tasi. Končno si privoščim Vailimo – Samojsko pivo. Pozor: Če naročiš veliko pivo, dobiš 750 ml! Je zelo pitna in fina zadeva. $ST8.

-       18:00 – pridemo v župnišče. Roštilj že dela. Župnik sporoči, da mora še na en hiter obisk in naj si postrežemo z vsem kar je prirpavil. Na mizi nas čaka viski, rum, vino, sadje, čips, klobase, pišče, špila muzika…vse samo za nas tri. In čakamo, čakamo, čakamo…

-          21.00 – Župnik končno pride in nas zopet povabi k mizi. Sedimo in klepetamo do 23:00 ure. Župnik res faca, pove vse njegove dogovivščine na Samoji, se fajn nasmejimo.

-          23:15 – Pridemo nazaj, obleke končane. Se oblečemo, slikamo in na hitro poberemo spat, ker komaj še gledamo.

v  07.06.2013

-          07:00 –  Zet zakolje prasca. Ni lepšega zvoka za budilko.

-          08:00 – Zajtrk – Sadje iz doamčega vrta: ananas, papaja – lahek zajtrk, da bomo pripravljeni na odojka za kosilo.

Zet medtem peče odojka.

   11:00 – zgodnje kosilo: odojk, taro in breadplant. Mi počasi ratuje jasno od kod vsa debelost na Samoi.

-          11.30 – Se začnemo poslavljat od celotne družine. Malo da ne začnemo jokat. Mama nam prinese ogrlice iz školjk. V isti sapi se začne opravičevat, da nam ni dala še več stvari. Se poslikamo, se zložimo v avto in odrinemo.

-          13:00 – Na poti imamo postanek v Aloofafa, da vidimo slavne blowholes. Dobim zastonj tuš. Se nam že malo mudi, ker se moramo ustaviti še pri Nai in Samoa.

-          15:00 – Prispemo k Nai in Samoa. Ker nimamo časa da bi jedli (spet) pri njih, nam ate zavije pol odojka v vrečo in taro in palusami. Spet sledi opravičevanje, ker nam niso dali še več in ker nam niso nič kupili. Že malo tečno jim govorit, da nismo prišli k njim po šenke.

-          16:00 – Pridemo v pristanišče, se naložimo tokrat na precej manjši trajekt, ki potrebuje uro več kot večji trajekt, da pride na drugo stran. Voda pluska čez ograjo na obeh straneh trajekta. Zaspim na zadnjem zicu našega avta.

-          18:00 – Pridemo na letališče, ker gre Veronika ob 01:00 zjutraj na avion in si na travi na parkirišču privoščimo piknik z odojkom, ki je (zaradi vročega vremena) še vedno topel in zelo, zelo, zelo fin! Za oblizat prste!

-          19:00 – Ker je Veronika ostala na letališču, mesto voznika avta sedaj pripada meni. In se gremo igrat vožnjo po levi strani in slalom med luknjami z avtomatikom nazaj v Apio.

-          20:00 – Ko pridemo v Apio ugotovimo, da je v cetru mesta žurka. Gremo pogledat, ampak pogruntamo, da smo preveč zmatrani za gledanje mladih hip hop skupin.

-          21:00 – Tuuuš (mrzel seveda!)

-          21:51 – Ju3 zjutraj spim!

v  08.09.2013 & 09.09.2012

Soboto in nedeljo se je počivalo. V petek zvečer smo prišle z letališča precej pozno in zato sem prespala v Tasijinem stanovanju (ena soba, kopalnica in hladilnik ter televizija v kotu). Tasi je zadnje tri tedne preživela v stanovanju, ker njihovo hišo v Apiji prenavljajo. Bila je namreč poškodovana v zadnjem ciklonu. V stanovanju je klima in tudi Savai'i nas je kar precej zmatral, tako da je bil spanec brez nikakršnjih motenj. Tudi petelin me zjutraj ni uspel zbuditi. Ob 11:00 sva šle v mesto na kavico, si na flee marketu kupile kosilo, našle mesto v senčki na plaži in uživale sobotno popoldne. Fish in chips kupljen na marketu je super izbira, ker uporabijo svežo ribo. Zelo priporočam! Ob 17:00 se je Tasi morala izseliti iz stanovanja, ker je prišlo do nesporazuma z lastniki. Odločila sem se oditi nazaj v motel Tatiana porabiti mojo že plačano noč. Šefica me je že na daleč videla in je tekla proti meni: Andrejaaaa (z Samojskim naglasom), I saved you a room with the key!!! Še vedno sem imela tri papaje, ki mi jih je dala Nai, tako da sem bila za večerjo preksrbljena. In potem sem se odločila, da grem na sprehod po mestu, ker je bilo iz vseh kotičkov slišati muziko in spet se je roštiljajo povsod. Če nisi slišal muzike iz gostilne, se je slišalo petje iz cerkev. Kasneje sem ugotovila, da je Samojska rugby ekipa premagala Škote in zato je bilo vse v lufti. Odpravila sem se pogledat v Mc'Donalds, če preodajajo shake ali mcflurry, ampak je pred njim stal celoten korpus ameriške vojske in sem že na deleč začutila vse poglede na sebi in si niti približno nisem upala vstopiti ko sem prišla do vrat.

V nedeljo je bilo spet peklensko vroče. V motel je prišel Bastian, fant ki je z nami dober mesec delal na Francu. Kamorkoli grem srečujem ljudi iz Franca. Iz vseh cerkva se je slišalo glasno petje in večina Samojcev je bila oblečenih v bele obleke. Nedelje so v Samoi zelo mirne. Zjutraj vse družine pripravljajo obilna kosila in cel popoldne prespijo. To sem naredila tudi jaz. Ob 17:00 sem šla na seawalk gledat sončni zahod in kasneje se mi je pridružila še Tasi na sladoledu.

Se je majster ene 10 minut trudu z temi kafeti. Se mi zdi da če si belopolt vedno dobiš dodatno pozornost v kafičih. (Prav tako imajo taksisti in vsi turistični ponudniki veliko višje cene za belopolte turiste kot za domačine. Zelo pomembno da se cel čas obnašaš kot da točno veš koliko ti mora računat).

v  10.06.2013

-          07:00 – Po zajtrku spakiram brisačo, dvoje gate, kremo za sončenje in lava lava v vrečko, ker grem danes v Saleopaga na ta pravi dopust in to z avtobusom!

-          08:00 – pride Tasi po ta večji rucah, gremo v menjalnico po soudke, spijemo kafe in ob 10:00 me Tasi pospremi na avtobus. V lonely planetu piše, da vožnja za avtobusom na Samoi nikoli ne razočara. In se moram kar strinjat s tem.

-          10:00 – 12:00 – Avtobusi imajo (hvalabogu) odprta okna in (ne toliko hvalabogu) lesene klopi. Zasedla sem ta prvo klop, da sem imela vse pod kontrolo. Zraven se je usedla mlada mamica z svojim sinčkom in takoj začela klepetati z mano. Tu bi se vsi non stop pogovarjali z turisti (mi vsa ta odvečna pozornost že ne diši več toliko kot na začetku). Avtobus je do 10.30 krožil po mestu, dokler ni bil poln (včasih celo tako zelo poln, da moraš komu sedeti v naročju – kar se mi zdi bolj mamljivo kot sedenje na trdih lesenih klopeh).To se tokrat ni zgodilo. Zaradi tega ker je avtobus vsakič tako nabasan je poleg voznika na avtobusu še en fant, ki je zadolžen, da pomaga ljudem na avtobus ali iz avtobusa (tudi skozi okno če je to potrebno) in da na postankih ljudem kupuje stvari. Skozi okno mu podajo denar in on skoči po vse kar mu naročijo. Fant si je takoj zadal še eno službo – bil je moj osebni stražar. Po prvih šestih trgovinah smo imeli na avtobusu odtočne cevi, pol odojka, 20 štruc kruha, posevke, gnojila, torto, tri kante bencina, več vreč peciva, ogromno vrečo plenic in več vrečk takšne in drugačne špeže. In potem smo končno zalaufali (na moje veliko veselje, ker se mi je od vseh dišav in bencinskih hlapov že začelo malo vrtet). Fantina me je pridno ogovarjal celo pot (zelo očitno) ampak vseeno postal zelo sramežljivo tiho vsakič ko sem se mu nasmehnila. Ko smo prispeli na drugo stran otoka, smo imeli postanek pri vsaki hiši. Voznik je vsakemu ustavil pred vrati (če ima njihov fale vrata). Punca, ki je sedela zraven mene mi je ponudila, da lahko prespim pri njej. Ko sem ji povedala, da bi bila rada na plaži mi je rekla, da ji je žal, da živi gor v hribih, ker bi me res rada gostila. Očitno je imeti belca pod streho res nekaj fenomenalnega. Končno je voznik ustavil tudi meni -  točno pred Faofao beach fales, brez da bi me niti vprašal če grem tja. Moj osebni stražar je žalostno pogledal za mano: »will i see you tommorrow« In postal takoj boljše volje, ko sem mu obljubila, da bom šla v sredo nazaj z avtobusom.

Zelo pomembna oprema so zvočniki. Voznik celotno pot zelo glasno vrti vse možne tuc-tuc priredbe vseh možnih znanih balad (Celine Dion je zelo popularna)

Včasih je treba malo pomagat. (V odspredju vidite lep prikaz usekovanja)

13:00 – Za ST$ 70 dobim svoj fale na plaži in v ceno sta vključena tudi zajtrk in večerja. Plaža je res lepa in fale tudi, a dosti drugega kot sedet na plaži in gledat valove tudi nimaš. Že cel čas opazujem, da jim igranje turizma ne gre ravno najboljše od rok. Odločim se za sprehod do Lalomanu plaže, ki jo je leta 2009 opustošil Tsunami. Obnovili so samo ta fensi letovaišča. Domačini pa so se zaradi strahu preselili v notranjost otoka. Plaže na Lalomaniju so res bolj bele in lepše kot v Salepangi. Ampak  to je pa tudi vse. Po treh urah sem prišla nazaj vsa prešvicana in si pred večerjo privoščila (mrzel) tuš, ki je bil tokrat pod milim nebom. Če pada dež dobiš ekstra izpiranje. Večerje so tu družinski dogodek. Vsi smo sedeli za tremi velikimi mizami. Ne da nas je bilo dosti. Že cel čas opažam da ni dosti turistov tu na Samoji. Več kot 70% Fale na celotni Saleapaga plaži je praznih.

Že med večerjo se je začelo pošteno zlivati in bilo je zelo lepo spati v nalivu v svojem lastnem odprtem faleju. Čeprav priznam, da je ocean kar glasna zadeva in zna biti zvečer, ko želi človek v miru zaspati kar malo moteče.

Pogled iz mojega fale v nalivu.

Moj fale

v  11.06.2013

-          08:00 – zajtrk. Zopet v družinskem krogu. Veliko sadja, toasti, maslo, kruh, ocvrta jajca.

-          10:00 – Končno čas, da grem pogledat To Sua naravni bazen. Teta pove da je 2 uri hoje do tam, ampak da me lahko ona pelje tja za $ST20. Ker dosti drugega cel dan nimam za počet, se odločim da grem peš. Ker se tako lahko sprehodim po vseh plažah in skozi vse vasice, ki so kar precej podobne vasicam na Savai'iju. Na poti me vsi pozdravljajo. Ta mali tečejo del poti z mano in mi kričijo bye-bye. Vsi starejši me sprašujejo kam grem. Po uri in pol prispem v To Sua. Vstopnina je ST$ 15. Komaj čakam skočit notri, ker sem od hoje že čisto prešvicana. V luknjo vodi lestev, ki ni nič kaj nedolžna ko enkrat prideš do nje. Ena punca si preprosto ni upala prehoditi niti stopnic do lestve. In priznam, da ko sem čakala na vrhu vrsto, da se spustim dol, sem tudi sama kar malo cvikala. Ampak ko enkrat prilezeš do ploščadi ugotoviš da ni bilo tako zelo hudo. Voda je super osvežujoča. Ko si notri imaš občutek kot da si v pralnem stroju. Tok te nosi levo in desno, ko greš naprej te vleče nazaj in ravno ko se sprijazniš z dejstvom da boš šel nazaj te tok odnese naprej. Najlažje to ugotoviš če plavaš mrtvaka – ampak moraš biti previden, da te ne odnese v luknjo, ki bazen loči z oceanom. Se mi zdi da bi bilo zelo neugodno če te povleče notri in te vrže na drugi strani v besneč ocean (hvala bogu kitajci niso še našli tega kraja, ker potem bi ziher bila že kakšna smrtna žrtvev, ker opozorila niso napisana v kitajščini). Bazen je povezan z drugim bazenom in če želiš lahko plavaš med njima. Skratka zelo osvežujoče in zelo kul! Po pol ure namakanja sem splezala ven. To sua je prva turistična zadeva na Samoji, kjer se dejansko trudijo turistu ponuditi nekaj več. Zgradili so celo wc-je in preoblačilnico (v kateri imajo to sezono gnezdo ose) in sem kar malo debelo pogledala, ko sem videla da so odprli tudi malo restavaracijo. Ponujajo sicer samo pečenega piščanca, klobase in pomfri in če želiš pijačo, moraš prehodtiti celotno pot nazaj do vstopnine, ampak začetek je kar dober. Začel je rahlo padati dež, zato sem se odločila imet kosilo tam. Kupila sem piščanca in pomfri ($ST 10) in dobila svoj privat fale na robu klifa in imela res fenomenalno koslio. Lahko se sprehodiš tudi do plaže pod klifom, ampak ko sem videla vse tiste stopnice dol me je nekako minilo, predvsem si nisem želela v tisti sopari vzpenjati po njih.

Moj fale, kjer sem imela kosilo.

-          16:00 – Sprehod nazaj, spet pozdravljat vse ljudi, vsem povedat da grem nazaj domov. V eni izmed trgovinic sem kupila kokakolo (na Samoji lahko kupiš samo literške flajše in namreč liter kokole, liter vode ali liter pive).

-          18:30 – večerja

-          19:00 – po večerji je zmanjkalo elektrike. Zelo fajn. Ob 20:00 sem že trdno spala.

v  12.06.2012

Po zajtrku nas je brat od šefice odpeljal nazaj v Apio (poleg mene še dva druga turista). Tam se se dobila z Tasi, ki mi je dostavila nazaj moj ogromen rucah in z avtobusom smo šle jaz na letališče, ona v pristan. Vrnila se je nazaj na Savai'i. Tokrat sem imela priložnost videt in občutit kako zgleda ko je avtobus do zadnjega poln ljudi. Ko smo čakali na avtobusni postaji se je avtobus počasi polnil. Kmalu so se začeli ljudje en drugemu usedat v naročje in kmalu sva bili samo midve s Tasi tiste, ki sva sedeli brez nobenega v naročju. Po tleh je bilo spet ogromno torb in škatel. Voznik je nekaj zakričal Tasi in takoj sem vedela, da bomo mogli tudi midve it ena drugi na kolena. Vsi v avtobusu so začeli nekaj kričat in voznik je utihnil. Tasi mi je potem razložila, da so ljudje na avtobusu rekli, da sem turistka in da naj me pusti da sedim sama. Voznik je prišel nazaj in trikrat rekel: Famolemole. To sem razumela (famolemole pomeni prosim) in sem si rekla: če je vojna, je vojna za vse. In sem se stisnila v kot in Tasi se je vsedla na moja kolena in v avtobus smo spravili še engea človeka (se mi zdi, da sem dobila par plus točk pri vseh ostalih domačinih v avtobusu). Ko sem že mislila da je to to, smo se po poti še dvakrat ustavili in pobrali še dva človeka. Takrat sem že začela potihoma moliti da ne bo celotna zadeva klecnila pod vso težo na avtobusu.

Na letališču sem se poslovila od Tasi. Čakalo me je 7 ur čakanja. Najbolj me je skrbel del ko sem se preoblekla nazaj v »zimske« obleke. Takoj ko sem oblekla v kavbojke, sem do vkrcanja na avion nepremično sedela direkt pod ventilatorjem. 

In sedaj na letališču v Aucklandu čakam avtobus, ki gre šele ob 11:00 uri nazaj v Mt. Maunganuiji. Zelo vesela, da sem se odločila za ta desetdnevni potep po Samoji: Bilo je lepo in upam, da mi enkrat uspe priti nazaj.