ADIJO NOVA ZELANDIJA!!!

Zadnje dneve se je spet veliko jedlo, pilo, se družilo in zapravljalo na veliko. Na obisku je bila Helena, s katero sva bili skupaj na Drakesbadu v Ameriki in z njo sem dva dni delila modrosti in nasvete kako preživeti Novo Zelandijo. Pet dni sem bila (kot že veste) v New Plymouthu. Obiskala sem frizerja. Si kupila nove kavbojke,...in zelo veliko časa preživela v pasji družbi. Sedaj samo še bolj pogrešam Ajko...

Doogle

Abby

Pa da potegnem črto. Lahko bi na hitro zaključila in rekla: bilo je lepo, ludo i nezaboravno. Ampak mislim, da si Nova Zelandija po devetih mesecih in dvanajstih dneh zasluži malo daljši zaključek.

Od vseh razlogov, ki si jih lahko domislite (spoznavanje novih krajev, novih ljudi, pridobivanje novih izkušenj v življenju, živeti in preživeti sama v tujem svetu,…) je bil moj glavni razlog za odhod na južno poloblo ta, da sem svoje možgane dala na off od vsakodnevne rutine doma in od študija. Da sem prekinila tisti ustaljeni urnik, ki se je vklestil v moje življenje: zjutraj zajtrk, ob 10ih kafje na pumpi, ob 11.30 južna pr Majdi, sprehod z Ajko, triurno razmišljanje o tem kaj se bo zgodilo z mojim življenjem ko magistriram, minuta ko spoznam da nisem še magistrirala in trenutek ko spoznam, da imam za prebrat 1400 strani literature za naslednji izpit. Zato se tam okrog petih popoldne lotim učenja, ampak prej pospravim sobo in pisalno mizo, zložim svinčnike v red in papirje pokupčkam po mizi, da imam boljši pregled nad vsem. In potem je ura že 6 popoldne in postanem lačna in grem v kuhinjo in se odločim pripravit najboljkompliciram obrok (ocvrta jajca), da mi bo vzelo kar največ časa za pripravo. Po večerji zasedem najboljšo lokacijo na kavču in držim to pozicijo kolikor dolgo se da. Zvečer peljem soseda in sosedo na pivo in ko pridem nazaj in se spravim v posteljo, se tik preden zaspim odločim: jutri pa zares, jutri bo drugače!

In potem vsak peti mesecev pride ključen trenutek ko se odločim za korenite spremembe v mojem življenu. Vsak šesti mesec ugotovim, da se teh sprememb ne držim več, da sem spet na stari poti, se zalotim pri delanju istih napak in z istimi moralnimi mački. Ampak tokrat ni bilo tako, tokrat sem udarila po mizi in šla!

Bilo je nekaj slabih dni in veliko več dobrih dni. Poskušala sem biti pogumna in močna, ko ni bilo vse popolno. Spoznala sez en mali, novi košček sveta. Izboljšala svojo angleščino. Prebrala nekaj knjig. Izgubila nekaj kilogramov. Občutila neko novo kulturo. V New Plymouthu navijala za All Blackse. V muzejih absorbirala nekaj nove zgodovine. Videla svet pod ekvatorjem. Obiskala Samoo. Poskušala novo hrano. Zaslužila 12.727,00 dolarjev (in jih zapravla še malo več). Prehodila veliko klancev. Se trudila razumeti novozelandski naglas. Skočila iz avijona. Plavala z delfini. Se namakala v naravnih vročih vrelcih. Uživala večere ob pivi sama in v družbi. Nabirala češnje in napenjala zajle v vinogradih. Skupaj z Stevenom odpela par uspešnic Aerosmithov. Prekladala prazne in polne steklenice vina. Se večkrat odpravila obiskat Middle-earth. V sedlu pregalopirala kar nekaj kilometrov. Se v solzah v katedrali v Nelsonu poslovila od svoje none. Pisala kartice in čestitke ob vseh praznikih. In ja, včasih sem tudi samo sedela ob kaminu v skupnih prostorih, ob kavici v enem izmed kafičev, na klopci nekje ob obali in se spopadala z domotožjem. A kdo pravi da je to slaba stvar. Domotožje samo dokaže, da mi je tudi doma lepo in da imam rada svoj domači kraj. Povsod je lepo, a doma je najlpeše.

Pogrešala bom Novo Zelandijo. Pogrešala bom sproščene in prijazne ljudi, njihov težko razumevajoč naglas, pogrešala bom divjanje maorov in smeh Samojcev. Pogrešala bom na kratko ostrižene, zelene pašnike, mogočne vulkane in vonj deževnega gozda. Najbolj pa bom pogrešala ocean, njegov zvok, njegove mogočne valove, njegov vonj. Ja – če bi živela par sto let nazaj bi bila pirat! In bila bi prekleto dober pirat! ;)

Res drži tisti rek: včasih moramo preprosto oditi proč. Ne zato da drugim dokažemo koliko smo vredni, ampak da sami sebi dokažemo svojo vrednost in kje so naše meje. Lahko rečem da Novo Zeladijo zapuščam malo bolj pogumna kot sem bila in z par idejami več kaj si v življenju želim. Predvsem pa spočita da se spopadem z zadnjim(a) letom(a) mojega magisterija.

Pa še ena misel, ki sem jo prebrala nekje na moji poti po Novi Zelandiji:

Celo življenje lahko porabimo za risanje črt, do kje gremo lahko, koliko lahko, kaj lahko in česa ne, lahko pa preprosto začnemo prečkati te črte. In povem vam iz prve roke: če vsak dan vsaj malo tvegate, kmalu ugotovite, da je razgled na drugi strani črt spektakularen!

 Samo še do Avstralije skočim, pol pa pridem prou zares domu. ;)