WARD BEACH, WIRE LIFTING, CHERRY PICKING, NEW JOB, NEW PLACE,...

Ker že dolgo časa nisem pisala, vas tokrat čaka malo daljši (a upam, da zanimiv) blog. 

Pa začnimo s SOBOTO, ko sva se obe spraševali, če se nama sploh še splača ostati tu v Duncannonu. Za prihajajoči teden sta nama bila dodeljena samo dva 10-urna šihta in še ta dva nista bila 100 % zagotovljena (ker v tej ljubi tovarni nikoli ne veš, če se jim bo dejansko uspelo držati načrtov, ki si jih zadajo začetek tedna. Sem se včasih vprašala, čemu sploh pišejo urnike, če potem med tednom delajo vse drugo, samo tistega kar je na urniku ne). Zato sva torej obe (že kar malo obupano) pošiljali prošnje na vse mogoče naslove: kelnarjenje, pucanje, molža krav, vrtnarjenje, kuhanje, čuvanje psov, …karkoli, samo da se premaknemo iz Blenheima. Ko sva prišli nazaj v hostel iz mesta, naju je pričakala novica, da v ponedeljek ne delava v tovarni, ker potrebujejo dve veliki, močni punci v vinogradu (ker je zmanjkalo fantov v hostlu). Ok, nije bitno. Samo, da se dela, da izvlečemo iz tega zadnjega tedna kar se da veliko dolarjev.

V popoldnaskih urah naju je čakal tudi intervju za službo po telefonu za housekeeping v hotelu na ledeniku Franca Jožefa. Moram reči, da so bila vprašanja izredno zanimiva: »kaj ti je najbolj všeč pri čiščenju?« (hmmm….zvok metlice za školjko, ko čistim kopalnico…?!).

V NEDELJO sva že navsezgodaj (ob 10 uri) šli skupaj z Janino, Hannah, Katie in Falkom na plažo. Vzeli smo zemljevid in se odpeljali do Seddona, ki je 15 minut proč od Blenheima, tam kupili pašto, omako za pašto in pivo, ter se odpravili proti prvi plaži, ki je bila označena na zemljevidu. Žal se je izkazalo, da je bila ta plaža preveč odprta in je pihalo (ku svinja) in smo se na hitro pobrali proti drugi plaži, ki je bila označena na zemljevidu. Ta se je izkazala za veliko bolj udobno in lepšo in kar je bilo najbolj fajn – tam smo bili praktično sami. S Hannah smo sprobale tudi skok v vodo, ki je bila za nedeljske temperature odlično osvežilna, vendar v vodi nisva zdržli dlje kot 10 minut. Pacifik le ni naša Jadranska topla luža. Kljub uporabi vseh mogočih zaščitnih sredstev smo domov prišli z rahlim roza odtenkom (ma nikdr hujšga). Ampak kar je najbolj važno, mislim da smo zelo kvalitetno preživeli ta zelo lep in topel nedeljski dan. Ko smo prišli nazaj v hostel, naju je pričakala novica, da je najino delo v vinogradu prestavljeno iz ponedeljka na torek, ker je kmet ravno v nedeljo šprical brajde in naju noče izpostavljat vsem kemikalijem. Super. Vse kaže na prost ponedeljek.

In v popoldanskih urah so naju klicali še enkrat iz hotela na ledeniku Franca Jožefa. Tokrat sva imeli intervju s šefico Houskeepinga.

I've got my toes in the water, ass in the sand, not a worry in the world a cold beer in the hand. Life is good today!

 

 

Je Falk zapelju u pesek...dobru, da je biu en domačin tam, da nas je ven povleku, kaj čene bi glih tam ostali.

 

Kosilo na plaži

V PONEDELJEK sem se zbudila že ob 8 zjutraj, ker sem hotela priti do 9 ure v knjižnico, da mogoče ujamem še kakšnega budnega Slovenca na skypu. In hotela sem updejat blog z vsemi novimi slikami s plaže. Jerneja je še spala, jaz pa ravno zavihtela nahrbtnik na rame in se odpravila proti mestu, ko mi je zazvonil telefon. Camila iz recepcije je nujno potrebovala 10 ljudi za obiranje češenj. Čez pol ure moramo biti tam. Super. Zbudim Jernejo. Si hitro pripravimo kosilo za s seboj. Čez pol ure smo že v sadovnjaku in obiramo češnje. Nič lažjega kot to. Okoli vrata imaš košaro v katero moraš nabirati temno rdeče češnje. Svetlo rdeče češnje moraš pustiti na drevesu, da dozorijo in jih bodo obrali naslednji dan. Če se ne moreš odločiti če je češnja dovolj rdeča jo poješ. Plačani sva bili na kilogram – 1,40 NZ$/kg češenj, kar je zelo dobra urna postavka. Če sem prav spremljala moje pobiranje sem jih pobrala okrog 70 - 80 kg. Jerneja je bila veliko bolj uspešna, no ali pa sem bila jaz bolj uspešna v nažiranju z češnjami, kakor vzameš. Delali naj bi do petih popoldne, ob štirih popoldne pa me pokliče Greg, da naju nujno potrebujejo taisti dan za 2-3 ure v tovarni in naju lepo prosi če lahko prideva. But of course! Ob 17.30 sva bili v hostlu ob 18.00 sva že pridno pakirali steklenice v tovarni. Do petnajst minut čez deseto uro zvečer. Vse za firmo! Ob 23 sem že sladko spala, ker naj bi naju v torek ob 8 zjutraj prišel iskat najin vinogradnik Simon.

 

 

Torej, v TOREK zjutraj naju je v hostel prišel iskat Simon. Delali sva v njegovem vinogradu, ki ga ima za hišo. Delo se v angleščini imenuje WIRE LIFTING. Se sprašujem, kako to delo imenujejo slovenski vinogradniki: »Pej pejdi Janez to, bova drat dvigavla«. In točno to se dela. V vseh vrstah moraš žico dvigniti iz nižjega cveka na višji cvek. Sliši se enostavno. Ampak je treba povedat, da so vse veje z njihovimi viticami zelo trdno zamotane v to žico in da je potrebno žico cel čas pošteno natezati, da ujameš vse veje, ki uidejo. Jasno, da te po sedmih urah roke pošteno bolijo. No, vsaj vreme nama je bilo naklonjeno, saj je bilo oblačno in nama ni bilo potrebno vsega tega početi v največji vročini. Prednost tega, da smo delali v njegovem malem vinogradu je bila, da je bil Simon ves čas z nama in nama pomagal, ter da naju je njegova žena v vsaki pavzi pričakala s kavo in pecivom in da so se pavze za kosilo hitro razvlekle na celo uro čvekanja o tem in onem. Ko naju je ob petih peljal domov naju je zelo pohvalil in naju prosil, če lahko prideva nazaj naslednji dan, da dokončamo z delom. Le kako bi lahko rekli ne. Ampak! Ko sva prišli nazaj v hostel, naju je pričakal Greg, da naju naslednji dan nujno potrebujejo v tovarni in da je on že vse zrihtal, da gresta k Simonu delat neka dva fanta. Ok. Torej se bo sreda začela ob 6.45 v tovarni.

Aja, med drugim sva vmes dobili dobro novico od Franca Jožefa (oz. njegovega ledenika) - služba je najina! Do sobote morava priti tja, v pondeljek začneva z delom. Super. Potrebno bo čim prej priti n I-site, da rezerviramo avtobusno karto. Danes ne, sva prekasni.

 

Je rekel Simon, da sta se z ženo preselila v to hišo, ker sta hotela nejki manjšega...se sprašujem v čem sta živela prej, če je to majhno?!

SREDA. Tovarna. Pakiranje steklenic. Pometanje tovarne. Lepljenje nalepk. Vse do prve čikpavze ob 9:40, ko pride Greg v tovarno povedat, da je vinogradnik Simon jako jezen, ker da fanta nočeta delat in da zahteva naju dve osebno. Naju naloži v avto in naju na (fato pošto) pelje nazaj k Simonu. Sledi dvigovanje žice do pete ure popoldan. Tokrat v žgočem soncu (bi rekel Iztok Mlakar: »ceu dan smo bli u vinogradi in sunce je ku zludi peklu«). Ob 18 uri sva obe z malo bolj temnim odtenkom roza barve sedeli v kuhinji, celi srečni, da bova v četrtek FRAJ in da bova lahko šli v mesto rezervirat karti za avtobus, si oprali perilo, se zjutraj naspali, šli na internet,…ko začne zvoniti telefon. Greg… nas nujno rabijo v četrtek. Ob  6.00 zjutraj. Valda, vse za firmo. Očitno sva edini v tem hostlu, ki znava prekladat steklenice v tovarni s točke A na točko B. In edini, ki znava pometat. Sva šli spat takoj po pogovoru, kajti v četretk (danes), bo torej potrebno vstati ob 4.30.

Medtem nama je zmanjkalo čisto vse hrane, ker niti en dan nisva uspeli priti v mesto v trgovino. Že cel teden živiva od pašte z tuno in arašidovega masla z marmelado. Toliko o tem, kako "miren" bo ta tedn.

ČETREK. Danes. Greva v tovarno sredi noči. Pam (ženska, ki se non stop dere), je že ob 6 uri zjutraj maksimalno jezna na cel svet. Za dobro jutro sledi pridiga o tem, kako smo vsi nesposobni, vmes nam na hitro vošči merry christmas in nam pove, da nam je spekla torto in da vsakemu pripada samo en kos (sem pojedla tri kose…bi mi skoraj uspelo pojesti tudi ta četrtega). Mislim, da toliko dela, kot smo opravili danes, ga nismo še nikoli. Je bilo lepo videt, da je Robson (ki se izgovori Hobson) zadovoljen z nami. Je rekel, da smo danes naredili toliko dela, ker so prišle punce, ki vedo kaj delajo. Dobit tako pohvalo od njega, veste, to ni kar tako. In posledično smo z delom zaključili ob 13.00. Joooj, priznam, jih bom kr malu pogrešala.  Prvič po dolgem času sva si z Jernejo lahko v miru skuhali kavo in jo v miru popili. Skupaj s čokoladnimi piškoti. Zjutraj nama je Janina na I-site-u rezervirala avtobusno karto. Jutri torej odhajava ob 12:50 proti Nelsonu, kjer bova prespali in nato v soboto zjutraj štartali proti Francu Jožefu. Mi je malo hudo, ker bova jutri pustili Simona na cedilu, ampak me veseli, da bosta namesto naju šli tja Janina in Katie za kateri vem, da bosta dobro opravili delo. Vse se je torej super izteklo. Težko bi bilo lahko boljše. Danes zvečer imamo palačinke party, jutri zjutraj se spakiramo in off we go.

Telefon bom danes zvečer izklopila. Če pride Greg grem delat samo pod pogojem, da me plača dvojno! 

Se slišimo ko pridemo na Franca Jožefa. Stay tuned.