VESELI DECEMBER V BLENHEIMU

Pa se je začelo. Božične pesmi v trgovinah, lučke, božički v vseh barvah in oblikah, trgovine polne z vsemi mogočimi božičnimi sladkarijami,… ma nekako ne gre vse skupaj s 26° C, soncem, kratkimi hlačami in zelooo dolgimi dnevi in kratkimi nočmi. Priznam, da mi manjka sneg. Včasih, ko se zjutraj zbudim in vidim zunaj par oblakov, si mislim: »ja, danes bo pa snežilo«. In potem se zavem, da sem oblečena v kratki majici in kratkih hlačah in da mi je kljub temu še vedno vroče. No ja, do božiča se nameravamo premaknit naprej iz Blenheima in mogoče nas bo pot zanesla kam v gore in potem bo vsaj temperatura malo bolj božična.

Zadnji tedni so bili z vidika služenja dolarjev zelo uspešni, kar pomeni, da smo garali od jutra do večera skoraj vsak dan. Dve Nemki sta dali odpoved (kar se meni zdi skrajno neumno, saj sta s tem izgubili 300 dolarjev, ki sta jih morali plačati kot nekakšen predujem (ne morem verjet, da sem dejansko uporabila to besedo), da bosta tu ostali 3 mesece) in seveda ju je bilo potrebno nadomeščati, dokler niso našli novih žrtev. Poleg tega so se v enem tednu uspeli pokvarit čisto vsi stroji v tovarni, kar je pomenilo, da smo bili skoraj vsak dan v zamudi z delom in je bilo treba vsak naslednji dan to zamudo loviti. Nekako začenjam razumeti zakaj se Robson (in ne Hobson) nikoli ne smeji – ker revež preživi povprečno 16 ur tam notri in popravlja vedno iste stvari. Ne vem kdo točno je v tej firmi plačan da misli, ma kdorkoli že je, dela to zelo slabo. Bolj kot šraufajo tiste naprave, bolj se kvarijo in vedno več tipov v belih srajčkah se zbira okrog naprav in potem skupaj mrščijo svoja čela, ko z ravnilci merijo ali so nalepke nalepljene v pravi višini (če sploh pride do tiste stopnje, ko se lepijo nalepke). Ne vem če ima ta firma zadnje dni kaj plusa. Ta teden se je celo zgodilo, da smo mogli dve uri v luft gledat, ker se je čisto vse ustavlo. Je rekel eden izmed voznikov viličarjev: ''dokler vam plačajo, delajte kar vam rečejo''. In mi je dal pest bombonov, da sem si z njimi krajšala čas.

V hostlu postaja vedno bolj mirno. Zdaj imamo čisto vsi delo in kuhinja se ponavadi sprazni že pred deseto uro zvečer. Je nekako razumljivo. Medtem ko mi preživimo 12 ur v tovarni, jih drugi preživljajo v vinogradih, sadovnjakih, pri raznih kmetih, v tovarni morskih sadežev, v pakirnicah sadja,… vsi pridno služimo in glede na službe so se oblikovale tudi skupinice ljudi, ki se vedno družijo skupaj. En dan smo tako skupaj z Jernejo, Kate, Janino in Hannah šle v kino gledat Jamesa Bonda (zeelooo realno posnet film!), drugi večer so se Jerneja, Kate in Hannah športno udejstvovale, medtem ko sva si z Janino rajši privoščili sladoled, z Jernejo sva šli na božični semenj v mesto in včeraj je bila božična parada, ki se je sama nisem udeležila. Preprosto se mi ni dalo. In preprosto sem si želela biti v hostlu, ležat in brat knjigo in delat NIČ.

Sta pa prišla tudi dva slovenca v Dunncanon in zdaj lahko sem pa tja tudi kakšno po slovensko rečemo.

Po 12 urah telovadbe v tovarni, se mi niti približno ne da niti pomislit na telovadbo. In itak čutim čisto vse mišice v telesu od samega prekladanja flajš. Se odpovem.

 

 

Temu se pa težko odpovem. ;)

Cel starješi del Blenheima v pihalnem orkestru. Zelo so lepo špilali.  

Vsak dan pridno pošiljamo prošnje za kakšno novo službo južneje od Blenheima. Ampak zaenkrat nobenega pozitivnega odgovora. Če ne bo službe, potem bomo za božič šle vseeno naprej, ampak se nekako nismo še odločile v katero smer. Se mi zdi, da sem zadnje čase kar malo lena kar se načrtovanja tiče. A mi date kakšen predlog? 

Pa saj v bistvu niti ni važno kam gremo. Looney planet pravi, da je povsod lepo.

Sem pa danes dobila od čuksija en filmček in ga res moram delit z vsemi:

Koliko tretjin ima hokejska tekma?