KAM GRE VSE TO VINO?

Še malo pa bo en mesec v Blenheimu mimo. Prihajam v fazo, ko se začenjam navezovat na ta kraj in mi ni do tega da bi kaj kmalu šla. Tudi če se v tem mestecu ne dogaja dosti. Pa tudi v hostlu težko rečem da me privlači žuranje Nemcev (jih je toliko na Novi Zelandiji, da se začenjam spraševat, če je sploh še kakšen nemec v Nemčiji). Ampak počasi bo treba odpeketat. Bližajo se božični prazniki. Naša wine bottlers factory bo imela kolektivni dopust, kar pomeni, da nas dva tedna ne bodo potrebovali. Desetega decembra se bo sicer sprostilo eno delovno mesto za nočno izmeno, ampak ga Greg ni ponudil nam (kar je skrajno sumljivo). Dobila ga je punca, ki je zadnja prišla v tovarno. Mogoče nas želijo imet v dnevni izmeni. Mogoče rabijo majhne, nizke punce za pakiranje (nazadnje ko smo medve to delale, smo morale najprej odstraniti vse podstavke, ki si jih naštimajo Kitajke, da lahko sploh dosežejo steklenice. In še smo bile previsoke). Mogoče vedo, da si ne želimo vezat na to tovarno še za dodatne 3 mesece. Mogoče so samo ponudili službo ta prvi punci, ki je šla mimo. Ali pa nas Hobbson res ne more videt na kraj očesa in se naju komaj čaka znebit. Hobbson je tisti ta lušen, za katerega se je izkazalo da je šef proizvodnje. Tip preživi vsak dan povprečno 16 ur v tej tovarni. Včasih ko končamo 12 urni šiht ob 7-8 zvečer in ko zjutraj spet pridemo in že šraufa po strojih se vprašam, če sploh ima dom. Noben ne ve točno njegovega imena. Bi rekel Mario (from Estonia): You know Hobbson, he is like MacGyver, you don't know his name. Zasmejal pa se tudi še ni. Je rekel Mark (from America), ki je tu že tri mesce: First two months I was sure he doesn't like me. And then he smiled to me ... for a second. In pravijo da je iz Brazilije, ne vem no, ni nič podoben Ronaldotu in Ronaldinhotu. :)

Drugače, kot sem že rekla, smo se specializirale za dnevno izmeno. Z Tamey-em (supervisor) smo se kar fajn ujeli. Najina in njegova polomljena angleščina se super dopolnjujejo: You two are long, you know, you can go high! I like you!  In ko se lotimo kaj same od sebe pospravljat ima nasmešek čez cel obraz: I like this! You two are great! In drži palce v zrak. Ne mara pa Kitajk. Mislim, da je bil on tisti, ki je odpustil Suki (eno od Kitajk. In neč ne rečem, jast bi jo tudi, kaj je imela samu eno brzino). 

Večerne šihte še vedno vodi Ramon. Se mi zdi da nam ne zaupa ma prou NEČ! Kar čez dan komot delamo same, moramo zvečer delat pod nadzorom enega iz njegovega nočnega dream team. Še vedno divja z viličarjem po celi tovarni in če te vidi, da stojiš in nimaš dela kriči (v še malo bolj polomljeni angleščini): Go clean something! Tudi če je že vse čistu ku solza. Ali pa ko končamo z eno serijo steklenic in kriči iz viličarja: Go into machine! Clean the machine! (dragi moj, ti kr pejdi v mašin, jast se bom rajši držala na varni razdalji). Ima pa še vedno momente, ko se odloči, da se ti bo malo nasmehnil, prišel k tebi in ti kaj rekel: Are you two sisters? You look like sisters! In v isti sekundi postane spet resen, pokaže na škatle in zakriči: Go, packing! (sej moreš bit cel zmeden, tudi če nječeš bit).

Sprememba od zadnjič je ena ženska. Jo kličemo zmaj. Se dere ku zmešana: So much work and you are standing here! Nobody understands me! Nobodey wants dirty boxes!, Why are they sending us only girls! (Draga moja, tu boš pa mogla Hobbsona uprašat!)… Najboljše pa je bilo, ko nam je Tamey dal za zlagat napačne škatle (no, jaz še vedno trdim da je Hobbson to ukazal) in se je drla: It's NO, NO! In sm jo uprašala: what is wrong? In ona še zmirej: It's NO, NO! It's NO, NO! In čez par sekund: It's NO, NO! Ma da bi povedala kaj je NO, NO. Je rabla ene 15 minut, da je prišla k sebi.

Korejka "žabu". (Druge slike se bodo v roku parih ur/parih dni pojavile na: Jernejinem blogu)

En dan so nas poslali delat v skladišče, ker je baje ful folka zbolelo, kar je bilo super, ker tam ni ropotanja strojev in trobljenja viličarjev. In imele smo radio! Morale smo odpret 7 palet škatel in v vsaki preverit DIVAJDER (to je una kartonasta zadeva med steklenicami) in jih nazaj zapret. S čim si dajo opravka, a? Vmes smo našle eno razbito steklenico in sem šla vprašat strica kaj naj naredim z njo. In je rekel: Ooooo you have a very good eye…..put it back in the box and pretend you didn't see it!

Ko smo že pri nesmiselnih delih. Naslednji dan smo morale pri 400 steklenicah pregledat koliko visoka je gladina vina. Če je bila 2 centimetra pod zamaškom je bilo ok. Če je bilo 1 centimeter pod zamaškom, smo jo morale izločit in so jo ponovno natočili. Baje da so šparali na vinu. A pri vseh razbitih steklenicah pa ne bomo šparali, al kaj?

In tako naprej. Vsak dan nekaj novega. Janina, Air, Ajabu, Rinka in medve smo že kar utečena skupina. In potem so tu še vsi ta redno zaposleni v dnevnem šihtu (ma oni so malu previsoki, da bi se z nami družli) – Pablo, Sian, Ramona. In Mark from America in Mario from Estonia. Ma kaj ku sta ta teden končala z delom in gresta naprej. Ta dva sta bila najbolj uporabna. Eni gredo, drugi pridejo. Smo muhe enodnevnice tu v tovarni. Mogoče zato nobenega dosti ne briga za nas.

Drugi dan so imeli tu v Blenheimu ognjemet. Smo šle cele navdušene gledat to čudo. Se je izkazalo, da so imeli osnovnošolci neko dobrodelno prireditev. Je na vratih na veliko pisalo: NO ALCOHOL - si člouk niti pive ne more privoščit, ma kam smo pršli?! In ognjemet je bil uni iz kartonastih škatel. Ne vem če je letelo 5 metru v zrak. Vse je vedno bolj božično. Prvega decembra je maraton. Bomo šli navijat. Imam občutek da bo Jessie (eden izmed zaposlenih v tovarni) tudi laufou, ker tip hodi z nekimi zapestnicami okoli gležnja, pa bom rajši verjela, da so uteži, kot da so elektronske zapestnice za kaznjence. ;) 

Nedeljsko kosilo.

Wither hills.

In kupila sem si parfum. Da se bolj ujamem z vsemi preveč nadišavljenimi zaposlenimi v tovarni. Če me zdaj ne zaposlijo, pa tudi ne vem kaj še lahko naredim. :D