BOTTLES, BOTTLES AND MORE BOOTLES...

..bi rekel majster, ki ima čez tekoči trak na katerem sem med drugim delala prejšnje tri dni. Spet sem bila v botllers factory (http://www.winebottlers.co.nz/) - tokrat 3 dni. Prvi dan 9 ur, drugi dan 14 ur in tretji dan 4 ure. Smo pa tudi že na seznamu za naslednji teden. Se obeta še 3 x 10 do 11 ur. Se sploh ne bom pritoževala, še posebej ne nad dejstvom, da dela notri eno lepo število zelo všečnih fantov. ;)

Torej da vas malo bolj podrobno seznanim z mojim delom. Poleg tega kar sem že zadnjič napisala (stavimo polne ali prazne flajše na tekoči trak), se zelo rado zgodi, da nekdo od šefu zajebe. In pol je treba stavit flajše dol iz tekočega traka. Ali pa še boljše – nalepijo napačne nalepke na 400 (ali tudi več) flajš. In potem je treba te nalepke zdrgnit dol in spucat flajše in jih še enkrat dat na tekoči trak (v upanju, da bodo tokrat nalepili gor ta prave – kar ni sigurno da bodo). Definitivno fajn telovadba. Bom imela veliike mišice. Še posebej, ker z mano delajo 2 kitajki, ena malezijka in ena korejka, ki so vse po meter petdestet in vsaka ima po 45 kilogramov. In seveda pol jast najebem za delo ob vseh visokih paletah in za dvigovanje vseh težjih škatel. Ampak je tudi dobra stran pri tem – delam s fanti! ;)

Za vmes ko tekoči traki stojijo zlagamo škatle, sestavljamo tiste kartonaste pregrade med steklenicami v škatli, pometamo, pomivamo po tleh, lepimo nalepke na škatle, ujamemo kakšno minuto za pogovor,...

Naše delo nadzoruje supervisor. Vsak v enem šihtu (se pravi, če delamo 12 ur, smo deležni pozornosti obeh). V dopoldanskem je to naloga enega malega mehičana, v popoldanskem je to Ramon (ki je jaku ušeč Jerneji ;)), katerega najprej zavohaš, šele potem zagledaš. Se fant mende polije vsakič s parfumom pred šihtom. Skratka. Oba sta hiperaktivna. Nekako pričakujeta da boš na treh mestih istočasno. In tekata gor in dol in vmes kričita navodila. Ma se vsako toliko tudi malo nasmehneta vsakemu, da nimaš občutka, da si totalen idiot, ker česa ne razumeš. In 15 minutne pavze imenujeta smoke break, tako da vsake dve ure kričita: you, go on smoke! Now! (tudi če imamo na jopičih na veliko napisana svoja imena). In potem je tam še en kupec drugih, ki ti vsak da vmes še kaj za delat in en kupec stricu, ki so mehaniki in se zelo radi zafrkavajo z nami. In vozniki viličarju, ki so mi najbolj fajn. Ti so najbolj uporabni in najbolj radi pomagajo. Vsi so flegma in jih ne briga dosti kaj supervisorji kričijo. Eni nam vse zaupajo, eni nam bolj malo zaupajo, eni pričakujejo, da bomo vse znali brez vsake razlage. 

Iiiiiiin potem je tukaj supervisor od supervisorju (vsaj zdi se, da je tu njegova služba. V bistvi je njegova glavna vloga, da zgleda ful zajeban in resen  J). Da mi je danu gledat njegove rjave oči vsak dan. Kaku nej se človk pritožuje nad 14 urnimi šihti, če imaš taku dober razgled. Njegova služba je šetanje med tekočimi traki, strmenje v njih, globoko razmišljanje in vsake par ur malo pošraufat po vsakmi. S tem povečuje verjetnost, da kšna flajša zgrmi dol iz tekočega traka, ker privabi marsikateri pogled. Mogoče ga ravno zato ni v proizvodnji cel čas. ;)

Vmes imamo od 3 do 4 petnajst minutne pavze in eno pol urno pavzo za kosilo. Kar je najbolj pomembno - kafje časti firma. Se pravi...imamo vse kar rabimo! 

Mi - casual workers smo oblečeni v rumenih jopičih. Vsi ostali so v oranžnih. Da se ve, koga moraš vikat in koga lahko tikaš ;)

Moj prvi naučeni maorski stavek: Horoia o ringaringa.

Bi še kej napisala, ma se je denu en nemc zraven mene in se jouku na glas pogovarja in reži po skypi in mi dviguje pritisk. Grem rajši ven iz knjienice prej ku mu kej rečem. ;)