RAVBARKOMANDA – BENETKE – DUBAJ- MELBOURNE – AUCKLAND

Po dveh tednih intezivnega poslavljanja s celotno žlahto (kar je večino časa zgledalo, kot da grem na fronto, ne na dopust), naju je kombi (z napisom Go – opti) končno odpeljal proti Benetkam, kjer sva se (že z malo slabe vesti, da nisva rajši ostali doma in ne povzročali našim starim mamam še bolj intezivnega odtenka sive barve v laseh, s tem ko sva se odločili videt svet in živet življenje po drugačnih pravilih, kot so bila dana njim) vkrcali na prvi let na najini 26 ur dolgi poti do nove dogodviščine. Priznam. Občutek pred odhodom na Novo Zelandijo ni bil isti kot pred Ameriko. Mogoče zato, ker sem tam vedela kaj me čaka. Mogoče zato, ker mi je Amerika dala vse kar se dobiti da, in se sedaj bojim, da sem že tam porabila vse jokerje. Mogoče… Vsekakor namervama dati tudi Novi Zelandjiji priložnost, da me začara. Kot me je začaral Drakesbad.

V Dubaju nas je ob 5 zjutraj pričakalo 35 stopinj celzija. Ob poldne, ko smo eno uro čakali na vzlet proti Melbourni, smo dihali na škrge. Kako folk tam preživi?! Razgleda na dubajske stolpnice ni bilo zaradi prevelike vlage v zraku. Vse je bilo ovito v meglo. In prah.

12 ur letenja do Melbourna (kako avion sploh lahko ostane v zraku 12 ur?). V dvoje je bilo te ure veliko lažje preživeti, kot sem 9 ur sama do Californije.  AMPAK, sedaj vem, da je moj maksimum za potovanje v ekonomskem razredu 7 ur. Na vse daljše fure, grem samo še v prvem razredu.

Po 2,5 urnem letu do Aucklanda, ko človek komaj še gleda, ga ni lepšega od 20 minutnega pešačenja s sto – kilskimi rucaki do Ponsonby backpackers – hostla. Vonja po razlitem acetonu v sobi (katerega je razneslo v ta velikem rucaku) in posledično stopljena krtača za lase in razjeda na novih roza hlačah iz H&M. Bankomatov, ki nam nočejo dati več kot 100 dolarjev na dan. Sosede, ki že od kar smo prišle vztrajno špila kitaro v sosednji sobi (vsaj posluh ima). Kava v Starbuksi, da nekako ostanemo budne vsaj do 9 ure zvečer, da se resetiramo od časovne razlike. Pa komaj dvajset do sedme je….

BUDWEISEEEERRR!!!  Pred prvo pivo je bil avion za Jernejo beden, brezvezen, nekomot in sploh ne tak, kot ga je pričakovala. Po tretji pivi se je zadeva mnogo izboljšala.  

 Middle earth... ;)

Ok. Aukland-ci so malu škrti z internetom. V vseh coffi shop-ih dobiš samu eno uro (oz. max 60 Mb...kulkrkoli že tu je ;)). V hostlu se ne splača plačevat za njihov šwoh internet. Tku da bomo na internetu pač samu na jutranji in popoldanski kavi. Dajmo rečt, da bo tu zadosti cajta za iskanje službe...če ne bo treba uvest še tri coffie break-e umes ;)