petek, 21. september 2012

AUCKLAND


Danes sem se zbudila ob 3.30. Do 4.30 sem si lagala da me ne daje jet lag. Ob 5.00 sem se naveličala prekladat po postelji in sem šla v dnevno sobo. Ob 5.05 se mi je pridružila punca iz San Francisca z istim problemom. Ob 5.10 je prišla še teta iz Anglije in se razburjala nad dejstvom, da se kuhinja odpre šele ob 7.00. In smo gledale Jamesa Bonda. Če se lahko kej orientiram po Ameriškem jet lagu, potem bom imela jutranje gledanje filmov še vsaj en teden. Ej nu, nikdar hujšga…

Drugače Auckland jamljemo z lagodjo. Bolj kafetkamo in šetamo po centru mesta. Pošiljamo prošnje za službo (zaenkrat nobenega odgovora). Se nekako ne moremo spravit pogledat še kej dlje. Sej imam še eno leto. Tukaj je še vedno zima. Čeprav se to ne vidi na ljudeh (vsi veselo skačejo okrog na pol nagi) in tudi ne v naravi (večina dreves že bujno cveti). Dobro da smo spakirali tudi par dolgih gat.

Auckland kot mesto ni nič posebenga. Ima klance kot v San Franciscu, promet kot v Angliji in večino Kitajskega prebivalstva. Arhitekturno je mesto totalno razočaranje. Z Evropskimi mesti se niti približno ne more primerjati. Ne samo, da mu manjka zgodovina. Tudi moderne stavbe težko naredijo dober vtis. In Sky – tower, mislim, zakaj bi si nekdo sploh želel zgradit nekaj takega!!! Je pa zadeva uporabna za adrenalinske podvige (ne mama, ne skrbi, ne bom šla skočit dol z njega).

Uspešno in presenetljivo hitro smo uredile IRD številko in odprle bančne račune. Vse smo uredile pri istem stricu, (ki je bil zelo podoben Jerneju Tozonu) v pičlih 10 minutah. Neprimerljivo z Ameriko. Kot je bilo neprimerljiv prehod skozi carino. Niti vize nam niso pogledali. (Pa skeniranje zenice? Prstni odtisi? Poligraf?)




5 komentarjev: