Po dveh tednih intezivnega poslavljanja s celotno žlahto
(kar je večino časa zgledalo, kot da grem na fronto, ne na dopust), naju je
kombi (z napisom Go – opti) končno odpeljal proti Benetkam, kjer sva se (že z
malo slabe vesti, da nisva rajši ostali doma in ne povzročali našim starim
mamam še bolj intezivnega odtenka sive barve v laseh, s tem ko sva se odločili
videt svet in živet življenje po drugačnih pravilih, kot so bila dana njim)
vkrcali na prvi let na najini 26 ur dolgi poti do nove dogodviščine. Priznam. Občutek
pred odhodom na Novo Zelandijo ni bil isti kot pred Ameriko. Mogoče zato, ker
sem tam vedela kaj me čaka. Mogoče zato, ker mi je Amerika dala vse kar se
dobiti da, in se sedaj bojim, da sem že tam porabila vse jokerje. Mogoče…
Vsekakor namervama dati tudi Novi Zelandjiji priložnost, da me začara. Kot me
je začaral Drakesbad.
V Dubaju nas je ob 5 zjutraj pričakalo 35 stopinj celzija.
Ob poldne, ko smo eno uro čakali na vzlet proti Melbourni, smo dihali na škrge.
Kako folk tam preživi?! Razgleda na dubajske stolpnice ni bilo zaradi prevelike
vlage v zraku. Vse je bilo ovito v meglo. In prah.
12 ur letenja do Melbourna (kako avion sploh lahko ostane v zraku 12 ur?). V dvoje je bilo te ure veliko
lažje preživeti, kot sem 9 ur sama do Californije. AMPAK, sedaj vem, da je moj maksimum za
potovanje v ekonomskem razredu 7 ur. Na vse daljše fure, grem samo še v prvem
razredu.
Po 2,5 urnem letu do Aucklanda, ko človek komaj še gleda, ga
ni lepšega od 20 minutnega pešačenja s sto – kilskimi rucaki do Ponsonby
backpackers – hostla. Vonja po razlitem acetonu v sobi (katerega je razneslo v ta
velikem rucaku) in posledično stopljena krtača za lase in razjeda na novih roza
hlačah iz H&M. Bankomatov, ki nam nočejo dati več kot 100 dolarjev na dan.
Sosede, ki že od kar smo prišle vztrajno špila kitaro v sosednji sobi (vsaj posluh ima). Kava v
Starbuksi, da nekako ostanemo budne vsaj do 9 ure zvečer, da se resetiramo od
časovne razlike. Pa komaj dvajset do sedme je….
BUDWEISEEEERRR!!! Pred prvo pivo je bil avion za Jernejo beden, brezvezen, nekomot in sploh ne tak, kot ga je pričakovala. Po tretji pivi se je zadeva mnogo izboljšala.
Middle earth... ;)
Ok. Aukland-ci so malu škrti z internetom. V vseh coffi shop-ih dobiš samu eno uro (oz. max 60 Mb...kulkrkoli že tu je ;)). V hostlu se ne splača plačevat za njihov šwoh internet. Tku da bomo na internetu pač samu na jutranji in popoldanski kavi. Dajmo rečt, da bo tu zadosti cajta za iskanje službe...če ne bo treba uvest še tri coffie break-e umes ;)
ajjjjjjjjj :D Kulsku!
OdgovoriIzbrišistara, pa kak aceton ti uporablaš?
OdgovoriIzbrišiglede starih staršev smo že ugotovili, da preprosto ne moremo čakat doma, da vsi pomrejo in se šele potem kamorkoli premaknemo. me čudi, da zganjajo tako paniko, ker konc koncev so v življenju že dali skozi bistveno večjo in dolgotrajnejšo migracijo svojih sorodnikov in prijateljev v razne amerike, kanade, avstralije. mogoče je problem prav v tem, da so oni pač ostali doma in se jim zdi, da bi bilo tako najbolje tudi za vas (nas). ah, any way - no worries. zdej ste tam, juheeeeeeeej
OdgovoriIzbrišiPikca, sam da te obvestim, za prvi razred za nazaj bos morala fajn doplacat ;)
OdgovoriIzbrišisej bo zdej na NZ zaslužla mstne pare :P
OdgovoriIzbrišiOO super, te berem. Mi dve z mamo smo samo veleumno pogruntale da Knežak pa je trenutno premajhen za Andrejo in naj kr gre in uživa.
OdgovoriIzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišijst pa mislim da te na NZ čaka nov set kart z novimi jokerji, ki čakajo da jih odkriješ.ja?ja.
OdgovoriIzbrišiMogoče bo tudi kakšen as vmes, a ?
OdgovoriIzbrišinavaden aceton....samu buhvej kake reakcije so potekle na 12000 metrih u zraki. ;)
OdgovoriIzbrišiDajmo rečt, da se bo vsaj uni flek na hlačah dal oprat...