4. DAN

Torej, mi se približujemo sredini našega izobraževanja (oz. če odštejem fraj dni za vikend in naslednji petek, ko imamo samo kratko ponovitev snovi v dopoldanskih urah, smo že na polovici). Moram povedati, da je organizacija akademije res zelo dobra in težko rečem da nam kaj manjka. Tudi čistilka pride v sobo vsak dan in se počutim že malo bedno, ker mi vsak dan zamenja brisače, danes pa celo že tudi rjuhe….ni glih okoljevarstveno, ma očitno se špilamo pravila fensi hotelov. Hrane je vsak dan preveč in zmeraj je zelo velika izbira. Mi malu manjka »ta pravu« kafje, ma nekaku kompeziram z dvojnimi dozami te njihove »obarvane vode«. Mogoče bi bila tudi hvaležna, če bi vsaj zvečer dobila kšno uro več fraj (tudi zaradi pisanja bloga), ma bom tudi tu pokompezirala v naslednjih fraj dnevih.

Današja prva tema dneva je bila humanitarnost. Na predavanjih je manjkalo kar precej udeležencev, bi rekla, da zaradi včerajšnjega igranja odbojke in nazdravljanja po odbojki pozno v noč. Predavatelj je bil kar malo preveč hiperaktiven za tako zgodnjo uro in le redki od tistih, ki smo bili tam, so odgovarjali na njegova preveč pogosto postavljena vprašanja. Zopet je bilo predavanje polno njegovih izkušenj iz dela pri Rdečem križu po celem svetu. Par pristonih pa je še vedno zbralo dovolj moči za kar burno razpravo na koncu - o tem, če je njihovo delovanje pravično do vseh.

Naslov naslednjih predavanj je bil Safety and security. Predavati bi nam moral možakar, ki si je včeraj nesrečno poškodoval nogo pri igranju odbojke, zato so ga na hitro zamenjali z drugim možakarjem, temu pa so ravno prejšnji teden odstranili vse zobe. Ste se kdaj pogovarjali s staro mamo, ko ni imela proteze v ustih? Ja, tako nekako je bilo slišati predavanje. Ampak kljub vsemu je bil precej dobro razumljiv, predvsem pa je imel zelo zanimiva predavanja, polna njegovih lastnih izkušenj iz del na različnih misijah, tako v vlogi vojaka kot v vlogi člana Združenih narodov na kriznih območjih.

Safety and security

Po kosilu so nas čakala štiri enourna predavanja kot uvod v jutrišnje celodnevne vaje. Teme so bile naslednje: NATO, Rdeči križ, Združeni narodi in Evropska unija. Vendar, spet zaradi poškodovanega predavatelja, je ta prvo predavanje o NATU odpadlo, tako da smo (zelo prikladno) po južni imeli eno uro fraj. Glede na slišano, bodo jutrišnje vaje zagotovo super zanimive.

EU

UN

Pa da vam še (končnu) na hitru predstavim našo skupinco:

Zdaj pa nazaj na odbojkarsko igrišče. Juhej.

Stay tuned.

3. DAN

Celodnevni media trening po skupinah. Kako odgovarjati novinarjem v kriznih situacijah. Kako sestavimo prvo, drugo in po potrebi tudi tretjo izjavo. Kako ocenimo pričetek krize. Kdaj začnemo z zbiranjem informacij. Katerih fraz se izogibamo, katere moramo uporabiti. Katere informacije izdamo. Koliko časa čakamo preden damo izjavo. Kako se uštimamo za pred kamere. Kam gledamo med intervjujem. Kako stojimo med intervjujem. Kako organiziramo tiskovno konferenco. Koga povabimo nanjo. Kaj smemo, česa ne,…Vse to in še več smo danes izvedeli.

In se seveda preizkusili tudi v praksi. Naš primer krize je bil sicer umeščen v podjetniški svet. Spet na kratko: bili smo tiskovni predstavniki podjetja, ki izdeluje otroško hrano za dojenčke do 12 mesecev. Na spletnih omrežjih so se v preteklih dneh pojavile fotografije alergičnih reakcij na njihovo hrano pri enem otroku. Med vožnjo v službo smo dobili klic, da je po hranjenju z našo hrano prišlo do smrti enega otroka. Ko smo se pripeljali pred vrata službe, so nas čakali novinarji, katerim smo morali podati prvo izjavo. Ni nas čakal en novinar, čakala nas je cela novinarska čreda. Po dveh urah smo že uspeli dobiti nekaj novih podatkov, ampak ker direktor podjetja zaradi zelo resnih in neodložljivih osebnih zadev ni mogel pred novinarje, smo se odločili podati še drugo izjavo, na kateri smo tudi napovedali tiskovno konferenco v večernih urah, ko bo direktor končno prispel. Tokrat so nas pričakali malo bolj neučakani in kar že malo žleht novinarji. Končno smo na koncu pripravili še tiskovno konferenco, na katero so bili povabljeni tudi direktor firme, državni preiskovalec in direktor bolnice, ter seveda tiskovni predstavnik podjetja (vse 4 vloge smo morali odigrati sami). 

Po vsaki izjavi smo si pogledali posnete izjave in jih analizirali.

Prva izjava Ahmeda.

Tiskovna konferenca. Fidel v vlogi direktorja bolnišnice.

Tiskovna konferenca z vsemi udeleženci. (Štempetovo in mojo konferenco dobite v naslednjih dneh, takoj ku sfehtam slike od tunizijcu.)

Bilo je veliko smeha, veliko treme, a smo bili na koncu vsi enotni, da smo se veliko naučili. Pa tudi vidno zmatrani smo bili.

Po večerji nas je čakal še turnir v odbojki, naša ekipa (masters of disaster) je enkrat zgubila in enkrat zmagala. Turnir se je končal s poškodbo enega od igralcev predavateljev. Možakar je nerodno stopil in si poškodoval koleno. Glede na to, kako fajn je škrtnilo, sem bila prepričana, da je kaj zlomljenega, a je potem Fouzi, tunizijec v petem letu medicine, strokovno ocenil, da so potrgane vezi. Najbolj zanimivo je bilo to, da mu je za eno tako poškodbo že pred prihodom rešilca bolničar akademije namestil infuzijo. V Sloveniji ne bi blo niti infuzije niti rešilca za tako poškodbo.

Turnir se bo nadaljeval jutri.

Ogrevanje

Ahmed v akciji ;)

Prva pomoč

Zdej mi pa že res utripajo vse rdeče lučke na baterijah...

...stay tuned.

2. DAN

Drugi dan se je pričel z dveurnim predavanjem z naslovom Risk analysis and managment. Predavanje je bilo zelo zanimivo. Na kratko - rdeča nit je bila določanje in ocenjevanje nevarnosti, predvsem z veliko primeri iz Nemčije. Za zaključek smo se razdelili v štiri skupine in vsaka skupina je dobila nalogo oceniti stopnjo nevarnosti za 5 različnih dogodkov v eni izmed držav, iz katerih smo bili člani skupine. V naši skupini so bili trije predstavniki iz Bangldeša, dve nizozemki, par nemcev ter slovenci, tako da smo se soglasno odločili, da je Bangladeš od vseh naštetih držav tista z največjo stopnjo nevarnosti. Izbrali smo 5 naslednjih nesreč: tropski ciklon, poplave, terorizem, rečne erozije ter epidemije. Ker pa smo tako zelo zavzeto padli v debato, smo samoiniciativno dodali še tri: politični izgredi, rušenje stavb (neodvisno od potresov in poplav), ter potresi.

Said in Lockman

Sledilo je še bolj zanimivo predavanje o masovnih dogodkih. Predavateljica nam je predstavila celotno organizacijo svetovnega prvenstva v nogometu v Nemčiji leta 2006 z vidika varnosti. Seveda iz lastnih izkušenj, saj je sama vodila ekipo za organizacijo varnosti in izvedbo le te med celotnim prvenstvom. Sodelovala je tudi pri svetovnih prvenstvih v Južnoafriški republiki in Braziliji ter obeh zadnjih Evropskih nogometnih prvenstvih. Gospa je bila polna zelo zanimivih zgodb in dve uri sta minili prehitro.

Po kosilo je bilo krajše, še kar zanimivo enourno predavanje o nemški civilni zaščiti, ki mu je sledilo (meni osebno) izredno dolgočasno (hvalabogu) samo enourno predavanje o pravnih osnovah nemške civilne zaščite.

Po kratki pavzi so nas čakale še vaje iz odločanja v skupinah v kriznih situacijah. Če na kratko opišem vajo. V tretji skupini smo se morali razdeliti v tri manjše skupine. Čakala nas je naloga zgraditi stolp (iz lego kock). Torej, v skupini nas je bilo šest. Eden v skupini je imel vlogo arhitekta, eden je imel vlogo zidarja. Ostali štirje so bili svetovalci. Arhitekt je moral dajati jasna navodila zidarju o tem kam spada kakšna kocka. Pri tem je lahko uporabljal samo besede (brez kazanja) ali je lahko zadevo narisal (brez govorenja in kazanja). Zidar ni smel govoriti. Svetovalci so se lahko pogovarjali z obema normalno. Arhitekt si je končni izdelek stolpa lahko ogledal v drugem prostoru, lahko si ga je ogledal samo 1x. Ko je arhiteku zmanjkalo informacij, so se vloge v skupini zamenjale in stolp v drugem prostoru si je šel pogledat naslednji arhitekt, ki je nato s svežimi informacijami poskušal zgraditi čim več. Časa smo imeli 45 minut. Naša skupina je v tem času zgradila dve nadstropji (od petih). Cilji igre so, da vsi v skupini delujejo kot ekipa, da na začetku postavijo pravilno strategijo in obvladujejo časovni stres, ki ga daje časomerilec. Ocenjevali so komunikacijo med člani, prisotnost stresa ter strahu, pridobivanje in način pridobivanja novih informacij,… Igra se je izkazala za izredno zanimivo. Uporabljajo jo tudi pri urjenju profesionalnih sil. Rekord igre je 17 minut.

naši dve nadstropji ;)

analiza gradnje stolpov

Prva dva dni sta bila super, ampak cel čas nas držijo na zelo visokih obratih, tako, da priznam, da se je včasih zadnje ure kar malo težko skoncentrirat na temo. Danes imamo večer prost. Jaz ga definitivno planiram izrabit za zgodnji pobeg v posteljo. Jutri imamo celodnevni media trening (od 8:00 do 18:00), zvečer pa me čaka še turnir v odbojki.

Ne samu, da ns držijo na visokih obratih, tudi te stopnice morem večkrat na dan prehodit... kaj ne bom zmantrana... ;)

Pa še jedilnica za konec.

Aja, lahko nas spremljate tudi na twiterju #BBKacademy2015

pa še povezava do uradnega bloga, ma so zaenkrat objavli samo za prvi dan:

Blog BBK

Stay tuned.

1. DAN

7:00 - zajtrk

8:00 -Pozdravni govor direktorja AKZNja. Nato so nas razdelili v 4 skupine, dve angleški in dve nemški. Vsi trije smo v tretji skupini. Pa še trije tunizijci, dva egipčana, dva poljaka, španka, nizozemka, bangladeš in en kupec nemcev. Tu so pa tudi predstavniki Kenije, Gane, Japonske, Kanade, ZDA,… Ampak največ težav s imeli pri izgovorjavi štempetovga imena J Od danes ga kličem Anzi.

10:00 – odmor

10:30 – Prva delavnica po skupinah na temo: Challenges of Civil Protection. Znotraj skupine smo se razdelili v 4 skupine in potem smo po skupinah izdelovali 4 plakate. Vsaka skupina je na enem plakatu delala 20 minut. Teme plakatov:

-          Climate changes (podnebne spremembe)

-          Dependency and vulnerability (odvisnost in ranljivost)

-          Alteration of international political conditions (?! Nejki tazga se mi zdi…skratka nejki političnega)

-          Demography and urbanization (demografija in urbanizacija)

V skupini smo bili s tunizijcem Heidijem in z Lokmanom iz Bangladeša. Vam zagotavljam, da smo svoj del naloge opravili z odliko.

Ob 12:30 nas je čakalo (precej obilno) kosilo, za jim kratka pavza, nato pa hitro nazaj v skupine.

13:30 Vsaka skupina je morala iz 4ih plakatov na isto temo sestaviti en skupen plakat, katerega smo potem ob 14:30 tudi predstavili pred vsemi 70imi udeleženci in predavatelji.

15:30 – odmor

16:00 – 18:00: Prvo predavanje na temo: Critical infrastructure.

Priznam, da sem zadnje minute komaj še gledala. Tudi zato, ker je bla predavateljica na momente kar malo neposlušljiva.

Za vrhunec, pa smo si morali danes večerjo pripraviti sami. Tokrat so nas razdelili v 10 skupin in vsaka je morala pripraviti en del večerje. Vse to veselje je trajalo slabi dve uri samega pripravljanja. Je bilo pa sila zabavno gledat Štempeta, ki je dve uri lupil česen, pa ga sekljal, pa rezal jabolka in pomaranče, pa sekljal drobnjak. S Fidlom sva svoje delo zaključla v prvih 15ih minutah in sva preostanek časa porabila za opazovanje štempetovih spretnosti. Neprecenljivo.

Glede na udeležbo na jutrišnjih predavanjih pa bomo videli koliko užitno hrano smo danes pripravili.

AHRWEILER

V Bonnu smo si zjutraj (predvsem zaradi nezainteresiranosti ogledovanja znamenitosti s (pre)velikimi rucahi na ramenih ter možnosti poznega check-outa v hotelu) privoščili izležavanje do poznih jutranjih urah. Sledil je še bolj pozni zajtrk v McDonaldsu, nakup vozovnica za vlak do Ahrweilerja, prva kava, druga kava ter kratek izlet (kljub (pre)velikim rucahom) do rojstne hiše Beethovna (dogodki niso v časovnem zaporedju). Vse to na zelo prijetnih 19°C.

V Ahrweiler smo se odpravili z enim vlakom prej kot smo načrtovali. Hoteli smo si na hitro ogledati še to mestece (prej ko nas pride naročeni prevoz iskat ob dogovorjeni uri na železniško postajo). Pa je začelo deževati in smo obsedeli v kafiču, blizu železniške postaje, s kavo številka tri.

Ob 17ih smo končno prispeli v AKNZ (The Academy of Crisis Management, Emergency Planing and Civil Protection). Na recepciji smo opravili zelo hitro. Par podpisov in smo imeli ključe sobe, urnik predavanj ter geslo za internet. Vsakemu pripada svoja soba z lastno kopalnico ter 1000 MB interneta (pa smo spet tam). Luksuz. Edino vstajat bo treba pred sedmo zjutraj. ;)

Ob 19ih so nam postregli z večerjo. Do 21ih smo si ogledovali celotno posestvo. Samo mi trije. Ja, smo se še malo »sebli«. Ta prvi dan je to dovoljeno. Jutri pa začnemo zares ;)

Kakšne pravite so temperature v Sloveniji? :)

Ludwig van Bethoven

Bonn

Veselo dretje ta male kolesarke v dežju.

AKNZ taxi ob prihodu v Ahrweiler

vinogradi v Arhweilerju

;)

Moj vhod številka 3, Štempetov vhod številka 4, Fidel je na kontra strani.

Recepcija in predavalnice.

Gästehaus

Soba (najdi Štempeta ;) )

BONN

...Pa da nadaljujem zgodbo...

Danes smo, Anže, Jaka in moja malenkost, po 11ih urah in 53ih minutah vožnje z vlakom prispeli v nemško mesto Bonn. Zakaj prav sem? Ker je to vmesna postaja do mesta Bad Neuenahr-Ahrweiler, kjer bomo v ponedeljek začeli 10-dnevno poletno akademijo na temo KRIZNI MENEDŽMENT IN ODZIV NA VEČJE NESREČE.

7th BBK Summer  Academy on Crisis Management and Disaster Response je poletna šola, ki jo letos v juliju že sedmič organizira nemška civilna zaščita - Bundesamt für Bevölkerungsschutz und Katastrophenhilfe (http://www.bbk.bund.de/). V preteklosti se je poletne šole udeležilo že preko 500 udeležencev iz 40 različnih držav in 120 različnih univerz, predavalo pa jim je 250 strokovnjakov iz 12 različnih držav. Tematike, ki so obravnavane na poletni šoli, vključujejo številne vidike s področja zaščite in reševanja ter v teoriji in praksi seznanijo udeležence z ustreznim odzivanjem ob različnih nesrečah od ravnanja posameznika do ukrepov na najvišjih državnih in mednarodnih ravneh. Priznani in izkušeni strokovnjaki študentom iz prve roke podajajo svoje znanje o preventivi, vodenju intervencij, komuniciranju z javnostmi in ponesrečenci, etiki, sprejemanju pomembnih odločitev v stresnih in težkih okoliščinah, učinkoviti organizaciji intervencijskih služb. Vsebina poletne šole vključuje tudi sodelovanje v mednarodnem okolju, kar pomeni dodano vrednost tako z vidika izmenjave izkušenj in dobrih praks, kot vzpostavljanja stikov za sodelovanje v prihodnosti.

Ta blog je torej uvod v naslednjih 10 dni izobraževanja na področju civilne zaščite, ter v teden po tem....nekje v Parizu....stay tuned! 

...še v Sloveniji...

...prestop v Villachu...

...spanje v Avstriji...

...dež v Ulmu...

...sonce v Bonnu...

...frnikolca v akciji...

...super fensi hotel...

...v takem luksuzi še nism spala...

...čin!

KNEŽAK

Vsem sem povedala, da pridem domov 30.7, čeprav sem imela letlsko karto rezervirano 21.7. Moj plan je bil presenetiti domače. Ma pr kovačevih držat eno tako skrivnost je nemogoče...pa so oni presenetli mene.

Sem rabla en cajt da napišem to zadnjo objavo, ma sem se mogla it ta teden peljat do Bistorca, pa do Postojne, pa do Ljubljanje, pa do Bča in Koritnc, pa na Mašun, da sem vidla če so vsi še na istih koordinatah in če znam še najt pot do njih. Evo, danes pa sem si vzela cajt, da nalimam še ta zadnje dve slikci:

 

Je lepu prit domov na tak sprejem!

Torej, sem doma. Na voljo za kafjeta in pive, za kolesarjenje na Mašun, hribolazenje na Snežnik, kopanje v Opatiji. Za vse, samo da bom lahku čimdlje odlašala s začetkom ponovnega učenja...

Blog gre zdaj, do naslednje dogodivščine na dopust.

Hvala vsem ki ste bili z mano na poti teh čudovitih 10 mesecev in 4 dni!

Andreja ;)