Tretji delovni dan...

...medtem ko Jerneja in vsi ostali opravljajo svoje delo v dolini, pospravljajo in pripravljajo vse za sezono, ostanem tu gori večino časa čisto sama samcata s konji. Moja šefica Carla (ki se izgovori brez R-ja) je namreč solastnica veliiiikee McVicar farme, ki leži še višje od nas in vse okoli nas in še kar en lep kos pod nami in punca je leteča med »našimi« konji, njihovimi kravami in ta teden, ko so tu spomladanske počitnice tudi polno zaposlena s svojima dvema (7 in 5 letnima) otrokoma (jast sm pa misnla da je mlajša od mene, ku sm jo prvič vidla). Zjutraj mi samo da navodila, kaj je potrebno narediti in me pusti samo cel dan. Razen, če ne pride (nešto kao) Aly. Hčerka od Tracy (Jernejine šefice), ki je podedovala dar govora po njej. Punca govori zelo hitro, da jo pol ne zastopim. Ona je ta tretja wranglerka. Spoznala sem jo v torek, ko me je peljala prvič s konji na teren. In mogle smo iti 3x mimo mladih delavcev, ki so postavljali ograjo na pašniku. Dokler ji ni tisti ta lušni pomahal. In potem se je smejala celo pot nazaj. (Oh ja…ku smo bli mi stari 19 lejt). Danes je na srečo ni bilo. So se ušesa malo spočila. Ma se bom tudi jast udelala na to novozelandsko angleščino. In potem bo tudi z njo lažje rečt kako o kakem novozelandskem mladeniču. ;)

Tokrat kaže da bom imela svojega lastnega konja. Najverjetneje bo to Sam (in ja, ne boste verjeli, imamo tudi Frodota). Je 21 letni konjič, ki verjame, da je še vedno mladenič. Ima zelo tečen kas, če sploh uspe kaj zakasat. Največkrat udari v galop direkt iz hoje. Zato ga za goste ne uporabljajo, ker rad teče in to zelo hitro. Alyinega konja pusti za seboj za vsaj tri dolžine. Zato je tudi na prodaj (dokler se jaz ne odločim ali bo moj konj ali ne). Prejšnji lastniki so ga morali precej gnat. Se mi revež malo smili (kdove koliko lastnikov je že zamenjal in vsak ga je drugače učil). Sploh ne zna lepo mirno hoditi celo pot in če ga držiš nazaj postane živčen, ker ne more tečt. Danes sem šla z njim sama na teren in mu nism pustila tečt. Je prišel nazaj ves penast.

Tu gori je drugače vse mirno. Edini hrup povzročajo gozdarji, ki podirajo drevesa (tudi tu delajo zelo veliko poseko) in vsako toliko slišiš "pok" iz gozda - lovci na divje prašiče. Ja, tukaj si kmet, al lovec, al gozdar. 

Ponoči je bilo mraz samo prva dva dni, ko je deževalo. Sedaj je veliko boljše. In kaminček v dnevni sobi se je izkazal za zelo uporabno zadevo. Sam kaj ko naše sobe ne segreje.

In zvezde ponoči in slana in meglice zjutraj….waaaw.                      

JayC se drži bolj zase in mi ne deluje glih najbolj srečen človek tukaj gori. Mogoče zato ker se sezona raftanja še ni začela in mora zato kositi travo. In popravljat razne reči in pospravljat.

Mogoče bi bilo pametno imeti avto, ampak po drugi strani, jamljem to da ga nimamo kot nekakšno šparanje. Tako ne trošimo za kavice in muffine v mestu. Niti za bencin. Da ne govorim o drugih stroških. Danes naju je v mesto pripeljal Doug. Ista štorja kot na Drakesbadu. Tam smo čakali Eda, tu bomo čakali Douga. ;)

Naši poniji.

Jack (rjav), Boo (ta mali bel) in Christmas dinner 

del konjičev

 Sam je edini z oglavko. Ker ga edino tako najdem med vsemi ostalimi. ;)

Tu gor živijo Carlini starši

MOUNTAIN VALLEY

Samo na kratko o prvih vtisih.  Ko to pišem, sva tu gor šele dobrih 5 ur (objavila bom zjutraj okrog 7-8 ure – internet lahko uporabljamo le med polnočjo in drugo uro popoldne (neki v zvezi z nekimi sateliti – se ne zastopem jast u tu, črt razloži!)).

Zgleda, da visi nad mano nek »urok«, da delo v tujini preživljam v krajih, ki so vsaj 40 minut vožnje oddaljeni od civilizacije (ma ta bot imamo vsaj elektriko) in na res neverjetno lepih lokacijah. Tokrat niti voznik avtobusa ni vedel kam gremo. Očitno se na avtobusni postaji z imenom Mountain valley avtobus ustavi le enkrat na pol leta.

razgled za hišo

Na postaji naju je pričakala Julie – naša šefica. In sledilo je še dobrih 5 minut vožnje po makadamu. Še bolj navzgor, do visoke planote, pod katero se zvija široka reka. Dejansko smo na robu. Okrog nas je s treh strani globok prepad, ki se strmo spusti do reke, ki naredi polkrog okrog našega novega doma. Restavracija in gosti so globoko pod nami, na obronku reke (tu gori vladata popolna tišina in mir). Peš so zagotovo vsaj 30 minut proč, če ne več (sva se odpravili na sprehod, pa sva si premislili, ko sva prišli do roba in ugotovili kako nizko pod nami so). Julie in njen mož Doug (ter hčerka Gemma) živijo na koncu poti. Naša hiška, ki si jo zaenkrat deliva z američanko Jay-C (nism čistu prepričana, ma je tisti C zelu poudarla in mislem, da je tu tu) je na robu pašnika, 100 m proč od njihove hiše. 10 m za hišo imamo lep razgled na dolino in reko. 10 m na drugo stran hiše imamo pujse, ki jih moramo futrat z našimi ostanki. Na ogromnih pašnikih okrog in okrog se pasejo krave in konji – slednjih je približno 20 in jih bom začela spoznavati jutri, če bo vreme v redu. Napoved je namreč slaba. Zgleda, da bo cel dan deževalo. Kot vedno, je tudi tokrat prisoten strah pred prvim dnevom v službi. A se tega sploh kdaj znebiš?

Na desni strani imamo kuhinjo in kopalnico, na levi strani je naša soba.

Toliko zaenkrat. 

Še zadnji dnevi v OHAKUNE

Priznam, obožujem to deževno vreme v teh dneh. Končno lahko berem, brez občutka krivde, da bi se mogla učit ali počet karkoli drugega. In gledam Grey's anatomy z Jernejo (je že pri koncu druge sezone) in se namakam v đakuziju in jem sladoled. Ne, do 8.10. ne bom delala NIČ drugega. Sem na dopustu. In to se na ta pravem dopustu dela - NIČ!

Tiste 3 urce pač oddelamo. Ni hudga. Imam občutek, da jim že malo zmanjkuje dela za nas.

bližnja okolica

downtown ;)

Ja, priznamo. Smo rešle 1 liter sladoleda.

Še jutri. V soboto popoldne pa gremo naprej. 8 ur do Napierja, kjer prespimo in potem drugi dan še 45 minut do Mountain Valley. Šefica Julie nas že komaj čaka videt. ;)

Muhasto vreme v OHAKUNE

En cajt dežuje, pa je spet sonček, pa je toča, samo še sneg čakamo. Napoved v prihodnje je lepša in lahko bova šli hribolazit (ali rajši gorolazit). Ampak tudi poležavanje v skupnih prostorih in gledanje filmov ob zakurjenem kaminu je čisto ok način preživljanja prostega časa tu gori. In sploh še nisva uspeli sprobat mini spa - bazena zunaj na vrtu…

Včeraj sva generalno spucali sobe. Danes sva spucali tam, cirka 500 parov pancerjev in bootsov ter z dobrim delom zelo osrečili šefico. V zahvalo nama je dala ekstra megabajtov interneta. Kot kaže boste le lahko gledali tudi slikce ;)

OHAKUNE

Včerajšnje jutro sva začeli z zajtrkom v hostlu. Do desete ure sva ga morali zapustiti. Ker sva morali do 14.00 čakati na avtobus, sva se najprej odpravili v McDonalds na kavo in nato v park poleg jezera. Bilo je lepo sončno jutro. V daljavi sva opazovali zasnežene vrhove, ki so skupaj z jezerom ponujali spektakularnen razgled.

Ob 14.15 uri sva se vkrcali na avtobus proti Turangi, kjer naj bi presedli na avtobus, ki naju bo odpeljal proti Ohakuni. Na veliko presenečenje naju je v Turangi čakal mali kombi, v katerega so se poleg naju vkrcali še štirje fantje – s SMUČKAMI! V tistem trenutku sem začela razmišljati o tem, ali so bile tiste zasnežene gore res tako zelo oddaljene od nas, ko sva jih zjutraj občudovali. In smo šli. Vedno višje. Na obzorju so se pojavile nove zasnežene gore in vulkani. Peljali smo se skozi vedno manj naseljene vasice, dokler tudi teh ni bilo več in je bil pred nami samo še gozd ali poseka. In smo prišli v Whakapapa ski area (1119 m), kjer so izstopili vsi štirje fantje. Mi smo se potem peljali še 30 minut.

Danes sedim v smučarskem središču (s sicer kar nizko nadmorsko višino – 620 m). Z Jernejo sva edini obiskovalki te vasice brez smučk. Vasica je polna smučarskih hotelov/motelov, malih koč in vseh ostalih stavb, ki spadajo v tipično smučarsko središče. Skratka, se počutim kot da smo na smučanju v Franciji. Supermarket je samo 25 minut hoje proč. Pri sosedovih izposojajo smučarsko opremo in oblačila. Me vedno bolj mika, da bi šla sprobat novozelandski sneg. Smučišče je le 30 minut proč od Station lodge, kjer sva dobili lušno štiriposteljno sobo. Pod oknom taborita dve debeli kokoši. Zjutraj naju je zbudil dež/toča in nizka temperatura – it feels like Christmass. Ob 10h zjutraj sva začeli z delom. Pucanje sob – ne vem če sva delali vsega skupaj 2 uri. Šefica je faca. Mislim da bo to super 7 dni.

Aja, pripada nam samo 50 MB interneta na dan. Do nadaljnjega torej nič slik.

TAUPO

Danes je drugi dan, ki ga preživljava v mestu Taupo, ki leži zraven jezera z istim imenom. Mestece je veliko živahnejše od Hamiltona. Sva pa v hostlu dobili enega veleumneža iz njujorka. Staaarii, ga bi rajši nosila, kukr poslušala!

Sva šli kolesarit do Huka falls (podrobnejši opis dobite na http://jerneja.blogspot.co.nz/). Zadeva je na zemljevidu zgledala veliko lažje izvedljiva kot je bila v resnici. Najprej sva pomotoma zašli na off-road kolesarko stezo, ki sva jo potem tudi v celoti prevozili. In ko sva končno našli pravo pot, sva ugotovili, da je speljana po vseh mogočih hribčkih in dolincah gozda (ki je bil praktično  pragozd), kjer sva slalomirali med podrtimi drevesi. Ta košček gozda je bil edini še nedotaknjen, vse okrog in okrog je gozd posekan do čistega. Do kamor ti seže oko. Ja ok, saj so posadili mlada drevesca. Ampak tisti gozd ne bo nikoli tako lep, kot je bil tisti prej, ki je najverjetneje rasel več sto, če ne tisoč let. In mi je prav dalo misliti. Vsi govorijo kako je Nova Zelandija lepa, najlepša, vse zeleno, narava popolna. Ok, priznam Nova Zelandija je lepa. Nič ne rečem. Ampak ne morem mimo dejstva, kako lepa je šele bila prej ko je sem prišel  »moderni človek«, prej ko so prišli britanci in posekali gozdove in namesto njih zgradil velika, ne preveč simpatična mesta, ki sicer imajo še par dreves in ptice, ki dajo človeku s svojem petjem občutek kot da se sprehaja po džungli ali vsaj živalskem vrtu, polnem eksotičnih ptic. Žalostno. Želim si, da bi ta otok obiskala 300 let prej.

Na poti domov sva se ustavili še na Craters of the moon. Vstopnina naju je koštala 6 $NZ in 45 minut hoje med stotinami parnih izbruhov. Razen dveh velikih kraterjev zadeva niti približno ni bila podobna lunini površini. Prej veliki pokrajini porasli z ruševjem iz katerih se noč in dan kadi. In vroče je. In po žveplu smrdi. Ni čudno, da so Maori ta kraj imeli za svet. Le kako bi si oni lahko razložili ta pojav. Niso se mogli boriti z njim - vsi, ki so prišli preblizu, so zaradi vročine umrli. Ampak ok, lušna zadevca. Me je spomnila na Devils Kitchen iz Lassena.

Aja in danes je prišel v mesto gypsy fair. Kje se lohku vpišem med gypsyje?

Jutri pa proti Ohakune, kjer nas čaka prva 10-dnevna služba. Tri ure dela v zameno za prenočišče, pranje in internet. Nekakšen uvod v ta pravo službo, s katero pričnemo 8.10. Stay tuned.

Aja, mi smo premaknili uro za eno uro naprej. Torej smo sedaj 11 ur pred vami. Ko jo boste še vi menjali bomo 12 ur pred vami. Ha!

HOBBITON

Matamata je mestece v regiji Waikato in šteje 120.00 ljudi. Nahaja se v bližini gorske verige Kaimai Range in je znano po vzreji dirkalni konj….

...BUT WHO CARES!!!

Namreč, 8 km ven iz Matemate je en in edini... HOBBITON!

Najpogostejši odgovor na vprašanje zakaj gredo v Hobbiton tisti, ki niso gledali filma ali brali knjige Lord of the Rings (LOTR) je bil: ''because I want to make my friends and neighbours jealous!'' No, midve sva gledali film (večkrat), pa vas bomo vseeno delale ljubosumne.

Samo par zanimivosti:

•           Zadeva se nahaja na farmi družine Aleksander, ki ima v lasti 500 ha prečudovitih pašnikov polnih ovc. Vodijo jo sinovi Craig, Russel in Dean in verjamem, da so iz tega filma iztržili dovolj denarja, da se lahko zdaj samo še sprehajajo po svojih hejtarjih ter štejejo svoje ovčice.

• Začetek in konec filma LOTR sta bila dve najbolj varovani skrivnosti. Nihče ni smel priti niti blizu kraja snemajna. Prepovedali so celo vse polete nad posestvom. Tudi sedaj, ko so s snemanjem že zaključili (premiera filma Hobit, predhodnika trilogije LOTR, bo konec novembra v Wellingtonu, del pa so ga posneli na posestvu), režiser Peter Jackson še vedno daje navodila kam lahko peljejo turiste in kam ne.

Ideja za Osapski kompost ;)

Tako hišo imel bom tudi jaz!

• Vse prizore v mestecu hobitov so snemali dvakrat. Enkrat z velikimi igralci, drugič z malimi igralci. Zato so nekatera vrata velika, druga mala. Uporabili so tudi velik voz in velikega konja za Gandalfa, ki se pelje proti Bagendu in obratno. Ker je pot do Bilbovega doma tako ozka, da ni bilo prostora še za kamermana, so zadevo posneli iz zraka - s helikoipterjem.

•           Na tem posestvu je jezero in ob njem drevo, ki se v filmu pojavi kot »party tree«. Danes je drevo že mrtvo, ampak še vedno stoji tam. Okrog jezera je narejenih okrog 50 lukenj, od tega se jih samo 37 pojavi v filmu. Lokacija je bila popolna, ker ni bilo nobenih motečih dejavnikov kot so ceste, električna napeljava, stavbe,…

•      Drevo, ki ga v filmu (za kratek čas in v ozadju dogajanja) vidite nad Bagendom, je bilo posekano nekje v okolici Matamate, zrezano na koščke in prepeljano na mesto snemanja (težko je bilo 26 ton), kjer so ga zložili v točno tako obliko, kot je bila narisana v knjigah Tolkiena. Ker je bilo drevo brez listov, so iz Tajvana uvozili 250.000 umetnih listov in jih enega po enega pripeli na drevo. Vse to samo zato, da so lahko predstavili gibanje listov v vetru in da so bile sence drevesa ta prave. Tako delajo perfekcionisti (z visokim budžetom).

•          Mlin in most, čez katerega se pelje Gandalf, je bil narejen iz poliestra, ampak ga prav sedaj obnavljajo in bo v roku dveh mesecev odprt za obiskovalce. V enakem času bodo tudi odprli krčmo, v kateri je Frodo z ostalimi hobiti pil pivo na začetku filma, in v kateri si bodo tudi obiskovalci lahko privoščili kozarec piva (očitno bo treba it pred odhodom domov še enkrat v Hobbiton).

•           Vsak dan je bilo na tem prizorišču snemanju filma LOTR prisotnih 400 ljudi, za katere je bilo seveda dnevno treba skuhati 3 obroke. Če si bil majhen in debel, si lahko sodeloval kot hobit.

•  Ja, dejansko je vse tako zeleno. Pa ne samo tam. Povsod je vse zeleno. Ti novozelandci dejansko živijo v pravljici, pa se mi zdi, da se jih večina tega sploh ne zaveda.

-          Del filma, ko Pipin in Merry poženeta v zrak ognjenega zmaja in ko vsi bežijo proti jezeru, so posneli 33x s pomočjo ogromnega zmaja, pripetega na žerjav. Ker so vsi hobiti v tem delu filma pili pivo in ker bi po 33-ih ponovitvah že vsi ležali po tleh, je Peter Jackson v pivovarni nekje na severu Nove Zelandije naročil izdelavo posebnega piva z imenom SobeRing, ki je vsebovalo le 1 % alkohola.

Pa še nagradno vprašanje (katerega je mimogrede postavila tudi vodička in na katerega sem samo jaz znala odgovoritiJ): Čigava so rumena vrata na sliki?

Ko pravilno odgovorite, povem še eno zanimivost... ;)

Mi pa smo medtem že na poti v Taupo. Čez dva dni pa že na prvi šiht, ampak več o tem naslednjič, stay tuned... ;)