KAIKOURA - plavanje z delfini!

Alora, po zaključenem woofingu sem pet dni preživela Christchurchi. Pet dni relaksiranja, poslušanja popotresnih zgodb prebivalcev (človek težko ostane ravnodušen), branja takšne in drugačne literature v parku in iskanja Gap Fillerjev (http://www.gapfiller.org.nz/). 

V petek sem se prestavila v Kaikouro. Malo obmorsko mestece. V soboto (danes) sem tu imela zmenek z lokalnimi delfini - Dusky dolphins.

Imeli smo srečo, saj so bili delfini zelo blizu obale in smo jih lahko videli že ko smo se vkrcavali na ladjo. Jata je štela približno 200 delfinov. Plovba do njih je trajala samo 5 minut, kar je pomenilo da smo več časa preživeli v vodi. Zadeva zgleda tako, da te z ladjo peljejo med delfine, te vržejo v vodo, kjer plavaš z divjimi delfini. In ko se delfini premaknejo, so nas pobrali z ladjo in spet peljali med njih. To smo ponovili šestkrat. Prvič je kar malo strašljivo. Delfini pridejo zelo blizu tebe in če pridejo za tabo, jih ne vidiš in ko naenkrat zagledaš eno ogromno gmoto plavat mimo tebe zna bit kar scarry. Ampak ko se enkrat navadiš na to in ko pogruntaš pravila igre (moraš se sprijaznit, da si ti tisti, ki zabava njih, da si ti njihova igrača in da se oni igrajo s tabo, ne ti z njimi) in ko se začneš sam obnašat kot delfin, držat roke ob sebi in spuščat nenavadne zvoke (jaz sem uporabila mrmranje pesmi Na golico par oktav višje in se mi zdi, da jim ni blo všeč), postane zadeva zelo zanimiva. Delfini začnejo krožit skupaj s tabo, skakat čez tebe (kar zna bit še posebno strašljivo, ko to naredijo prvič), dokler se te ne naveličajo in gredo naprej. Imajo pa zelo dober občutek za bližino in takoj ko stegneš roko, da se jih boš dotaknil, odplavajo proč. Zato je boljše, da niti ne poskušaš. 

Sm plavala v pacifiki ku velika! ;)

In ko smo zaključili, so nas na ladji postregli z vročo čokolado in piškotki. Ma kam češ bulšga! ;)

Jutri mi ostane še en dan v Kaikouri, ki ga bom porabila za en krajši hajk po polotoku. Potem pa nazaj na jug. Stay tuned! ;)

Ej...

...a ste zadnje dni kej prekladali Škocjan po Sloveniji?

...in preimenovali Metliko v Melitko?

ChCh prvič!

Prvi teden na posestvu Darjon. Se nekako ne morem odločiti ali mi je fajn tukaj ali ne. Ne vem čisto, če dejstva, kot so: delo ni nič kaj naporno in dela se zunaj na sončku, trije res odlični obroki na dan in izpopolnjevanje svojega kuharskega znanja premagajo dejstva, kot so: tip je len kot fuks in je treba priznat, da je malu čuden (ampak kdo pa ni?!), preveč govori in se hvali o stvareh o katerih bolj ali manj nima pojma in na tem ogromnem posestvu sem še vedno sama. Najbolj smešno je, da ves čas govori v množini. Mi smo se odločili to posestvo prodati, mi smo kupili novo mizo, mi smo delali v vinogradu, mi uporabljamo ta hladilnik. Kdo so vsi ti ljudje? Isto je z delom. Midva bova pograbila listje in obrezala vinograd. In potem izgine. In pride po treh urah nazaj in se čudi, ker je delo že narejeno.

Za veliko noč je na večerjo povabil bivšo ženo in njene starše ter hčerko z možem in dvema hčerkama. Seveda so se pogovarjali vsakdanje stvari in le dedek se je trudil nekaj pogovarjat z mano, ampak je bil na pol gluh in slušni aparat mu je ves čas piskal in če sem hotela, da me zastopi, sem mogla kričat, kar je pomenilo, da so vsi drugi morali prekinit pogovor, ko sva midva en drugemu kričala. Kitajka, ki pride na posestvo občasno (in še nisem čisto pogruntala zakaj je temu tako), nam je pripravila kitajsko jed imenovano vroči lonec. Priznam, da sem bila na začetku malo skeptična glede te jedi, a se je na koncu izkazalo za zelo, zelo dobro. Upam, da mi bo v Sloveniji uspelo najti vse potrebne sestavine, da vam jo bom lahko en dan pripravila (mami Jolandi mende ne bo všeč, ker temelji na zelenjavi). Večerjo smo zaključili z božičnim (???) pudingom s sladoledom. 

Kitajski vroči lonec.

Pečena kokuš.

Naslednja dva dni sem bila fraj in John me je v ponedeljek zjutraj peljal v Christchurch. Prvi dan sem porabila za šetanje po botaničnem vrtu, po Hagleyevem praku, po muzeju, po vseh mogočih trgovskih centrih in po rdeči coni. Ja, zadeva te kar šokira. Center je kot mesto duhov. Ker sem bila tam v ponedeljek, ki je bil prazničen in posledično ni nihče delal, me je najbolj šokirala tišina. Centri mest so vedno polni ljudi, polni zvokov avtomobilov, avtobusov, glasbe, smeha. Tokrat je bila tam popolna tišina. Vse stavbe so prazne. Žalostno. Ne vem, nekako sem pričakovala, da bo več stvari že obnovljenih, popravljenih. Povsod se govori, kako vsi gradbeniki hitijo v Christchurch ampak kako je potemtakem tako malo narejenega. Naslednji dan je tišino zamenjal zvok kopačev, kamionov, bagrov. Kot kaže so prioriteta bivalne hiše in se večina gradbenikov trenutno ukvarja le s temi. Ogromno hiš je praznih in čakajo na rušenje. Veliko ljudi se še vedno, skoraj dve leti po zadnjem močnejšem potresu, ni vrnilo v svoje hiše. Živijo v najetih hišah in govori se, da se trenutno zelo splača v Christchurcu kupit stanovanje in ga oddajati. Če imate kej viška dnarja mi ga prosim pošljite. Ga bom tle dol malo oplemenitila!

Ta stolp so po prvem potresu 4.9. 2010 (magnituda 7,1) obnovili in za to porabili ogromno denarja. V naslednjem potresu 22.2. 2011 (magnituda 6,3) pa ga je spet celega razmajalo. Ura se je ustavila točno ob času potresa 12:51pm.

185 stolov postavljenih na mestu, kjer je stala prezbiterjanska cerkev, ki je bila porušena v drugem potresu. Posvečeni so spominu na žrtve potresa.

Ima pa Christchurch tudi lepo stran mesta. Od vseh mest, ki sem jih do sedaj obiskala na Novi Zelandiji mi je najbolj všeč. Kako zelo všeč bi mi šele bil, če bi ga obiskala pred potresom. 

Ker je večina restavracij in barov podrtih, so iz palet zgradili začasno restavracijo, v kateri je vsak vikend živa muzika. Šik!

Kafiči so se preselili v potovalne prikolice, ki jih parkirajo ob obronkih reke. Super šik!

Botanični vrt

Nakupovalno središče v kontejnerih, okoli katerih se tudi drugače dogaja veliko uličnih aktivnosti. 

Zdaj pa za 5 dni nazaj na posestvo, kjer bomo (beri: BOM) pripravljali vse potrebno za poroko, ki bo 20.aprila. Potem pa jo bom medna mahnila proti Kaikouri...stay tuned ;)

WANAKA - CHRISTCHURCH

Od Franca sem šla drito v Wanako. Iz dežja na sonce. Tam sem bila samo en dan, ki sem ga izkoristila za kofetkanje, sončenje, šetanje po trgovinah in šla sem v puzzling world. Vreme je bilo idelano za pohod, ampak če sem iskrena, se mi ni hodilo kaj preveč. Poleg tega sem hodila več kot preveč v velikem labirintu v puzzling svetu, kjer sem 10 minut hodila v krogu in sem to ugotovila šele ko sem šestkrat srečala istega delavca, ki je popravljal del labirinta in se mi je fajn nasmejal. Po tem sem se odločila, da je dovolj zgubljanja in sem uporabila zasilni izhod (našla sem vse štiri kote, čeprav moram priznat, da sem enega našla po naključju).

Odkrila sem tudi čokoladnico Patagonia (po nasvetu Marisol, ker je šefe iz Argentine in se poznata) in uživala v poskušanju čokolad ter pitju ledene kave.

Odhod iz Franza. Keeley, Ceri in Richard.

Ko sem že mislila, da sem se dokončno rešila Scenic personala, sem v Wanaki prvo srečala Aeneasa.

jezero Wanaka

jezero Wanaka

Naslednji dan me je čakala sedem urna vožnja do Christchurca. Kot vedno, tudi tokrat, z izjemnim razgledom. Veliko jezer, veliko rek, veliko hribov in planot. 

jezero Pukaki (voda je bila smargadno zele barve, ma moj fotoapratič ni zmogu tega zabeležit)

jezero Tekapo

V Christchurcu me je pričakal John in sledila je 30 minutna vožnja do posestva Darjon. Možakar se je v prvih minutah izkazal za izjemno komunikativnega in zanimivega. Moram priznati, da sem si kar oddahnila, posebej zato, ker je njegov novozelandski naglas zelo dobro razumljiv (mogoče tudi zato, ker je do svojega 20ega leta živel v Angliji). Zaskrbljenost se je vrnila ob prihodu na 8 hektarjev veliko posestvo in ugotovitvi, da sem edina, ki bo tam živela z njim. Prvo vprašanje ki me je zadelo je bilo: Kaj pr bogi bom jast tle delala? Vem, da je skrajni cajt, da začnem z branjem mojega mikrobiološkega gradiva za izpite, ki me čakajo takoj ko pridem domov. Ampak kaj bom počela potem ko končam s tem? Dobro, saj sem tu le 14 dni in center Christchurca je le 30 minut proč, avtobusna postaja je par minut proč in pripadajo mi dva dneva off vsak teden.

Torej, ko sem se nastanila v svoji novi sobici je sledilo pripravljanje večerje. Če bo možakar iz vsakega obroka delal celo znanost, bo to še ekstra zelo dolgih 14 dni. Povprečna gospodinja uspe skuhati pašto z mesnimi kroglicami v 20ih mogoče 25ih minutah. Midva sva to jed pripravljala 2 (!!!) uri. Vse skupaj se je začelo z poskušanjem enega njegovih rizlingov in z učno lekcijo, kako se pravilno pije vino. Sedaj znam ocenit vino po mednarodnih standardih. Nato sva naredila načrt, kako bova zadevo skuhala. In končno sva se lotila kuhanja, ki je vsebovalo veliko tehtanja sestavin, nastavljanja časa za kuhanje, pečenje, skratka, vse je bilo zelo precizno in natančno časovno usklajeno. Notri sem zmetala začimbe katere še v življenju nisem uporabljala (in med drugim vrgla notri preveč čilija in je bil zadeva rahlo zelo pekoča in se mi zdi, da mu to ni bilo glih všeč). In končno sva na koncu servirala pašto v fensi šmesi posode, ki doma ponavadi stojijo v stekleni vitrini in čakajo na posebno priložnost, da jih bo mati uporabila. In potem pride najboljši del. Ste gledali kdaj filme, ko v jedilnici stoji velika miza, z popolnim pogrinjkom na vsaki strani mize in v ozadju igra klasična muzika? Jap, točno tako je zgledalo vse skupaj. Zanimivo. Nimam kej rečt. In definitivno bom izboljšala svoje kuharske sposobnosti. Da ne govorim o svojih manirah. Ampak če bo treba vsako večerjo dat celoten proces skozi, hmmm…

Na velikonočno nedeljo pride celotna njegova družina, vključno z bivšo ženo in jaz bom kuhala za njih. Ahahahaha...to bo še zeloooo zanimivo!

Aja, zakaj sem sploh tukaj? Možakar se je odločil prodati to ogromno 8 hektarsko posestvo in ker pričakuje v naslednjih denh veliko nepremičninskih agentov, si želi posestvo spravit v najboljše možno stanje. Ker je sam, bo zato potreboval pomoč. Se pravi da me v prihodnje čaka pucanje, košenje trave, grabljenje listja,…

Ta zadeva mi je zelo všeč na vrtu. Ampak je sonce sijalo drito na rožce in je malo slabše vidno vse skupaj.

Danes sem začela s pomivanjem oknem in je bilo kar fajn, ker se je možakar že zjutraj nekam zgubil in sem imela mir. Potem je prišel nazaj in mi najprej povedal zgodbo o tem kako je enkrat jedel ribo z balzamičnem kisom (kao uvod v pripravljanje kosila) in potem mi je pripravil tuno z svežim česnom iz vrta in paradižnikom na popečenem kruhu. In miso župo (ki sem jo sprejela samo zato, ker je del mojega učnega mikrobiološkega gradiva (nejki v zvezi z fermetacijo) in bom lahko zdaj Rasporju na ustnem izpitu povedala, da vem kako nagravžnega okusa je). Kosilo sva jedla na vrtu. Po popoldanskem počitku je sledilo grabljenje listja. In ob šestih popoldne se je najavil nepremičninski agent, kar je pomenilo, da sva midva mogla za dve uri izginit iz hiše. Sva šla v sosednje mesto - Rangiora. Je v fast foodu kupil fish and chips. In potem smo šli v park in je privlekel ven steklene kozarce na pecljih in rizlig in vse ostale piknik pripomočke.  In smo večerjala v parku.

piknik v parku

Si predstavljate, da je vaše življenje tako organizirano? Mene je zmatralo že po enem dnevu. ;)

Ampak dobro, možakar je poln zelo zanimivih zgodb in ga ni težko poslušat. Nikoli mu ne zmanjka tem za pogovor. Če ne drugo delam vsaj na mojih manirah in obnašanju v družbi. Mogoče pa se bo vse skupaj izkazalo za zelo fajn izkušnjo in mi ne bo potrebno bežat po enem tednu. ;)