ChCh prvič!

Prvi teden na posestvu Darjon. Se nekako ne morem odločiti ali mi je fajn tukaj ali ne. Ne vem čisto, če dejstva, kot so: delo ni nič kaj naporno in dela se zunaj na sončku, trije res odlični obroki na dan in izpopolnjevanje svojega kuharskega znanja premagajo dejstva, kot so: tip je len kot fuks in je treba priznat, da je malu čuden (ampak kdo pa ni?!), preveč govori in se hvali o stvareh o katerih bolj ali manj nima pojma in na tem ogromnem posestvu sem še vedno sama. Najbolj smešno je, da ves čas govori v množini. Mi smo se odločili to posestvo prodati, mi smo kupili novo mizo, mi smo delali v vinogradu, mi uporabljamo ta hladilnik. Kdo so vsi ti ljudje? Isto je z delom. Midva bova pograbila listje in obrezala vinograd. In potem izgine. In pride po treh urah nazaj in se čudi, ker je delo že narejeno.

Za veliko noč je na večerjo povabil bivšo ženo in njene starše ter hčerko z možem in dvema hčerkama. Seveda so se pogovarjali vsakdanje stvari in le dedek se je trudil nekaj pogovarjat z mano, ampak je bil na pol gluh in slušni aparat mu je ves čas piskal in če sem hotela, da me zastopi, sem mogla kričat, kar je pomenilo, da so vsi drugi morali prekinit pogovor, ko sva midva en drugemu kričala. Kitajka, ki pride na posestvo občasno (in še nisem čisto pogruntala zakaj je temu tako), nam je pripravila kitajsko jed imenovano vroči lonec. Priznam, da sem bila na začetku malo skeptična glede te jedi, a se je na koncu izkazalo za zelo, zelo dobro. Upam, da mi bo v Sloveniji uspelo najti vse potrebne sestavine, da vam jo bom lahko en dan pripravila (mami Jolandi mende ne bo všeč, ker temelji na zelenjavi). Večerjo smo zaključili z božičnim (???) pudingom s sladoledom. 

Kitajski vroči lonec.

Pečena kokuš.

Naslednja dva dni sem bila fraj in John me je v ponedeljek zjutraj peljal v Christchurch. Prvi dan sem porabila za šetanje po botaničnem vrtu, po Hagleyevem praku, po muzeju, po vseh mogočih trgovskih centrih in po rdeči coni. Ja, zadeva te kar šokira. Center je kot mesto duhov. Ker sem bila tam v ponedeljek, ki je bil prazničen in posledično ni nihče delal, me je najbolj šokirala tišina. Centri mest so vedno polni ljudi, polni zvokov avtomobilov, avtobusov, glasbe, smeha. Tokrat je bila tam popolna tišina. Vse stavbe so prazne. Žalostno. Ne vem, nekako sem pričakovala, da bo več stvari že obnovljenih, popravljenih. Povsod se govori, kako vsi gradbeniki hitijo v Christchurch ampak kako je potemtakem tako malo narejenega. Naslednji dan je tišino zamenjal zvok kopačev, kamionov, bagrov. Kot kaže so prioriteta bivalne hiše in se večina gradbenikov trenutno ukvarja le s temi. Ogromno hiš je praznih in čakajo na rušenje. Veliko ljudi se še vedno, skoraj dve leti po zadnjem močnejšem potresu, ni vrnilo v svoje hiše. Živijo v najetih hišah in govori se, da se trenutno zelo splača v Christchurcu kupit stanovanje in ga oddajati. Če imate kej viška dnarja mi ga prosim pošljite. Ga bom tle dol malo oplemenitila!

Ta stolp so po prvem potresu 4.9. 2010 (magnituda 7,1) obnovili in za to porabili ogromno denarja. V naslednjem potresu 22.2. 2011 (magnituda 6,3) pa ga je spet celega razmajalo. Ura se je ustavila točno ob času potresa 12:51pm.

185 stolov postavljenih na mestu, kjer je stala prezbiterjanska cerkev, ki je bila porušena v drugem potresu. Posvečeni so spominu na žrtve potresa.

Ima pa Christchurch tudi lepo stran mesta. Od vseh mest, ki sem jih do sedaj obiskala na Novi Zelandiji mi je najbolj všeč. Kako zelo všeč bi mi šele bil, če bi ga obiskala pred potresom. 

Ker je večina restavracij in barov podrtih, so iz palet zgradili začasno restavracijo, v kateri je vsak vikend živa muzika. Šik!

Kafiči so se preselili v potovalne prikolice, ki jih parkirajo ob obronkih reke. Super šik!

Botanični vrt

Nakupovalno središče v kontejnerih, okoli katerih se tudi drugače dogaja veliko uličnih aktivnosti. 

Zdaj pa za 5 dni nazaj na posestvo, kjer bomo (beri: BOM) pripravljali vse potrebno za poroko, ki bo 20.aprila. Potem pa jo bom medna mahnila proti Kaikouri...stay tuned ;)