EARTHQUAKE DRILL

...ali kako te v kratkih rokavih zjutraj v mrazu pošljejo ven iz McDonaldsa. Ma rucahe so rekli, da lahko pustimo notri, da bodo oni čuvali, dokler ne bo ''potres'' mimo (je bla samu vaja, mati, DON'T PANIC!).

Prejšnji teden smo imele tudi lekcijo kako ravnati v primeru izbruha vulkana. Sedaj smo pripravljene na vse.

Wi-fi pa ima očitno antipotresno zaščito...

Aja... menda smo dobile službice. Vse kaže da bom spet wranglevala. Maham z repom že cel dan. :D

Kmalu bo treba it naprej...

...najverjetneje proti jugu. Konec meseca naju najverjetneje čaka služba blizu Wellingtona (sicer brez plačila, a v zameno za prenočišče, hrano in dobro družbo). Ker imava vmes še 4 dni časa, se bova za 2 dni ustavili  v Hamiltonu, ki je 45 minut vožnje proč od Hobbitona. Gremo voščit Bilbotu in Frodotu za rojstni dan, ki sta ga praznovala prejšnjo soboto.

Za sedaj pa še malo Aucklanda:

Symonds street Cemetary je zgodovinsko, že pozabljeno pokopališče, ki se razteza na 5,8 ha gozda. Bilo je prvo uradno pokopališče v Aucklandu (v uporabi od leta 1842). Na njem so pokopani vsi frajerji, ki so (predvsem) iz Anglije prišli na otok med ta prvimi (Hobson, Clark in drugi).

Grobov je ogromno in med njimi (ali celo v njih) rastejo velika, mogočna novozelandska drevesa, okrog in okrog pa so zrastle moderne stavbe. Zgleda, kot da je bilo tistih 5,8 ha mesta pozabljenih v zgodovini...

Eno veliko zgodovinsko injekcijo sva dobili tudi v Aucklandskem muzeju, kjer je bil ob istem času tudi ameriški minister za obrambo Leon Panetta, ma mi niso pustili, da bi se slikala z njim...(so čudni ti američani).

Med tem pa v Aucklandu že vse cveti (tudi če zebe kot svina).

DOGS ON PONSONBY ROAD DRINK (A LOT)

NAGRADNO VPRAŠANJE: Kaj je skupnega vsem spodnjim slikam?

Prvemu, ki pravilno odgovori častim pivo na vrhu SKY - tower-ja. Nagrada je vnovčljiva v naslednjih 10 mesecih in ni zamenljiva za denar.

PONSONBY ROAD

Na Ponsonby road se je danes dogajalo. Dogajal se je Ponsonby Spring Market. 

Bili so baloni, bila je živa muzika, bila je zastonj hrana, bil je bouncy castle pred cerkvijo, plesalo se je in pelo.

Ma neke jake gužve pa ni bilo... ;)

AUCKLAND

Danes sem se zbudila ob 3.30. Do 4.30 sem si lagala da me ne daje jet lag. Ob 5.00 sem se naveličala prekladat po postelji in sem šla v dnevno sobo. Ob 5.05 se mi je pridružila punca iz San Francisca z istim problemom. Ob 5.10 je prišla še teta iz Anglije in se razburjala nad dejstvom, da se kuhinja odpre šele ob 7.00. In smo gledale Jamesa Bonda. Če se lahko kej orientiram po Ameriškem jet lagu, potem bom imela jutranje gledanje filmov še vsaj en teden. Ej nu, nikdar hujšga…

Drugače Auckland jamljemo z lagodjo. Bolj kafetkamo in šetamo po centru mesta. Pošiljamo prošnje za službo (zaenkrat nobenega odgovora). Se nekako ne moremo spravit pogledat še kej dlje. Sej imam še eno leto. Tukaj je še vedno zima. Čeprav se to ne vidi na ljudeh (vsi veselo skačejo okrog na pol nagi) in tudi ne v naravi (večina dreves že bujno cveti). Dobro da smo spakirali tudi par dolgih gat.

Auckland kot mesto ni nič posebenga. Ima klance kot v San Franciscu, promet kot v Angliji in večino Kitajskega prebivalstva. Arhitekturno je mesto totalno razočaranje. Z Evropskimi mesti se niti približno ne more primerjati. Ne samo, da mu manjka zgodovina. Tudi moderne stavbe težko naredijo dober vtis. In Sky – tower, mislim, zakaj bi si nekdo sploh želel zgradit nekaj takega!!! Je pa zadeva uporabna za adrenalinske podvige (ne mama, ne skrbi, ne bom šla skočit dol z njega).

Uspešno in presenetljivo hitro smo uredile IRD številko in odprle bančne račune. Vse smo uredile pri istem stricu, (ki je bil zelo podoben Jerneju Tozonu) v pičlih 10 minutah. Neprimerljivo z Ameriko. Kot je bilo neprimerljiv prehod skozi carino. Niti vize nam niso pogledali. (Pa skeniranje zenice? Prstni odtisi? Poligraf?)

RAVBARKOMANDA – BENETKE – DUBAJ- MELBOURNE – AUCKLAND

Po dveh tednih intezivnega poslavljanja s celotno žlahto (kar je večino časa zgledalo, kot da grem na fronto, ne na dopust), naju je kombi (z napisom Go – opti) končno odpeljal proti Benetkam, kjer sva se (že z malo slabe vesti, da nisva rajši ostali doma in ne povzročali našim starim mamam še bolj intezivnega odtenka sive barve v laseh, s tem ko sva se odločili videt svet in živet življenje po drugačnih pravilih, kot so bila dana njim) vkrcali na prvi let na najini 26 ur dolgi poti do nove dogodviščine. Priznam. Občutek pred odhodom na Novo Zelandijo ni bil isti kot pred Ameriko. Mogoče zato, ker sem tam vedela kaj me čaka. Mogoče zato, ker mi je Amerika dala vse kar se dobiti da, in se sedaj bojim, da sem že tam porabila vse jokerje. Mogoče… Vsekakor namervama dati tudi Novi Zelandjiji priložnost, da me začara. Kot me je začaral Drakesbad.

V Dubaju nas je ob 5 zjutraj pričakalo 35 stopinj celzija. Ob poldne, ko smo eno uro čakali na vzlet proti Melbourni, smo dihali na škrge. Kako folk tam preživi?! Razgleda na dubajske stolpnice ni bilo zaradi prevelike vlage v zraku. Vse je bilo ovito v meglo. In prah.

12 ur letenja do Melbourna (kako avion sploh lahko ostane v zraku 12 ur?). V dvoje je bilo te ure veliko lažje preživeti, kot sem 9 ur sama do Californije.  AMPAK, sedaj vem, da je moj maksimum za potovanje v ekonomskem razredu 7 ur. Na vse daljše fure, grem samo še v prvem razredu.

Po 2,5 urnem letu do Aucklanda, ko človek komaj še gleda, ga ni lepšega od 20 minutnega pešačenja s sto – kilskimi rucaki do Ponsonby backpackers – hostla. Vonja po razlitem acetonu v sobi (katerega je razneslo v ta velikem rucaku) in posledično stopljena krtača za lase in razjeda na novih roza hlačah iz H&M. Bankomatov, ki nam nočejo dati več kot 100 dolarjev na dan. Sosede, ki že od kar smo prišle vztrajno špila kitaro v sosednji sobi (vsaj posluh ima). Kava v Starbuksi, da nekako ostanemo budne vsaj do 9 ure zvečer, da se resetiramo od časovne razlike. Pa komaj dvajset do sedme je….

BUDWEISEEEERRR!!!  Pred prvo pivo je bil avion za Jernejo beden, brezvezen, nekomot in sploh ne tak, kot ga je pričakovala. Po tretji pivi se je zadeva mnogo izboljšala.  

 Middle earth... ;)

Ok. Aukland-ci so malu škrti z internetom. V vseh coffi shop-ih dobiš samu eno uro (oz. max 60 Mb...kulkrkoli že tu je ;)). V hostlu se ne splača plačevat za njihov šwoh internet. Tku da bomo na internetu pač samu na jutranji in popoldanski kavi. Dajmo rečt, da bo tu zadosti cajta za iskanje službe...če ne bo treba uvest še tri coffie break-e umes ;)

If you don't go you don't have a story.

Je treba blog počasi zbudit iz zimskega spanja. 
Po sedemnajstem septembru vas bom ponovno delala foušne s slikcami iz Nove Zelandije.
Tokrat se mi bo na poti pridružila Jerneja, ki jo boste lahko prav tako spremljali na blogu:
http://jerneja.blogspot.com/

...stay tuned...