PONSONBY ROAD

Na Ponsonby road se je danes dogajalo. Dogajal se je Ponsonby Spring Market. 

Bili so baloni, bila je živa muzika, bila je zastonj hrana, bil je bouncy castle pred cerkvijo, plesalo se je in pelo.

Ma neke jake gužve pa ni bilo... ;)

AUCKLAND

Danes sem se zbudila ob 3.30. Do 4.30 sem si lagala da me ne daje jet lag. Ob 5.00 sem se naveličala prekladat po postelji in sem šla v dnevno sobo. Ob 5.05 se mi je pridružila punca iz San Francisca z istim problemom. Ob 5.10 je prišla še teta iz Anglije in se razburjala nad dejstvom, da se kuhinja odpre šele ob 7.00. In smo gledale Jamesa Bonda. Če se lahko kej orientiram po Ameriškem jet lagu, potem bom imela jutranje gledanje filmov še vsaj en teden. Ej nu, nikdar hujšga…

Drugače Auckland jamljemo z lagodjo. Bolj kafetkamo in šetamo po centru mesta. Pošiljamo prošnje za službo (zaenkrat nobenega odgovora). Se nekako ne moremo spravit pogledat še kej dlje. Sej imam še eno leto. Tukaj je še vedno zima. Čeprav se to ne vidi na ljudeh (vsi veselo skačejo okrog na pol nagi) in tudi ne v naravi (večina dreves že bujno cveti). Dobro da smo spakirali tudi par dolgih gat.

Auckland kot mesto ni nič posebenga. Ima klance kot v San Franciscu, promet kot v Angliji in večino Kitajskega prebivalstva. Arhitekturno je mesto totalno razočaranje. Z Evropskimi mesti se niti približno ne more primerjati. Ne samo, da mu manjka zgodovina. Tudi moderne stavbe težko naredijo dober vtis. In Sky – tower, mislim, zakaj bi si nekdo sploh želel zgradit nekaj takega!!! Je pa zadeva uporabna za adrenalinske podvige (ne mama, ne skrbi, ne bom šla skočit dol z njega).

Uspešno in presenetljivo hitro smo uredile IRD številko in odprle bančne račune. Vse smo uredile pri istem stricu, (ki je bil zelo podoben Jerneju Tozonu) v pičlih 10 minutah. Neprimerljivo z Ameriko. Kot je bilo neprimerljiv prehod skozi carino. Niti vize nam niso pogledali. (Pa skeniranje zenice? Prstni odtisi? Poligraf?)

RAVBARKOMANDA – BENETKE – DUBAJ- MELBOURNE – AUCKLAND

Po dveh tednih intezivnega poslavljanja s celotno žlahto (kar je večino časa zgledalo, kot da grem na fronto, ne na dopust), naju je kombi (z napisom Go – opti) končno odpeljal proti Benetkam, kjer sva se (že z malo slabe vesti, da nisva rajši ostali doma in ne povzročali našim starim mamam še bolj intezivnega odtenka sive barve v laseh, s tem ko sva se odločili videt svet in živet življenje po drugačnih pravilih, kot so bila dana njim) vkrcali na prvi let na najini 26 ur dolgi poti do nove dogodviščine. Priznam. Občutek pred odhodom na Novo Zelandijo ni bil isti kot pred Ameriko. Mogoče zato, ker sem tam vedela kaj me čaka. Mogoče zato, ker mi je Amerika dala vse kar se dobiti da, in se sedaj bojim, da sem že tam porabila vse jokerje. Mogoče… Vsekakor namervama dati tudi Novi Zelandjiji priložnost, da me začara. Kot me je začaral Drakesbad.

V Dubaju nas je ob 5 zjutraj pričakalo 35 stopinj celzija. Ob poldne, ko smo eno uro čakali na vzlet proti Melbourni, smo dihali na škrge. Kako folk tam preživi?! Razgleda na dubajske stolpnice ni bilo zaradi prevelike vlage v zraku. Vse je bilo ovito v meglo. In prah.

12 ur letenja do Melbourna (kako avion sploh lahko ostane v zraku 12 ur?). V dvoje je bilo te ure veliko lažje preživeti, kot sem 9 ur sama do Californije.  AMPAK, sedaj vem, da je moj maksimum za potovanje v ekonomskem razredu 7 ur. Na vse daljše fure, grem samo še v prvem razredu.

Po 2,5 urnem letu do Aucklanda, ko človek komaj še gleda, ga ni lepšega od 20 minutnega pešačenja s sto – kilskimi rucaki do Ponsonby backpackers – hostla. Vonja po razlitem acetonu v sobi (katerega je razneslo v ta velikem rucaku) in posledično stopljena krtača za lase in razjeda na novih roza hlačah iz H&M. Bankomatov, ki nam nočejo dati več kot 100 dolarjev na dan. Sosede, ki že od kar smo prišle vztrajno špila kitaro v sosednji sobi (vsaj posluh ima). Kava v Starbuksi, da nekako ostanemo budne vsaj do 9 ure zvečer, da se resetiramo od časovne razlike. Pa komaj dvajset do sedme je….

BUDWEISEEEERRR!!!  Pred prvo pivo je bil avion za Jernejo beden, brezvezen, nekomot in sploh ne tak, kot ga je pričakovala. Po tretji pivi se je zadeva mnogo izboljšala.  

 Middle earth... ;)

Ok. Aukland-ci so malu škrti z internetom. V vseh coffi shop-ih dobiš samu eno uro (oz. max 60 Mb...kulkrkoli že tu je ;)). V hostlu se ne splača plačevat za njihov šwoh internet. Tku da bomo na internetu pač samu na jutranji in popoldanski kavi. Dajmo rečt, da bo tu zadosti cajta za iskanje službe...če ne bo treba uvest še tri coffie break-e umes ;)

If you don't go you don't have a story.

Je treba blog počasi zbudit iz zimskega spanja. 
Po sedemnajstem septembru vas bom ponovno delala foušne s slikcami iz Nove Zelandije.
Tokrat se mi bo na poti pridružila Jerneja, ki jo boste lahko prav tako spremljali na blogu:
http://jerneja.blogspot.com/

...stay tuned...

HIKING THE HILLS OF SAN FRANCISCO

Po precej težkem slovesu od Drakesbada sva z Nickom šla v Reno, od kjer sva zjutraj krenila vsak v svojo smer. Nick v Missouri, jaz v San Francisco. Potovala sem z Greyhoundom, ki ga močno odsvetujem, če ste rahlih živcev. Vsi kričeči črnci in mehičani te znajo hitro spraviti na obrate.

San Francisco. Saj ni mesto krivo, da sem prišla tja vsa žalostna in potrta in mu nisem dala niti priložnosti, da bi me očaralo. Pa tudi megla in mraz nista dosti pripomogla k temu. Šele ko sem odhajala od tam in je bilo zjutraj lepo in sončno in sem pila kavo na pomolu ter čakala Amtrak bus za v LA se je mesto pokazalo v drugačni - mnogo lepši luči. Mogoče tudi zato, ker sem dan prej govorila z vsemi z ranča. Pa vseeno, kot v večini ameriških mest, nimaš v njih nič posebenga za videt. Razen kupa visokih stolpnic, ogromnega števila brezdomcev in če so vsa mesta v filmih čista, naj vam povem, da so v resnici daleč od tega.


Ampak... bodimo pošteni do San Francisca.... je lepo mesto, a ga vseeno nebi zamenjala za divjino na severu!

 Golden gate bridge.. .res ne vem kaj vidijo zlatega na temu kupcu železa.

 Alcatraz... trajekti zasedeni za en teden vnaprej.

 To je najverjetneje zadnji blog iz Drakesbada. Spremenila sem datum odhoda, odhajam 22. septembra in danes je moj zadnji off dan. Dvomim, da bom imela še priložnost priti v mesto na internet. Na ranč je prišla jesen. Za razmere na tej nadmorski višini lahko rečem, da je tu že zima. Temperature so se krepko spustile. Ponoči se spet zelo približamo minusu. Vedno več je dežja, ampak ta je po treh mesecih sonca zelo dobrodošel. Po dežju je vse sveže in še lepše kot je bilo. Čeprav imamo še vedno zasedene skoraj vse sobe, je na ranču dosti tišje. Otrok ni več in skupine ljudi so manjše. Večinoma so tu sami pari (zadnje čase skoraj več kot polovica istospolnih parov). Edina zanimiva zadeva so sedaj nevihte, ker nam redno poplavi kuhinjo in jedilnico in nas vsaj zaposli z nečim za preostanek dneva. Ekipa delavcev se manjša. Zajtrki so vedno bolj tihi, na kosilo redko pride več kot 5 ljudi hkrati in isto je z večerjo. Dela je vedno manj in težko si nabereš 8 ur. Zdi se kot da kuhamo, pospravljamo in popravljamo za navidezne ljudi.

Gunter je odšel na operacijo rame. V kuhinji je sedaj šefovsko mesto prevzel David. Hkrati sta se Michaela in Matija naučila sama pripravljati zajtrke in pomagati pri vseh drugih obrokih. Povišali so jima plačo, ampak reveža delata cele dneve. Gunter je sedaj že boljši. Skoraj vsak dan ga gre nekdo obiskat v Chester in pred dvema dnevoma nas je prišel obiskat na ranč. Brez njega je v kuhinji precej bolj tiho.

Odšli so Olga, Mateja, Kimmie, Peter in Helena, prišla sta Colby in Špela iz Slovenije.  Naslednja odhajam jaz in priznam, da ne bo glih najbolj fajn iti proč od tu. Ponudili so nam službo za naslednje leto. Ker je letos zadnja sezona za Eda in Billie, si drugo leto (ko bosta morala uvajat nove ljudi) želita sigurno ekipo, ki že vse obvlada. Vsi bi radi prišli nazaj, ampak dvomim, da nas bo veliko dejasnko prišlo. V treh mesecih smo vsi postali res dobri prijatelji in res me zanima, če je sploh možnost, da se še kdaj (sploh z američani) spet vidimo.

Robin mi je prejšni teden v Lassen clubu pripravila goodbye party, ki smo jo potem preimenovali v »I change my mind and I'm staying longer« party. Cel club je okrasila z baloni in zrihtala hot doge za vse in apple pie z sladoledom. Šli smo vsi z ranča in se imeli noro dobro.

 Kings creek falls. Čeprav nam ni dovoljeno it tja z konji, smo šli vseeno. Ed je valda vedel kam gremo, pa ni nič rekel. Itak bi on naredil isto. :)

 Matija tretjič na konju in uspešno preživel 4 urno ježno na Sifford lake. Ponosna na njega zelo! :)

 Teden dni nazaj smo imeli reševalno akcijo za enega izmed naših gostov. Zdelo se je, da je večina dala več pozornosti helikopterju, kot ubogemu možakarju, ki je precenil svoje moči pri 60 letih in dehidriran obležal približno uro proč od ranča.

RENO!!!

Prejšni teden sta dva PCT-hikerja potrebovala prevoz do Reno-ta. Ponudila sta nam, da sam plačata gorivo in ker sva z Nickom bila oba off, sva seveda ponudbo sprejela. Po dveh urah vožnje smo prispeli v Reno in se nastanili v istem hotelu kot PCT hikerja, ki sta se odločila, da nam plačata tudi sobo v hotelu. Ker nisva imela nobenih stroškov do takrat, sva se odločila preverit srečo v Casinoju, ki je bil v isti stavbi kot hotel. Skupaj sva zaigrala 120 dolarjev (od tega 20 dolarjev, ki nam jih je dala Billie in 1 dolar, ki nam ga je dal Gunter). Čez dan v Reno-tu nimaš dosti drugega za počet kot zapravljati denar v igralnicah. Tako sva obiskala samo boot barn, kjer sem si kupila nov fensi šmensi par kavbojskih škornjev, ter nakupovalni center, kjer sem vse skupaj zapravila 300 dolarjev za cunje. Moj prvi zapravljen denar od vseh plač.