May the wind at your back never be your own...(old kawboy toast)

Res si tezko vzamem cas za pisanje. Tu sem ze kar en lep cas, pa si v vsem tem casu se nisem uspela vzeti dveh minut casa zase. Vedno se nekaj dogaja. Cez dan delam in vedno si recem - danes zvecer grem po delu v sobo prebrat knjigo ali eno od revij, ki jih gosti puscajo v sobah. Vedno me nekaj premoti. Ali vsi letijo v bazen (in jaz z njimi) ali obsedim ob ognju z ostalimi ali v eni od sob. Ce ze grem v sobo pred ostalimi, zaspim v minuti. Vcasih se vprasam ali bom sploh uspela v teh treh mesecih it pogledat vse naravne znamenitosti tu okrog. Danes je moj dan off  in imam namen iti do Devils Kitchen. Ce mi rata, dobite kmalu nove slike.

Sem Olgi narocila naj mi v mestu kupi adapter in mi je kupla cegel za 45$ (!!!). Ga morem nekako prodat njej nazaj....;)

Circle of death

Za zajtrke jemo tortilije in krompir, za kosila pa sendvice...

priprave na prvi daljsi pohod...

kosilo

Zoe.

Kosilo med jezo.

Moj brlog.

Strawberry shortcake.

3 $ shoes. sem jih kupla v second hand shop, ker so me moji ozulili...

Zajtrk.

...

Na ranču je vedno več gostov, vedno več dela in baje se »bizzy season« sploh še ni začela. Še vedno delamo po 11-12 ur dnevno. Dobil smo okrepitve, vendar sta nas dve slovakinji zapustili drugi dan po njihovem prihodu (izkazalo se je, da sta prišli samo potrdit svojo vizo, ker bi jima naslednji dan potekla).  Med novimi so tu slovaški par in Anya iz Ukrajine, ki je na ranču že četrto sezono in se mi zdi, da bo to znal biti problem. Povrh vsega je še moja cimra, saj je Kayla odšla z Katelyn v kočo, pol ure oddaljeno od ranča (ker na podstrešju kjer živimo ne sme biti nastanjenih več kot 7 ljudi). Mogoče se bom morala h Katelyn preselit tudi sama, saj sta obe stari komaj 20 let in jima še ne priprada »company truck«. Prejšni večer smo se po končanem delu odpeljale pogledat kočo in je kot iz pravljice, zato mi res ne bi bil problem živeti tam. Edina ovira je pol ure vožnje do ranča vsako jutro in nazaj pozno zvečer.

Včeraj je na ranč prispel še zadnji slovenec Matija.

 Končno smo dobili nove konje. Pripeljali so nam štiri nove in odpeljali kobilo Erin, ker je bila preveč temperamentna, da bi lahko služila za prenašanje gostev. Konje so naročili pri enem izmed lokalnih preprodajalcev konj in od nas wranglerjev je odvisno ali bodo ostali na ranču ali ne. Naša naloga je, da jih navadimo na prečkanje rek, mostov in lesenih prehodov čez močvirnata območja. Trenutno imamo samo 3 konje na katere lahko posedemo začetnika. Časa za pripravo konj nam zmanjkuje, ker moramo vsi wranglerji pol dneva delati še druga dela in vse skupaj nam otežuje še dejstvo, da konji niso podkovani (poti so precej kamnite). Od prejšnega daljšega pohoda nam je 5 konj začelo grdo šepati. Ta vikend so nam obljubili kovača, ceprav se mi zdi da dvem konjem niti ta ne bo mogel dosti pomagat. Upam na najboljse.

Pohodniške poti so še vedno zaprte za konje zaradi snega.