NAZAJ NA SEVERNEM OTOKU

Torej iz Greymoutha sem šla za dva dni v Nelson, iz Neslona za dva dni v Wellington, potem v Tuarango za eno noč in danes je moj tretji dan v Mount Maunganui, spet skupaj z Marisol. Našle sva en lušen, mali hostel poln rugbyašev (v bistvu sva edini punci tle ;)). Cintia in Santiago sta le par minut proč, tako da večere spet preživljamo skupaj. The gang is back together! ;)

Marisol je ravno danes dobila službo. Jaz sem raztresla kup CV-jev po celem mestu in jutri imam prvi intervju za službo v nekem kafiču. Sem zelo optimistična in verjamem da bom v roku par dni imela službo.

Mount Maunganui je zelo lepo, mirno mestece in mislim, da bi bilo super tu preživet zadnje tedne moje pustolovščine po Novi Zelandiji. Poleg tega je vreme na severnem otoku veliko bolj ugodno. Se mi zdi, kot da sem prišla iz zime (na južnem otoku) nazaj v poletje. 

Napis ob cesti na poti iz Greymoutha do Nelsona.

Vožnja z trajektom iz Pictona v Wellington.

Brazilski večer v Mount Maunganui.

Pripravljanje večerje v Seagulls guest house.

Držite pesti da čimprej dobim novo službico! ;)

QUEENSTOWN, MILFORD SOUND, GLENORCHY in preko FRANCAAAA v GREYMOUTH! ;)

Ufff...za mano zelo naporni, a zelo kvalitetno izkoriščeni štirje dnevi. Bili so tudi brezinternetni, zato vas nisem sproti updejtala in boste danes dobili malo večjo dozo za prebrat. Šlo je pa nekako tako: prvi dan vožnja iz Dunedina do Queenstowna in nočni potep po mestu. Drugi dan celodnevni izlet v Milford sound in vožnja z ladjo po zalivu s kosilom "on board". Tretji dan izlet v Glenorchy in raziskovanje mest snemanja Gospodarja prstanov in Zgodb iz Narnije v sedlu (kot se za Middle earth in Narnijo spodobi) in popoldne proba slavnega Fergburgerja v centru Queenstowna. Četrti dan vožnja nazaj v Franca, pica in piva v Landiingu in čikulanje pozno v noč z Marisol. In danes sem v Greymouthu v enem tako zelo všečnem hostlu, kjer zvečer (zastonj) dobimo vse neprodane dobrote iz sosednje pekarne. Nom nom ;). Super plac, da si nafilam baterije prej ko grem v Abel tasman in prej ko začnem z lovom na novo službo.

Queenstown je pravljica. Mestece niti ni tako zelo veliko al ni da ni tu. Pozimi živi od smučarije, poleti pridejo sem vsi adrenalinski odvisniki. Do zadnjega kotička je napolnjen z restavracijami, kafiči, slaščičarnami. Sploh v soboto je bilo opaziti veliko več ljudi na ulicah, kot v vseh drugih mestih skupaj. Vsi bi radi ostali tukaj in konkurenca za dobit službo je tukaj zelooo velika. Bi bilo lepo tu ostati, a dvomim, da mi bodo dali službo samo za dva meseca pri taki konkurenci. Škoda. Bi bilo lepo videti Queenstown pozimi in it sprobat okoliška smušišča. Pa nekaj moram tudi za moj naslednji obisk Nove Zelandije pustit, a ne?

V nedeljo sem šla na celodnevni izlet v Milford sound - najpopularnejše turistične točke na Novi Zelandiji. Nekateri ga celo imenujejo osmo čudo sveta (čeprav nima nobene veze z človeško arhitekturo). Milford je fjord. Kaj je fjord? Fjord je potopljena ledeniška dolina, ki jo je zalilo morje. Značilnosti fjorda so strma pobočja, ki prepadno obrobljajo ozek, podolgovat zaliv. Je del največjega narodnega parka na Novi Zelandiji, imenovanega Fjordland. Ljudje tukaj pravijo, da je Milford najlepši v lepem sončnem vremenu in v deževnem vremenu. V sončnem si lahko predstavljate kako lep razgled imaš, ampak v deževnem dobiš zraven še tisoče malih slapov. Jaz sem izžrebala drugo opcijo. Na srečo tisti čas, ko smo bili na ladji ni deževalo in smo lahko uživali v razgledu iz palube. Sicer pa nas je kapitan parkrat zapeljal tudi pod slap, tako da smo na koncu ravno tako vsi končali rahlo stuširani.

Pot v Milford.

Mirror lakes 

Milford sound

Ja, je mičkenu pihljalo...

tjulenčki se niso pustili motit

V ponedeljek je bilo potrebno spet zgodaj vstati. Šla sem v Glenorchy. Vreme ni bilo idealno, a vsaj deževalo ni. Razgled je bil vse tri ure ježe vseeno čudovit. Bila sem edina, ki sem tisto jutro izbrala to turo in to je bilo super kul, saj je to pomenilo, da smo lahko tri ure z vodičko šle kamor smo hotele. Večkrat sva tako tudi prečkale reko. Ker pa je prejšnjo noč močno deževalo, so bile reke kar precej narasle in konji so morali nekajkrat plavat čez. No mogoče se sliši to zelo romantično in zelo fajn, vam pa lahko zagotovim, da je malo manj fajn, ko ti začne ledeno mrzla voda tečt v škorenj. 

Priznam da sem bila po treh urah divjanja po poteh Gandalfa, hobitov in vilinov (tu so namreč posneli prizore v Isengardu, Lothlorienu in Amon henu in posneli tudi kar nekaj prizorov za Hobita) kar precej zmatrana in premočena, pa vseeno zelo zadovoljna, da sem šla.

Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan. Na začetku filma vojaki prečkajo to reko, ko lovijo princa. Filmarji so pripeljali neke ful hude konje iz Avstralije, ki pa sami niso hoteli niti stopiti v ledeno mrzlo vodo. Iz istega ranča, kot je ta konj na sliki so si kasneje izposodili 4 konje, ki so šli prvi v vodo in so jim ostali konji sledili. Tako da če greste sedaj pogledat začetek filma, boste videli 4 konje, ki so prijatelji od tega mojega konjička. ;)

V ozadju so hribi, ki jih vidite v ozadju Isengarda.

Fergburger

In nazaj na Franzu, nazaj v Landingu. 

Kot sem že rekla...izredno kvalitetno ubiti štirje dnevi. Naslednja dva dni planiram spat. Stay tuned! ;)

DUNEDIN

V Dunedin sem prispela v torek v poznih popoldanskih urah. Bil je deževen dan, kot nalašč za šetanje po vseh ogromnih trgovinskih centrih, ki sem jih že kar malo pogrešala. Kakorkoli, sem samo firbce pasla, nič špendala. V sredo zjutraj sem zgodaj vstala, ker sem lovila ta prvo turo v čokoladnici Cadburry. Ob devetih sem se tako podala v tovarno in na lov za čokolado. Najbolj je sedla tista stopljena, ki so nam jo servirali direkt iz mašine...nom, nom...;) 

Moj izplen ;)

Popoldne sem imela rezerviran za rock'n roll z Aerosmithi. Mogoče bi se bolj spodobilo, da bi šla pred koncertom na obisk v pivovarno Speight's, ki je tudi tu v Dunedinu, ampak če sem iskrena, sem vse Speightse že sprobala na Francu. Pa sem šla na koncert že takoj ob petih. Ker je padal dež in dosti drugega nisem imela za počet. In ker sem želela biti en poslušalec več za vse predskupine. Tudi to nekaj šteje, ne?

V četrtek je bil praznik - ANZAC DAN. V prevodu je to kratica za avstralsko-novozelandski korpus kopenske vojske, ki je na strani antantih sil sodeloval v prvi svetovni vojni. Kot se za praznik spodobi, je bilo vse zaprto. Zato sem šla na en daljši sprehod do Baldwinove ulice, ki je najstrmejša ulica na svetu. Nanjo se nisem vzpenjala, ker sem prepričana, da trenutno živim na drugi najstrmejši ulici na svetu in se moram nanjo vzpenjat vsak dan, včasih tudi po dvakrat in sem se prvi dan mogla nanjo povzpet z 30-kilskim rucahom in sem na vrhu skoraj dušo spustila (in se nič kaj preveč ne veselim spusta po temu klancu jutri zjutraj). So se pa na Baldwinovo ulico ravno takrat ko sem bila jaz tam vzpenjali vsi rokerji, ki so bili najverjetneje direkt iz koncerta in sem bila priča, kako je fant pretekel celoten klanec NAVZDOL brez da bi si raztreščil obraz in to z pivo v roki. Je požel kar precejšni aplavz.

V popoldanskih urah smo imeli požar v hostlu. Ena frajerka pustila brisačo na električnem grelcu in ga pustila na maksimum gretju. Sreča, da je eden anglež pravočasno zavohal dim, ker drugače bi ta lesena "škatlica" zgorela kot nič. Jaz sem bila v kuhinji, sem si kuhala kosilo in lastnikova hčerka se je igrala par metrov proč od mene. Ko se se vžgali alarmi za dim jih niti za mar nisem imela (ker tu dol imamo non stop požarne in potresne vaje in vse non stop piska in tuli), ko so mi začeli kričat naj nesem otroka ven sem pogruntala, da gre zares. Ta mala je bila ta cajt že cela zamotana v gasilsko cev in ji tudi ni bilo nič jasno. Skratka, se je vse dobro končalo. 

Baldwin street.

Petek mi je ostal za obisk vseh muzejev, cerkva, slavne železniške postaje in parkov, kjer je v mali stojnici nek francoz pekel La crepe. Niso bile z nutello in bananami, kot v Parizu, ma sem si vseeno privoščila eno in je sedla v peto ;) In popoldne je spet začelo deževat. Mi kar paše. Vsi ti klanci so me kar zmatrali, rabim malo pavze.

Železniška postaja

Jutri krenem za Queenstown. Stay tuned! ;)

AEROSMITH

Ne vem s česa so možakarji narjeni, al vsaka jim čast! Koncert je bil fenomenalen. Gledat Stevena, kako pr 63 letih nori po odru, lomi stojala za mikrofon in poslušat njegov noru dober glas. Gledat vse ostale člane, ki medtem čisto v izi špilajo vsak svoje. Gledat njihovo ekipo za odrom, ko jim nosijo nove kitare, menjavajo zlomljena stoja za mikrofon - vsi v nulo uigrani. Waw.

Vse je bilo tako popolno, da se človek vpraša, a so vsi ti nastopi za njih že tako samoumevni, da preprosto drugače kakor tako ne znajo. A sploh še rabijo vaje? A so po tolikih letih lahko še boljši kot so?
Res neverjeten koncert. Eden tistih ko ti gredo dlake pokonci. In navsezadnje gledat vse tiste stare rokerje v prvih vrstah - tiste v Stevenovih letih, ki pripeljejo svoje žene oblečene v bulerje in usnjene jakne in sami se oblečejo v majice iz turnej Aerosmithov 20, 30 let nazaj. Tiste ta prave fene, ne mi, ki smo prišli samu firbca past. Ampak je bilo vredno. Vredno vsakega dolarja.

Koncert se je začel ob peti uri z prvo predskupino DIVA DEMOLITION. Tri punce, ki so spominjale na navihane štajerke, samo da so špilale malo drugačno muziko skupaj z na pol nagim bobnarjem. Za njimi je bila skupina HEAD LIKE A HOLE z zelo jeznim pevcem (če je kričanje kvalificirano kot petje) oblečenim v pelc da je zgledal kot Eddard Stark iz Game of thornes. Za njimi so bili še DEAD DAISIES, ki so imeli zelo všečen nastop in za njimi WOLFMOTHER, katerih po pravici povedano nisem dosti poslušala, ker sem spremljala kako je ena sama varnostnica uspešno zbezala 7 pijanih najstnikov iz prvih vrst in kako so jih preostali varnostniki enega po enega nesli ven pol ure pred nastopom AEROSMITHOV. 

Sem bla ene 20 metru proč. Haaaa! ;)

Klobuk, očala, plašč, zapestnice...vse je zmetal med občinstvo!

Ja, stoji na klavirji!

Tri urce so minile prehitro!

Pa še mali filmček:

AEROSMITH-DUNEDIN

 Super je bilo! ;)

OAMARU in INVERCARGIL

Oamaru in Invercargil sta kar precej veliki in tudi precej mirni mesti, kar hkrati tudi pomeni, da nista tako zelo nasičeni z backpackerji. In meni trenutno to zelo, zelo paše - malo pavze od vseh nemških (razbrzdanih) najstnikov. Tu dol jih je kot listja in trave in se začenjam že spraševati, če je sploh še kakšen ostal v Nemčiji. Se mi zdi, da kakšne dni bolj pogosto poslušam in izboljšujem svojo nemščino in ne angleščine. 

Mesti imata kar nekaj zanimivih stvari za pogledat – parke, stare stavbe, stare ulice, pingvine, muzeje, kuščarje, čokoladnice, pivovarne, trgovine…ne, ni mi bilo dolgčas. Tudi če mi je vreme tokrat šlo malo manj na roko. Če so bila jutra vsak dan lepa in jasna, se se takoj po južni iz vseh strani privlekli oblaki in popoldnevi so bili več al manj deževni, kisli in vetrovni. Al rajši nej pada zdej, kot pa v sredo – poslušanje Stivena bi mi bilo veliko bolj všeč pod jasnim nebom. 

Torej jutri premik naprej (nazaj) v Dunedin, v sredo koncert Aerosmith-ov, v četrtek in petek raziskovanje Dunedina in potem jo mahnem proti Queenstownu.

Oamaru

Oamaru

Oamaru

Oamaru

Oamaru

Oamaru

Jesen v Invercargilu

Invercargil

Invercargil

Invercargil

P.S: ...se moram pohvalit, da sem uspešno ulovila tudi karto: All Blacks vs France, ki bo 22 junija v New Plymouth...in mislim, da bo to več kot odličen zaključek mojega vandranja po Novi Zelandiji. Mi lajks!

...to pa tudi pomeni, da imam dva meseca, da se navadim vsa pravila rugbya...