Hja, če pada dež 89% časa v deževnem gozdu, je kar velika šansa, da bo padal ravno na moj prosti dan. Tako ga preživljam v eni izmed štirih gostilnic na Franzu, kjer dobim z SCENIC popustom kapučin za 2,50 dolarjev in zastonj internet. Jutri še delam, v ponedeljek in torek pa imam spet prosta dneva, ker naju pridejo obiskat Janina, Hannah in Katie. Punce s katerimi smo bile skupaj že v Blenheimu. Prav tako s SCENIC popustom sem jim uspela zrihtat sobo za 50 NZ$/sobo. Kar poceni, če bodo vse tri v isti sobi. Resnično upam, da bo v ponedeljek in torek lepo sončno vreme, ker si res želim it na Helihike (katerega tudi dobim skoraj zastonj kot zaposlena v SCENIC hotelu). Ni kaj, naša generalna direktorica Maree se je zelo izprsila kar se ugodnosti za delavce tiče. Kapo dol.
Dosti novega se v tem super malem "mestecu" ni zgodilo. Prišlo je nekaj novih backpackerjev, nekaj jih je odšlo, nekaj jih še bo odšlo, baje da jih nekaj še pride. Med njimi odhaja tudi naša šefica Cecile Flores, ki se skupaj s svojim možem, ki je tu zaposlen kot hišnik selita v Wellington. Kljub temu, da odhaja že začetek februarja, še zdaj ne vemo kdo jo bo zamenjal. Sumim, da bo ta februar še zelo napet, če bo potrebno uvajati novega šefa ravno za čas kitajskega novega leta in posledično navala kitajčkov in kitajk (ki znajo bit zelo zahtevni gostje). No hujše kot najin prvi teden tu na Francu bo težko. Ali pač.
Drugi teden odhajata Nemka Sophie in Tibetanka Joma. Priznam, da mi bo Joma kar malo manjkala. Je pravi vir informacij tu na Franzu. Zdaj ne bomo več na tekočem z vsemi trači.
Pri delu trenutno uvajamo pet novih housekeeperjev. Pavlo iz Finske, Jamesa iz Anglije, Hernana in Pavlo iz Argentine ter Stefana in Kanade. Stefan je s seboj prinesel tudi kitaro, ki jo je kupil v Aucklandu z namenom, da se na Novi Zelandiji nauči igranja na njo (zakaj se jaz nisem česa takega spomnila?). Včeraj smo vsi probali zabrenkat par akordov in ugotovili, da Aeneas iz Nemčije zelo obvlada zadevo in ga že zadolžili, da nas v treh mesecih navadi kar se da čimveč. Danes zjutraj sva s Stefanom že imela prvo lekcijo. Mogoče pa nam se dejansko rata kej navadit.
Na delu se drugače vsak dan se že zjutraj začne lov za uporabnimi rečmi, ki jih
gosti puščajo v sobi. Med najbolj priljubljenimi so piva, six-pack piv in
neporabljene kode za internet. Največ plena poberejo porterji, ker je njihova
naloga, da nam poberejo umazane rjuhe in brisače iz sob. Nam ostanejo kode iz
sob, ki jih gostje še uporabljajo. Finta je v tem, da greš pospravit sobo
gostev. V sobi najdeš listek z kodo za internet. Kodo memoriaš. Počakaš, da
gredo gostje iz hotela. Kodo uporabiš. Nekateri nam pustijo res veliko
megabjatov. Sedaj bo potrebno samo še porterje strenirat, da bodo rajši delili
njihov plen z nami.
Zadnje čase sta dve najpogostejši pritožbe gostov (mrtvi) žužki v sobah
(heeej…ste pršli na dopust v deževni gozd!!! Kaj ste pričakovali? Valda da so
žužki tle) in nepravilno nastavljen čas na urah (ker imamo digitalne ure. Saj
veste katere mislim, ne? Tiste, ki vsakič ko zmanjka elektrike vržejo čas na
00:00 in začnejo utripat). Mislim, da sem vam že povedala, da tu elektrike
zmanjka povprečno 20x na teden. Najlepše je ko cel dan hodiš od sobe do sobe in
nastavljaš pravilen čas in potem se ob petih usedeš v naši mali sobici za
uslužbence, si skuhaš kafje in zmanjka elektrike. Pa so šle vse ure nazaj na
00:00…jutri bodo spet pritožbe. Aja, par dni nazaj smo dobili pritožbo iz sobe, ki sem jo jaz čistila dan prej, da jih je budilka zbudila ob 6 zjutraj. Baje da je bila glasnost budilke nastavljena na maksimum. Ne rečem dvakrat, da sem bila jaz tista, ki sem ponesreči poskrbela za to prijetno jutranjo izkušnjo. Ups... ;)
Spodaj je par slikc naših večerij. Kar se mesa tiče, smo na Novi Zelandiji več ali manj obsojeni na ovčetino na tisoč in en način. Slikane imam samo večerje, ker me je pri kosilu sram slikat svoj krožnik, če master šef sedi poleg mene. Odkar mu je Joma povedala, da sem rekla, da ima zelo lep nasmeh se izredno rad smehlja v moji bližini. In potem me je samo še bolj sram okoli njega. No upam pa, da bo to pripomoglo k temu, da dobim službo v kuhinji za kakšno dodatno uro dela.
Pa še (obljubljena) slika reke na lep sončen dan:
In na lep deževen dan:
To je cesta, ki vodi od hotela kjer spimo, do hotela kjer delamo. Sem jo nalepla samo zato, da vidite, da dejansko ni ničesar tu gor. Sama šikara.
Milkshake v Full of Beans z Santiagom in Cintio.
Eko, to je vse kar je od Franza Jožefa. Štiri gostilne, ena trgovina, gasilski dom v velikosti naše drvarnice, policijska postaja v velikosti naše garaže, telovadnica za zaposlene na Franzu (ki je kar velika v primerjavi z drugimi stavbami), dve cerkvici, bazeni in naši Scenic hotel (4 zvezdice), Te Waiouri hotel (5 zvezdic) in Heartland hotel (3 zvezdice) (vsi trije so pod vodstvom istega šefa in so skupaj v velikosti vseh ostalih stavb na Franzu skupaj).
Za konec pa bi rada samo še enkrat voščila moji predragi sestri za njen desetič dvajseti rojstni dan. Sem zelo kuntenta, da je paket z zelenim Pončotom (iz oposumovega krzna in merino volne) dejansko prišel v njene roke pravočasno (za razliko od božičnih kartic, ki so šle verjetno še malo na Slovaško in jih boste najverjetneje dobili za Veliko noč, če ne celo za naslednji božič (kljub temu, da sem jih odposlala že 12. decembra)).
Pri kovačevih so med drugim ta teden praznovali tudi Akotovih 80 let in priznam, da se mi je malo kolcalo po vseh dobrotah s katerimi ste se mastili te dni. Ma nej vam bo. :P
Obema želim VSEEE NAJBOLJŠEE. Rada vas imam. ;)
